Jedro

Davčni organ se je pri reševanju vprašanja, na kateri podlagi je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in kdo je bil zavezanec za plačilo prispevkov za obravnavano zdravstveno zavarovanje napačno oprl na odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. S tem je davčni organ odločal ob upoštevanju lastnosti zavarovanca po določbah zakona, ki ureja področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav je z izpodbijanim aktom odločal o plačilu prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.168,27 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) je z uvodoma navedenim sklepom postopke odmere prispevkov za socialno varnost v zadevah obračunov in plačil prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, na podlagi katerih je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, z odločbami št. DT 4250-249-3/2014-08-142-10, od št. DT 4250-249-00543/2014-08-142-10 do št. DT 4250-249-00555/2014-08-142-10, od št. DT 4250-249-00557/2014-08-142-10 do št. DT 4250-249-00564/2014-08-142-10, vse z dne 24. 3. 2013, odmerila prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012, združila tako, da se v ponovnem postopku vodi en sam postopek.

2. Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku v ponovnem postopku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obračunal in naložil v plačilo naslednje prispevke za socialno varnost: prispevke zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2009 z obrestmi v skupnem znesku 1.770,14 EUR, prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2010 z obrestmi v skupnem znesku 2.071,59 EUR, prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2011 z obrestmi v skupnem znesku 2.000,55 EUR in prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za leto 2012 z obrestmi v skupnem znesku 1.381,54 EUR (točka I izreka). Odmerjeni prispevki iz predhodne točke izreka, v skupnem znesku 7.223,82 EUR, morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki II in III izreka). Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki IV in V izreka).

3. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je davčni organ zaradi načela smotrnosti in ekonomičnosti na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vse v izreku izpodbijanega sklepa navedene odločbe v ponovnem postopku obravnaval v enem postopku, ker se nanašajo na obveznosti, ki se opirajo na podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Iz izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da je davčni organ po uradni dolžnosti z v izreku citiranimi odločbami tožniku kot lastniku zasebne družbe, ki ne prejema plače, za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 odmeril prispevke za socialno varnost, ker tožnik za navedeno obdobje ni plačeval prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. členom in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V ponovljenem postopku je na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1351/2015-1 z dne 18. 10. 2016 glede prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu zavarovanca in zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu delodajalca na podlagi uradnih evidenc, prijav, odjav in prijav sprememb ponovno ugotovil, da je bil tožnik od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 obvezno zavarovan kot lastnik družbe A. d.o.o., Ljubljana in zavezan za plačilo prispevkov v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 16. členom ZPIZ-2. V skladu z napotki iz predhodno citirane sodbe Upravnega sodišče RS je preverjal ugotovljeno dejansko stanje po prvotni (odpravljeni) odločbi, iz katere sta izhajali dve pravni podlagi za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu ter ponovno ugotovil, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju obvezno zavarovan kot lastnik družbe A. d.o.o., Ljubljana in zavezan plačilu prispevkov za socialno varnost v skladu s 15. členom ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2. Podlaga za odločitev je bila v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca kot družbenik citirane družbe, v kateri je opravljal tudi poslovodno funkcijo na podlagi 15. člena ZPIZ-1 od 10. 6. 1996 dalje.

4. V ponovljenem postopku je davčni organ 14. 11. 2016 pridobil pojasnilo ZPIZ, iz katerega izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) kot prejemnik denarne socialne pomoči iz tega naslova upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. ZPIZ je 15. 3. 2017 dodatno pojasnil, da je odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012 pravilna in da je postopek s pravnimi sredstvi zoper to odločbo končan. Po povedanem je tožnik imel v obdobju od 10. 6. 1996 do 19. 9. 2012 urejeno obvezno pokojninsko zavarovanje kot poslovodja družbe.

5. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) je 30. 11. 2017 glede dveh podlag za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu tožnika v istem časovnem obdobju pojasnil, da tožnik v času (v letu 1998), ko je Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) uredila tožnikovo prijavo, ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja na drugi podlagi, zato je bil izpolnjen pogoj iz 21. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Tožnik je imel v obravnavanem obdobju kot prejemnik denarne socialne pomoči pravico do kritja obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. V obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in od 1. 8. 2012 do 21. 1. 2013 je imel obvezno zdravstveno zavarovanje urejeno preko CSD Ljubljana na podlagi 21. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, ker je bil po takrat veljavnih predpisih kot prejemnik denarne socialne pomoči upravičen do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. V času odločanja CSD Ljubljana tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja na drugi podlagi. Tedaj upravni organ ni mogel vedeti, da bo imel tožnik urejeno zdravstveno zavarovanje na drugi podlagi. Ko je tožniku ZPIZ z odločbo ugotovil lastnost zavarovanca v oktobru 2012 kot družbeniku, ki je tudi poslovodna oseba v družbi (zavarovalna podlaga 40) za nazaj, od 10. 6. 1996 do 19. 9. 2012, je posledično prišlo do tožnikovega zdravstvenega zavarovanja po dveh podlagah krati v istem časovnem obdobju. Zato sta MOL in CSD Ljubljana svoji prijavi za obravnavano obdobje odpravila in je bil tožnik nato v obdobju od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 zavarovan le še na eni podlagi in sicer kot družbenik, ki je hkrati tudi poslovodna oseba v družbi (zavarovalna podlaga 40), v skladu s točko 6 prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.

6. V ponovnem postopku je davčni organ preveril pravilnost obračunavanja in plačevanja obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu in ugotovil, da tožnik za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 ni obračunal in ni plačal prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu v skladu z določbo 4. člena in 6. člena ZPSV in drugega odstavka 51. člena ZZVZZ. Obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 je razviden na straneh 4 do 9 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni obračunal in plačal prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za obravnavano obdobje, mu jih je davčni organ z izpodbijano odločbo obračunal in naložil v plačilo.

7. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

8. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Uvodoma v tožbi povzema potek postopka in navaja vsebino izpodbijane odločitve. Tožnik je bil za potrebe izplačila terjatve iz naslova pogodbenega dela za televizijsko postajo B. primoran ustanoviti družbo A. d.o.o., kljub temu pa za svoje delo ni nikoli prejel plačila. V navedeni družbi je od 16. 5. 1994 do 19. 9. 2012 opravljal funkcijo poslovodje, kot izhaja tudi iz podatkov sodnega registra, vendar ni bil nikoli v njej zaposlen in tudi od družbe ni prejel nikoli nobenih izplačil. Ker ni bil zaposlen in tudi ni imel sredstev za preživljanje, se je 22. 4. 2008 prijavil na Zavod RS za zaposlovanje in iskal zaposlitev, ki pa je ni dobil ter tudi ni bil upravičen do prejema nadomestila za primer brezposelnosti. Zato se je prijavil na CSD Ljubljana, ki mu je vse od 1. 9. 1999 do 8. 3. 2012, ko se je upokojil, nudil denarno socialno pomoč. Tako Zavod RS za zaposlovanje, kot tudi CSD Ljubljana, sta bila ves čas seznanjena, da je tožnik lastnik in direktor družbe A. d.o.o. V nadaljevanju navaja vsebino določbe prvega odstavka 8. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), ki opredeljuje pojem brezposelne osebe. Po mnenju tožnika je imel v obravnavanem obdobju do upokojitve 8. 3. 2012 status brezposelne osebe in posledično ni mogel imeti še statusa zavarovanca iz naslova lastništva gospodarske družbe, v kateri je bil tudi direktor. V nasprotnem primeru tožniku tudi ne bi pripadala pravica do denarne socialne pomoči, glede na določbo prvega odstavka 8. člena ZUTD.

9. Tožnik je ves čas utemeljeno menil, da mu družba, ki mu ne izplačuje nikakršnih sredstev, ne more škodovati in ob tem upošteval dejstvo, da prejema denarno socialno pomoč. Sklicuje se na varstvo svojih legitimnih pričakovanj (tožniku je bila priznana državna pomoč) in na sodbo SEU v zadevi C-537/08 z dne 16. 12. 2010. Glede na opredelitev pojma brezposelne osebe po ZPIZ-1, ki jo navaja, je bil tožnik utemeljeno prepričan, da kot lastnik družbe ne more utrpeti škodljivih posledic v skladu z načelom pravne varnosti in predvidljivosti.

10. Davčni organ je dejansko stanje po mnenju tožnika napačno ugotovil in sicer, da gre tožniku kot lastniku družbe pripisati status zavarovanca v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2, kar pojasni. Ugovarja tudi kršitev načela materialne resnice v davčnih zadevah, napačno uporabo materialnega prav in kršitev pravil postopka in sicer 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in v zadevi samo odloči tako, da tožnik ni dolžan plačati prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Iz sodnega oz. poslovnega registra in iz izjav tožnika nesporno izhaja, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju edini družbenik in poslovodna oseba v družbi A. d.o.o. Ugovor tožnika, da je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine zavrne. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi podatkov iz matične evidence za zavarovance, iz katere izhaja, da tožnik v obravnavanem obdobju ni plačal obveznih prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, zato je davčni organ izdal predmetno odmerno odločbo. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je 8. 3. 2012 vložil zahtevo za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot to navaja v tožbi.

12. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 442/2019-8 z dne 11. 2. 2020 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 124/2020 z dne 21. 4. 2021 sodbo Upravnega sodišča RS I U 442/2019-8 z dne 11. 2. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

13. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 712/2021-19 z dne 7. 12. 2021 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče je v zadevi presojalo ob upoštevanju stališč iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 124/2020 z dne 21. 4. 2021. 16. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012 pravilno in zakonito obračunal in naložil v plačilo prispevke za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu z obrestmi v skupnem znesku 7.223,82 EUR. Davčni organ je ugotovil, da je imel tožnik v obravnavanem lastnost zavarovanca od 10. 6. 1996 dalje kot družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri opravlja poslovodno funkcijo (drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1), kot to izhaja iz odločbe ZPIZ št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012. Tožnik ugovarja, da ni bil zavezan za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ker je bil do njihovega kritja upravičen na podlagi vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje na drugi zavarovalni podlagi — kot prejemnik denarne socialne pomoči, kar pa davčni organ v konkretnem primeru ni ugotavljal. 17. Po presoji sodišča se je davčni organ pri reševanju vprašanja, na kateri podlagi je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in kdo je bil zavezanec za plačilo prispevkov za obravnavano zdravstveno zavarovanje napačno oprl na odločbo ZPIZ št. 14 4185455 z dne 14. 8. 2012, na podlagi katere je bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. S tem je davčni organ odločal ob upoštevanju lastnosti zavarovanca po določbah zakona, ki ureja področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, čeprav je z izpodbijanim aktom odločal o plačilu prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede na navedeno je davčni organ odločal v konkretnem primeru na napačni zakonski podlagi, saj je pri izpodbijani odločitvi napačno uporabil določbe ZPIZ-1, moral pa bi uporabiti določbe ZZVZZ. Zdravstveno zavarovanje namreč ureja ZZVZZ, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Na podlagi 78. člena ZZVZZ lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda ZZZS na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavarovanec za plačilo prispevkov najkasneje v osmih dneh od dneva začetka zavarovanja. Podrobnejša pravila za pridobitev, spremembo oziroma izgubo lastnosti zavarovane osebe so na podlagi zakonskega pooblastila iz petega odstavka 78. člena ZZVZZ urejena v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ). Na podlagi 13. člena Pravil OZZ za fizično osebo, ki je sicer sama zavezana za prijavo, za katero zavod ugotovi, da bi morala biti zavarovana po drugačnem statusu, kot je prijavljena v obvezno zavarovanje, zavod izda odločbo in po njeni dokončnosti po uradni dolžnosti prijavi osebo v obvezno zavarovanje, če tega ne stori oseba sama.

18. Določba 15. člena ZZVZZ, veljavnega v obravnavanem obdobju (za katerega so bili tožniku odmerjeni prispevki, torej od marca 2009 do septembra 2012), je vsebovala več zavarovalnih podlag. Poleg oseb, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane z drugega naslova (6. točka), so bili zavarovanci tudi osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so prejemali trajno denarno socialno pomoč. Glede teh je 30. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ob uveljavitvi (Uradni list RS, št. 62/2010) določil, da so državljani Republike Slovenije upravičeni do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi za uveljavljanje denarne socialne pomoči ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovanci iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje (prvi odstavek). Predhodno navedene osebe v obvezno zdravstveno zavarovanje prijavi oziroma odjavi pristojen CSD na podlagi odločbe iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje pa krije občina stalnega prebivališča. V skladu z 10. točko 9. člena Pravil OZZ so ob pogoju prijave osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo trajno denarno socialno pomoč, pridobile lastnost zavarovane osebe z dnem, ko pridobijo to pravico (torej pravico do denarne socialne pomoči). V skladu z določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji, v nadaljevanju ZSVarPre) se je v relevantnem obdobju dodelila trajna denarna socialna pomoč (to je pomoč brez obdobja dodelitve) npr. trajno nezaposljivemu upravičencu, pri čemer je CSD enkrat letno po uradni dolžnosti preverjal, ali takšne osebe 1. aprila še izpolnjujejo pogoje za upravičenost do socialno varstvenih pravic po tem zakonu in ali so nastopile spremembe, ki vplivajo na višino teh pravic, in v primeru sprememb izdal novo odločbo (peti in šesti odstavek 36. člena ZSVarPre). Iz navedenih določb izhaja, da je prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim pa je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena.

19. Sodišče tudi pripominja, da je potrebno razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katerega oseba šele pridobi pravno varovan status zavarovanca in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja.

20. V prvem primeru (vključitve v obvezno zavarovanje) je potrebno upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj, vse od nastopa zakonite podlage (ex tunc).

21. V drugem primeru, ko gre za spremembo podlage istega zavarovanja, pa dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej (ex nunc).

22. Po mnenju sodišča je v konkretnem primeru pomemben odgovor na vprašanji: kaj je bila v konkretnem primeru podlaga za tožnikovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na to vprašanje ter, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil tožnik, kot trdi, upravičen do kritja teh prispevkov. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek tožnikove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomembno ugotoviti tožnikov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD. Davčni organ pa v postopku ni ugotavljal, kaj je z upravičenost tožnika do kritja obravnavanih prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči. 23. Status zavarovanca v postopku nadzora nad pravilnostjo plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje pa je predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP in kot tako sestavni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločitev davčnega organa, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da je bilo to vprašanje rešeno na matičnem področju in je posledično dejansko stanje v tem delu v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno.

24. Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče samo ne more samo rešiti tega upravnega spora, saj so bila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava relevantna dejstva nepopolno ugotovljena ter so bili tudi zmotno presojeni dokazi in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1. 25. V ponovnem postopku naj davčni organ dopolni ugotovitveni postopek in ugotovi vsa relevantna dejstva ter jih dokazno oceni v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe. Šele po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo davčni organ ugotovil relevantno dejansko stanje (ob upoštevanju vseh možnih dokaznih sredstev in vseh okoliščin predmetne zadeve), ob upoštevanju stališč iz obrazložitve te sodbe in tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, bo v zadevi lahko ponovno izdal upravni akt. 26. Ker je sodišče izpodbijano odločitev odpravilo iz predhodno navedenih razlogov in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo.

27. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

28. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

29. Tožnik je zahteval tudi nagrado za predlog za dopustitev revizije ter za revizijo. O teh stroških postopka se odloča po določilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ZUS-1 o teh stroških nima posebnih pravil, zato je sodišče o revizijskih stroških odločilo na podlagi 154. člena, 155. člena in 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Nagrada za revizijo (upoštevaje tožnikov zahtevek in tarifno številko 30 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT) znaša 600 točk oziroma 360,00 EUR (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR). Nagrada za predlog za dopustitev revizije pa znaša 500 točk oziroma 300,00 EUR (upoštevaje tožnikov zahtevek in tarifno številko 21 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 OT). Sodišče je skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT tožniku priznalo tudi materialne stroške v pavšalnem znesku 12,60 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 672,60 EUR. Ta znesek se poviša še za 22% DDV, kar skupaj znaša 820,57 EUR. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

30. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.168,27 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.