Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker tožena stranka glede na 2. odstavek 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ki je veljal od 4.12.1948 do 1.1.1965 in glede na podatke in listine v upravnih spisih ni povsem razčistila okoliščine, ali je tožeča stranka bila nemške ali slovenske narodnosti. Tožena stranka je sicer menila, da je bila tožeča stranka nemške narodnosti, za kar pa glede na upravne spise ni imela zanesljive podlage in je tudi sodišče dvomilo v tako trditev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 2.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Odseka za notranje zadeve sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 4.6.1992, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije (1. točka izreka) in tudi ugotovil, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), tožnik ni štel za jugoslovanskega državljana (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po proučitvi upravnih spisov ugotovila, da so v prvostopni odločbi sicer formalne in tudi vsebinske pomanjkljivosti, vendar niso take, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Po 1. odstavku 35. člena, v zvezi s 37. členom zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46), so dne 28.8.1945 postali državljani LR Slovenije in FLRJ osebe, ki so bile na dan 6.4.1941 domovinsko pristojne v eni od občin takratne Kraljevine Jugoslavije. Po zakonu o občinah iz leta 1933 je bil namreč lahko domovinsko pristojen ali član občine le državljan Kraljevine Jugoslavije. Prvostopni organ je na zahtevo stranke v postopku za ugotavljanje državljanstva zaslišal stranko in priče, saj je ugotovil, da tožnik v občini ... ni vpisan v nobeno od uradnih evidenc ali starejših evidenc, na podlagi katerih bi lahko nesporno ugotovil državljanstvo tožnika. Iz izjav je razvidno, da so tožnik in njegovi starši na dan 6.4.1941 živeli v L. ter da so tam živeli tudi vseskozi od tožnikovega rojstva. Ker se domovinska pristojnost ne ugotavlja le na podlagi prebivališča na dan 6.4.1941, bi po mnenju tožene stranke prvostopni organ moral zahtevati dodatne dokaze, kot npr. vojaško knjižico, potno listino Kraljevine Jugoslavije ali drugo veljavno listino, ki bi izkazovala pripadnost tej občini. Ne glede na pomanjkljiv postopek pri ugotavljanju pravne podlage pridobitve državljanstva, pa po mnenju tožene stranke ta nepravilnost ni mogla vplivati na odločitev o stvari, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik sploh ni postal državljan FLRJ v skladu z 2. odstavkom 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Prvostopni organ je po mnenju tožene stranke pravilno ugotovil, da je tožnik v času uveljavitve zakona živel v tujini. Zaradi ugotovitve tožnikove narodnosti je zaprosil za podatke Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Iz arhiva navedenega inštituta je razvidno, da je bil tožnik oseba nemške narodnosti in član Kulturbunda. Po mnenju tožene stranke narodnost ni pravna kategorija, ampak je odvisna od opredelitve posameznika. Člani Kulturbunda so bile lahko le osebe, ki so se same izjavile za osebe nemške narodnosti, ki so z dokazi o poreklu svojih prednikov lahko dokazale, da pripadajo nemškemu narodu. Ne glede na tožnikovo izjavo, da se je vseskozi štel za osebo slovenske narodnosti, pa prvostopni organ njegovih navedb ni mogel upoštevati, saj, kot je že navedeno, evidence, ki jih hrani navedeni inštitut, izkazujejo nasprotno. Po mnenju tožene stranke je napačna ugotovitev prvostopnega organa, da je bilo tožniku odvzeto državljanstvo SFRJ, saj naj bi bil imenovani naveden v seznamu oseb, katerim je prenehalo državljanstvo z odvzemom. Prvostopni organ tega dejstva ni temeljito preveril. V navedenem seznamu je res vpisan ..., vendar pa je nesporno ugotovljeno, da ne gre za isto osebo. To tudi sicer ne bi bilo mogoče, saj bi tožniku bilo mogoče odvzeti državljanstvo FLRJ le pod pogojem, da bi to državljanstvo imel. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik državljanstva FLRJ nikoli ni pridobil. Navedena formalna napaka prvostopnega organa pa po mnenju tožene stranke ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev. Ker tožena stranka ni našla razloga za odpravo prvostopne odločbe, je zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je po svoji narodnosti Slovenec, saj je rojen slovenskim staršem, in sicer dne 16.11.1916 v L. Njegov oče je bil vse do svoje smrti primorski Slovenec, njegova mati pa je bila tudi ves čas Slovenka. Sam je obiskoval šolo v Sloveniji in bil povsod in vedno deklariran kot Slovenec. Če bi poiskali ustrezne arhive, bi se lahko ugotovilo, da se je vedno štel za Slovenca. Le vojaški organ bivše Kraljevine Jugoslavije, v kateri je služil vojsko, je v skladu s takratno miselnostjo v njegovi vojaški knjižici navedel, da je njegova "narodnost" jugoslovanska. Še leta 1941 je kot jugoslovanski vojak izvrševal naloge zoper nemške vdirajoče čete. Šele leta 1944 je bil kot številni mladi moški iz okolice ... prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Nato je ostal v Avstriji. Nato je odšel v Južno Ameriko, kjer se je poročil s Slovenko. Zakoncema se je tam rodila edina hčerka. Čez leta se je nato družina nastanila v Avstriji. Nikoli ni bil član Kulturbunda. O neki obsodbi po vojaškem sodišču v Mariboru leta 1945 mu ni nič znanega. To sodbo pa tudi ni nikoli prejel. Noben predpis mu ne more vzeti njegove narodnosti, ki jo nosi po rojstvu in ki jo je vedno negoval in prenašal na otroka. Bilo bi potrebno zaslišati njegovo, v Braziliji 1952 rojeno hčerko, kako lepo govori slovenski jezik in se tudi šteje za Slovenko. Dejstvo je, kar se lahko ugotovi s priskrbitvijo pravilnih arhivskih listin, da je bil 6.4.1941 leta domovinsko pristojen v L. in da je bil državljan Jugoslavije. Podatki Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani o njegovi narodnosti so dvomljivi. Za nemško narodnost se ni nikoli deklariral. Njegovi starši so bili trdni primorski Slovenci. Na Primorskem pa ni bilo nemške manjšine. Domnevne nemške narodnosti pri pedantnih okupatorskih oblasteh ne bi mogel niti dokazati s pomočjo svojih staršev. Tožena stranka pa tudi v izpodbijani odločbi deloma spreminja dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopni odločbi, ne da bi ga še sama dodatno zaslišala, s čemer bi mu dala možnost, da se izjavi o listinah, ki jih ni imel na vpogled. Na zaslišanju je terjal, da se mu prizna državljanstvo Republike Slovenije, in to zaradi narodnosti, rojstva in statusa njegovih prednikov in ker je bil že od rojstva naprej državljan takratne Kraljevine Jugoslavije, nikoli pa se temu državljanstvu ni odpovedal. Oba upravna organa sta napačno odločala in tudi zmotno uporabila materialno pravo. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tudi kršila zakon. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožena stranka je v pritožbenem postopku pregledala prvostopni upravni spis in ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, da pa je nepravilna obrazložitev prvostopne odločbe. To je tudi navedla v svoji odločbi. Ker drugačna utemeljitev odločbe ne spremeni samega izreka odločbe, tožena stranka ni našla razlogov, da bi prvostopno odločbo odpravila. Glede presoje ugotovitve, da tožnik ni postal državljan takratne FLRJ na dan 28.8.1945, je tožena stranka proučila zbrane podatke in dokaze za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948. Glede na to, da evidenc, ki bi neposredno dokazovale tožnikovo narodnost, nima niti prvostopni organ, niti tožena stranka, je prvostopni organ pravilno podatke o tem iskal v arhivih, v katerih so arhivirane listine iz takratnega obdobja. Tako je uporabil podatke arhiva tožene stranke in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Podatki iz arhiva tožene stranke se popolnoma ujemajo s podatki iz arhiva inštituta, ki je odstopil fotokopiji nemškega seznama. Glede na to je menila, da so ti podatki zadosten dokaz za uporabo 2. odstavka 35. člena navedenega zakona. Zato tudi ni naložila prvostopnemu organu, da zahteva dodatne dokaze o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, saj ti dokazi na končno odločitev ne bi vplivali. Menila je tudi, da ni potrebno zaslišanje tožnika v pritožbenem postopku, saj mu je bilo sodelovanje zagotovljeno že v prvostopnem postopku. Arhivi, iz katerih so bili v postopku uporabljeni določeni podatki, so jasni. Tožnik pa lahko neposredno ugotovi vse podatke o sebi in članih njegove družine. Tožena stranka ni dolžna za stranko iskati teh podatkov v arhivih. Meni, da tožnik ni v tožbenih navedbah ponudil nobenega novega dokaza, s katerim bi izpodbil ugotovitve v izpodbijani odločbi. Zato vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ki je začel veljati 4.12.1948 in je veljal do 1.1.1965 oziroma do uveljavitve zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64), se za državljane FLRJ iz prednjega odstavka (za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ) ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno in pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je po citirani določbi navedenega zakona pri tožniku podan drugi zakonski pogoj in sicer, da je tožnik v času veljavnosti citiranega zakona živel v tujini, kar pa itak ni sporno. Dejstvo je tudi, da po 3. odstavku 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) v postopku izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, kar za tožnika izhaja iz upravnih spisov, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (tretji zakonski pogoj po citirani določbi 2. odstavka 35. člena navedenega zakona).

Po presoji sodišča pa tožena stranka ni mogla v izpodbijani odločbi z gotovostjo trditi, da je bil tožnik oseba nemške narodnosti (prvi zakonski pogoj), saj to nedvomno ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih je mogoče upravičeno dvomiti v trditev, da je bil tožnik v času veljavnosti citiranega zakona iz 1948. leta oseba nemške narodnosti in ne oseba slovenske narodnosti. Tako tožnik kot tudi obe priči, zaslišani pred prvostopnim organom, niso potrdili, da bi bil tožnik nemške narodnosti, ampak, glede na obnašanje in pogovorni jezik njegove družine ter druge okoliščine (po njihovih navedbah: zavedni Primorski Slovenci, ki so prišli v L. potrjujejo prav obratno, da naj bi bil tožnik slovenske narodnosti. Tudi sklicevanje tožene stranke le na dokumentacijo Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani po presoji sodišča ni zanesljivo, saj je beseda "nemška" (narodnost) za tožnika v tej dokumentaciji očitno napisana s svinčnikom čez natipkano drugo besedo. V tej dokumentaciji pa ni dokazil oziroma navedb, ki bi potrdile to okoliščino. Tudi iz dopisa takratnega Odseka za notranje zadeve občine z dne 18.11.1965 takratnemu Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani izhaja, da je tožnik oseba slovenske narodnosti in da je bil 6.4.1941 domovinsko pristojen v bivši upravni občini, in sicer vpisan v knjigo domovincev.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi s tem, da bo razčistila navedeno okoliščino, to je, ali je tožnik v času veljavnosti citiranega zakona iz 1948. leta dejansko bil nemške narodnosti, ali ne, pri čemer bo morala upoštevati določbe 7., 8., 9., 159. in 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Po presoji sodišča pa ni mogoče sprejeti razlage tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sicer, da je narodnost odvisna od opredelitve posameznika. Taka razlaga je po presoji sodišča subjektivna in ne upošteva vseh objektivnih okoliščin, ki so odločilne pri tem, da se neka oseba šteje za eno ali drugo narodnost. V primeru, da bo tožena stranka ugotovila, da je tožnik slovenske narodnosti, pa bo morala v zvezi z zahtevkom Odseka za gospodarstvo sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine za ugotovitev tožnikovega državljanstva po 3. odstavku 63. člena navedenega zakona o denacionalizaciji (29. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije) upoštevati: določbe 9. člena zakona o denacionalizaciji in v zvezi z njimi določbe 35., 37. in 38. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) ter glede na okoliščino, da je tožnik leta 1944 šel v Avstrijo v nemško vojsko in kasneje živel v tujini (Avstrija, Brazilija in zopet Avstrija), kar je nesporno, tudi določbe 28. paragrafa zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije z dne 21.10.1928, v zvezi z izgubo državljanstva FLRJ z odsotnostjo (39. člen citiranega zakona - Uradni list FLRJ, št. 54/46).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).