Jedro

Obdolženec je bil poslovni partner oškodovane družbe in je bil zadolžen za pravilno stanje zalog, izkazovanje evidence in za prevzete prodajne predmete. Ni pomembno ali je predmete, ki so predstavljali ugotovljeni manko, sam porabil ali jih dal na razpolago drugi osebi ali pa prodal, saj jih je v vsakem primeru brez pravne podlage odtegnil oškodovani družbi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Obdolženec je bil poslovni partner oškodovane družbe in je bil zadolžen za pravilno stanje zalog, izkazovanje evidence in za prevzete prodajne predmete. Ni pomembno ali je predmete, ki so predstavljali ugotovljeni manko, sam porabil ali jih dal na razpolago drugi osebi ali pa prodal, saj jih je v vsakem primeru brez pravne podlage odtegnil oškodovani družbi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 252,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 36623/2016 z dne 23. 5. 2017 obdolženega D. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se oškodovana družba X d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 12.911,42 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 dalje do plačila, napoti na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 810,07 EUR, ki jih mora plačati v šestih zaporednih mesečnih obrokih, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter stroške pooblaščenca oškodovane družbe, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podan zato, ker napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, na kak način in katere od očitanih 5132 artiklov, torej vseh, ki bi naj predstavljali inventurni manko, si je obdolženec protipravno prilastil. Pri tem pritožba izpostavlja, da je odsotnost razlogov potrebno pripisati nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj je sodišče prve stopnje celotno tabelo artiklov, ki bi si jih naj obdolženec prilastil, prekopiralo iz obtožnega predloga, pri čemer pa je odvzelo zadnji stolp, kjer so bile navedene maloprodajne vrednosti, saj je tekom postopka nastal dvom v veljavnost cenika maloprodajnih vrednosti v času domnevne storitve kaznivega dejanja.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožba namreč prezre, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe (strani 24 - 27) navedlo vse to, kar izpostavlja pritožba. Iz pritožbene razlage je razvidno, da pritožba ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje glede obdolženčeve protipravne prilastitve 5132 artiklov ter gredo zato pritožbena izvajanja s tem v zvezi v smeri uveljavljanja pritožbenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Na ta pritožbena izvajanja bo odgovorjeno v okviru razlogov, ki se nanašajo na v pritožbi zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da pri temeljni obliki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 vrednost prilaščenega predmeta ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato opredelitev vrednosti v opisu dejanja ni potrebna. Sicer pa ne gre prezreti, da je v izreku napadene sodbe navedeno, da si je obdolženec protipravno prilastil denar in premične stvari v skupni vrednosti najmanj 15.000,00 EUR.

6. Pritožba navaja, da je bila obdolžencu po opravljeni primopredajni inventuri dne 22. 7. 2013 onemogočena kakršnakoli učinkovita obramba, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj oškodovana družba ni shranila ročnih popisnih listov, niti izpisov čitalca, kot tudi ne podatkov iz sistema BBIS o tem, kdaj se je inventura pričela in koliko časa je trajala, zaradi česar obdolženec ni imel nobene možnosti dokazovati nepravilnosti pri inventuri, pri tem pa prezre, da se kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP lahko očita le sodišču prve stopnje, pri čemer se mora zatrjevati tudi, da je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, ne pa oškodovani družbi, kar počne pritožba v obravnavanem primeru. Zato je pritožba v tem delu brezpredmetna.

7. Pritožba, ki je sicer vložena iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ne obrazloži. Tako ne pove, katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana in v čem bi naj bila. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato se pokaže pritožba, podana iz tega pritožbenega razloga, brez vsakršne podlage.

8. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb zagovornice obdolženca je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj je bila primopredajna inventura dne 22. 7. 2013 opravljena pomanjkljivo. Meni, da se obdolženec z inventuro ni strinjal, saj upravi oškodovane družbe ni vrnil podpisane dokumentacije o zaključku inventure. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno verjelo pričam K. T., U. G. ter B. M., saj so zaposleni pri oškodovani družbi in zato neverodostojni.

10. Z navedenimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je podrobno povzelo potek primopredajne inventure z dne 22. 7. 2013, ki so jo opisale priče K. T., U.G. ter B. M. in v zvezi s tem ustrezno ocenilo zagovor obdolženca ter pravilno zaključilo, da glede na vestnost in doslednost izvedbe inventure, ki jo je opravila komisija, nima razloga za to, da bi dvomilo v pravilnost opravljene inventure ter v to, da so člani komisije upoštevali vse v trafiki obstoječe premoženje v lasti oškodovane družbe, tako v obliki predmetov, kot tudi denarja in da so svoje ugotovitve pravilno povzeli v zapisnik, s katerim se je strinjal tudi obdolženec, saj ga je lastnoročno podpisal (strani 20 - 24 prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo navedenim pričam, saj so njihove izpovedbe glede bistvenih okoliščin skladne in je pravilno zaključilo, da je do drugih razhajanj v njihovih izpovedbah očitno prišlo zaradi poteka časa, ne pa zato, ker priče ne bi govorile resnice in bi želele obdolženca po krivem obremeniti. Zato pritožba, ki skuša z deli izpovedb navedenih prič o neodločilnih okoliščinah (čas trajanja inventure, prisotnost obdolženčeve matere pri inventuri, ali je bila inventura opravljena v petek) prikazati, da so le-te neverodostojne, ne more biti uspešna. Priča K. T. je pojasnil, da ponovna inventura ni bila odrejena zato, ker ni bilo potrebe, saj je obdolženec z njim in U. G. pregledal knjižno in dejansko zalogo blaga v računalniškem programu BBIS in se je pri popisu z ugotovljenim strinjal, saj je brez pripomb podpisal inventurni zapisnik (v prilogi A15, B2 in C12). Pritožba, ki trdi drugače, zato ne more biti uspešna. Tudi priča I. R. je potrdila, da obdolženec ni imel pripomb v zvezi z opravljeno inventuro, saj je imel možnost ugovora, vendar je v zvezi s tem ni poklical, da bi morala karkoli popraviti, niti z njegove strani ni dobila nazaj podpisanega zaključka inventure. Zato pritožbi, ki skuša prepričati, da se obdolženec z opravljeno inventuro ni strinjal, ni mogoče pritrditi.

11. Na del pritožbenih izvajanj, kjer pritožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo na kakšen način in katere od očitanih 5132 artiklov, ki so predstavljali inventurni manko, bi si naj obdolženec protipravno prilastil, je odgovorilo že sodišče prve stopnje na straneh 24 - 27 napadene sodbe. Z razlogi prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožba namreč prezre, da je obdolženec pri poslovanju z oškodovano družbo vodil vse potrebne evidence prevzema in prodaje blaga ter knjižno in dejansko stanje zalog blaga v računalniškem programu BBIS. Priča B. M. je povedal, da z elektronskim sistemom poslovanja nikoli ni bilo kakršnihkoli težav ali napak, navedeno pa je potrdila tudi sodna izvedenka A. D.. Pojasnila je, da je pregled postopkov nabave, prodaje in inventurnega popisa pokazal, da so začetno stanje zalog, povečanje zaloge na podlagi nabave in zmanjšanje na podlagi prodaje, pravilno evidentirani in da sam potek nabave, prodaje in inventurnih popisov, kot jih ima v svojem poslovnem procesu definirane oškodovana družba, ne odstopa od primerljivih družb. S tako definiranimi postopki je zagotovljena sledljivost gibanja zaloge, kateri sledi knjigovodsko stanje zaloge in temu bi moralo ustrezati tudi dejansko stanje zaloge na presečni dan. Nadalje je izpovedala, da se je inventurni popis dne 22. 7. 2013 vršil ročno s štetjem in s čitalcem, pri tem pa oškodovana družba ne hrani popisnih listov, ki so le pripomoček tistega, ki na prodajnem mestu opravlja inventuro, da si zapisuje količino preštetega blaga in jo potem vnese v sistem. Prepričljivo je obrazložila, da je bil, kljub odsotnosti popisnih listov, ob dejstvu, da je inventurna komisija ponovno opravila štetje artiklov, kar izhaja iz izpovedb prič K. T. in U. G. ter, da je obdolženec kot odgovorna oseba prodajnega mesta s svojim podpisom potrdil končno inventurno stanje z dne 22. 7. 2013 na 18.025,47 EUR po maloprodajni vrednosti, inventurni popis opravljen po običajnem postopku ter da ugotovljeno dejansko stanje ustreza količini zaloge, ki se je v trenutku inventure nahajala na za to določenem popisnem mestu, torej je bil skupen manko vseh artiklov 5.132 komadov (l. št. 224 spisa). Zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti. Izvedenka je še pojasnila, da si je pridobila tudi kartico za 10 artiklov, kjer je bil zaznan največji manko in je za vse te artikle preverila tako nabavo kot prodajo, kar se je ujemalo z ugotovljenim mankom. Na podlagi njenega mnenja, ki ga je pravilno ocenilo kot strokovnega in argumentiranega, in na podlagi ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolženec je bil poslovni partner oškodovane družbe in je bil zadolžen za pravilno stanje zalog, izkazovanje evidence in za prevzete prodajne predmete. Ni pomembno ali je predmete, ki so predstavljali ugotovljeni manko, sam porabil ali jih dal na razpolago drugi osebi ali pa prodal, saj jih je v vsakem primeru brez pravne podlage odtegnil oškodovani družbi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato so odveč pomisleki pritožbe o strokovnosti mnenja izvedenke A. D. in njeno sklicevanje (pritožbeno) na odsotnost popisnih listov ter navajanje, da bi morala biti opravljena dejanska rekonstrukcija poslovanja obdolženčeve prodajalne, kot je to predlagal sodni izvedenec B. M. Sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izvedensko mnenje tega izvedenca, kot je to razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, saj je pritožnica sama dne 27. 3. 2017 podala predlog za njegovo izločitev. Zato so vsa pritožbena izvajanja v zvezi s potrebo po opravi rekonstrukcije poslovanja obdolženčeve prodajalne in sklicevanje na navedenega izvedenca s tem v zvezi, povsem nesprejemljiva.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (stran 28). Ker zagovornica obdolženca v preostalem v bistvu podaja lastna videnja, kako bi sodišče prve stopnje moralo presojati obdolžencu očitano kaznivo dejanje in se ob tem sklicuje na njegov zagovor ter ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ampak podaja svojo lastno oceno izvedenih dokazov, zagovornica s pritožbo ne more biti uspešna.

13. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornice obdolženca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

14. Pritožnica se je zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji pritožila le na načelni ravni, saj pritožbe v tej smeri ni obrazložila, pritožbenemu sodišču pa tudi ni oblikovala končnega predloga. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela napadene sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v njej pa mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot ustreznega.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je bila obdolžencu odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife 7113 (znesek takse 210,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) ter ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.