Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana iz resnega in utemeljenega razloga po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je verbalno napadel sodelavko in fizično napadel direktorico tožene stranke. Očitani kršitvi imata znake kaznivega dejanja grožnje po 1. in 2. odstavku 135. člena KZ-1, saj je kršitvi storil naklepoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 in se ta razveljavi, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, ampak še traja, da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 8. 2016, ga pozvati nazaj na delo ter ga za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračunati bruto nadomestila plač in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih neto mesečnih zneskov nadomestil plač dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Materialno pravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno, v kolikor se rok za podajo odpovedi izteče na dela prost dan, za zadnji dan šteti naslednji delavnik. Takšen zaključek je povzet iz sodnih odločb z drugačnim dejanskim stanjem in v zvezi z drugim sredstvom, to je tožbo delavca in ne odpovedjo delodajalca. Takšna interpretacija matrialnoprocesnih rokov načeloma ne velja in je tovrstna izjema namenjena kvečjemu varovanju pravic šibkejše stranke. Po pritožbenem stališču sodišče prve stopnje tudi ni opravilo potrebne presoje verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, še posebej, ker tožnik za svoje trditve drugega kot lastnega zaslišanja ni mogel predlagati. Upoštevati bi moralo, da so vse zaslišane priče imele lasten interes za določen izid spora, saj so bile s toženo stranko v delovnem razmerju. Zaradi tega bi moralo ostati sodišče glede očitkov tožniku najmanj v dvomu. Sodišče pa je tem izpovedim neutemeljeno poklonilo dokazno vrednost, ne da bi jih pretehtalo. Do nasprotij med izpovedmi prič se ni opredelilo. Ne drži, da so vse potrdile okoliščine dogodka tako, kot naj bi jih pojasnila zakonita zastopnica tožene stranke. Izpovedim je skupno le to, da so vse priče izpovedale, da naj bi tožnik proti zakoniti zastopnici planil in da naj bi po njihovi oceni želel z njo fizično obračunati, vsa ostala dejstva v zvezi z okoliščinami, v katerih naj bi sporen dogodek potekal, pa se v bistvenem razlikujejo. Tako je iz izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in prič A.A., B.B. in C.C. ter tudi D.D. mogoče narediti le zaključek, da so neresnične in prirejene za potrebe tega postopka. Sodišče se v obravnavo razlogov, zaradi katerih je tožena stranka tožniku dejansko neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi sploh ni spustilo, kljub temu, da je tožnik na dolgo in široko pojasnil, kaj se je dogajalo v dneh pred tem, ko naj bi zagrešil očitane mu kršitve. Dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je izključno v tem, da je tožnik od tožene stranke pričakoval, da se bo v zvezi z deli in nalogami, upoštevalo njegove zdravstvene omejitve in dela v nemogočih pogojih ni bil pripravljen opravljati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožnik v pritožbi na ta razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo: - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za obe tožniku očitani kršitvi podana pravočasno; - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz resnega in utemeljenega razloga po 1. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj je tožnik storil obe očitani mu kršitvi in sicer je dne 18. 11. 2016 verbalno napadel sodelavko D.D., dne 2. 12. 2016 pa fizično napadel direktorico tožene stranke E.E., kar je preprečil A.A., da imata kršitvi znake kaznivega dejanja grožnje po 1. in 2. odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), saj je kršitvi storil naklepoma. Obe kršitvi pa predstavljata tudi hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožnik storil naklepoma in sicer kršitev po 35. in 37. členu ZDR-1 ter 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2016, kar je razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1; - da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj je tožena stranka, ki je zaposlitveni center in invalidsko podjetje, kjer so zaposlene ranljive osebe, invalidi in delavci na zaščitenih delovnih mestih, dokazala, da je v tožnika upravičeno izgubila zaupanje, zlasti pa zaradi njegovega fizičnega nasilja dne 2. 12. 2016, tako da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Materialno pravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zaradi tožnikove kršitve storjene dne 18. 11. 2016 podala znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1, kljub temu, da se je s kršitvijo seznanila že isti dan, tj. 18. 11. 2016, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je oddala na pošto 19. 12. 2016. Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je dejansko iztekel 18. 12. 2016, na nedeljo, torej na dela prost dan. ZDR-1 nima posebnih določb glede računanja materialnopravnih rokov, zato je potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava. Na podlagi določbe 3. odstavka 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) se zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni povzet iz sodnih odločb z drugačnim dejanskim stanjem, kot meni tožnik v pritožbi, saj je enako stališče zavzelo že VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1061/2006 z dne 25. 5. 2007, v kateri se je toženi stranki 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi po 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) iztekel na nedeljo 22. 1. 2006, zato je v ponedeljek dne 23. 1. 2006 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pravočasna. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in se do njih opredelilo. Kot pravilno ugotavlja tudi pritožba, je skupno vsem izpovedim prič, da je tožnik proti zakoniti zastopnici planil in po njihovi oceni želel z njo fizično obračunati. Vmes je skočil A.A. in tožnika ustavil. Izpovedi prič se tako o bistvenem ne razlikujejo. Kljub različnim načinom izpovedovanja posameznih prič so vse priče o bistvenem, da je tožnik planil oziroma skočil proti direktorici, izpovedale enako. Dejstvo je, da v svojih izpovedih niso uporabljale ne enakih stavkov in tudi ne enakih izrazov. Izpovedale so prosto, s svojimi besedami, tako da nič ne kaže nato, da bi bile izpovedi prirejene za potrebe uspeha v postopku. Zato so tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Samo dejstvo, da tožnik ni predlagal zaslišanja nobene priče, še ne pomeni, da so s strani tožene stranke predlagane priče, ki so z njo v razmerju, zgolj zaradi tega izpovedovale v njeno korist. Res pa tudi ni, da sodišče izpovedi teh prič ni pretehtalo. V točki 11 obrazložitve se je opredelilo do izpovedi prič D.D. in A.A. v zvezi z dogodkom dne 18. 11. 2016, v točki 12 pa o izpovedih prič A.A., B.B. in C.C. v zvezi dogodkom dne 2. 12. 2016. 10. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tožnik, glede na to, da je v svoji izpovedi poudaril, da bi moral po nalogu tožene stranke v F. prenašati 50 kg težke zaboje, lahko kot pričo predlagal vodjo enote F., s katero se je takrat o teži zabojev pogovarjal. Tako je tožnik imel možnost predlagati pričo, ki bi lahko potrdila njegovo izpoved, da tožena stranka ni upoštevala njegove zdravstveno omejene dela zmožnosti in mu odrejala neprimerno delo. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel predlagati nobene priče. 11. Sodišče prve stopnje je v pravilno in popolno izvedenem postopku ugotovilo, da so za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajali razlogi, ki jih je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla tožena stranka. Tožnik je dejansko storil obe očitani mu kršitvi, ki sta po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člen ZDR-1 utemeljen odpovedni razlog, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama pa pa ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, tako da je podan tudi razlog po 1. odstavku 109. člena ZDR-1. 12. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.