Jedro

V nepravdnem postopku, ki ima drugačno naravo kot pravdni, sodišče ureja razmerja med strankama, zato ni vezano izključno na predlog oziroma „zahtevek“ predlagatelja, kako naj se odloči. Stranke morajo le podati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je predmet delitve solastnina ali nedokončana etažna lastnina oziroma navidezna solastnina kot oblika dejanske etažne lastnine.

Izrek

I. Pritožbama nasprotne udeleženke in predlagateljev (delno) se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede skupnih stroškov razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba predlagateljev zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Nasprotna udeleženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdružilo nepremičnino parc. št. *20, k. o. ..., vpisano v zemljiški knjigi kot solastnino predlagateljev in nasprotnih udeležencev, tako da jo je razdelilo v dve parceli: v parc. št. 26/31 (stavbišče) in parc. št. 26/30 (dvorišče), ter parc. št. 26/31 preoblikovalo v etažno lastnino. Na stanovanjski stavbi z naslovom T., z identifikacijsko številko ..., ki stoji na parc. št. 26/31, k. o. ..., je vzpostavilo etažno lastnino. Koliko posameznih delov in skupnih delov je ustanovilo v navedeni stavbi in v čigavo korist je za določene dele odredilo vknjižbo lastninske pravice, je razvidno iz izreka v točki II./1-7. V točki IV. izreka je odločilo o stroški postopka, in sicer, da vsaka stranka nosi svoje stroške nepravdnega postopka, o skupnih stroških, kot so stroški izvedenca in sodne takse, pa je zapisalo, da si jih delijo udeleženci v sorazmerju s svojimi solastniškimi deleži in bo o teh stroških odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo predlagatelja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno reševanje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očitata, da ni upoštevalo opozoril iz razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2979/2014 z dne 14. 1. 2015, da je v postopku razdelitve solastnine vezano na predlog stranke in dolžno odločiti v okviru 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker ni upoštevalo navodil višjega sodišča, je zagrešilo bistveno kršitev procesnih pravil. Tudi sicer je zmotno vztrajanje sodišča na stališču, da na predmetni nepremičnini že obstaja etažna lastnina. Etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla ali s sodno odločbo in z vpisom v zemljiško knjigo. Pravni posel, to je ali sporazum o delitvi solastnine med vsemi solastniki ali enostranski pravni posel izključnega lastnika, ne obstoji. Sporazum o delitvi je pogodba, ki mora izpolnjevati pogoje po 105. členu SPZ. Takega sporazuma v obravnavani zadevi ni. Sodišče tako brez podlage razlaga, da je dejanska etažna lastnina nastala že pred uveljavitvijo SPZ. Že Zakon o pravicah na delih stavb je določal, kako se etažna lastnina pridobi in preneha. Za etažno lastnino bi moral obstajati pravni posel. Etažna lastnina se je že takrat vpisovala v zemljiško knjigo z označbo „E“ knjiga. Pri etažni lastnini se je moral upoštevati tudi takratni režim, ki je veljal za stavbna zemljišča. V Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih je bilo določeno, da na stavbnih zemljiščih ne more biti lastninske pravice, temveč samo pravica uporabe. Stavbe so bile lahko v etažni lastnini in s tem zasebni lastnini, zemljišča pa le v družbeni lastnini. Zato se je etažna lastnina vpisovala v posebno knjigo. Nepravdno sodišče protispisno omenja, da naj bi etažna lastnina na stavbi obstajala, čeprav ne obstoji o tem sodna odločba ne pravni posel. Z vsemi pogodbami, ki so bile podlaga zemljiškoknjižnim vpisom, so kupci kupovali solastniške deleže in ne posameznih delov. Solastniški deleži so bili le opisno opredeljeni. Vrhovno sodišče RS je v več sodbah poudarilo, da morajo solastniki take primere reševati s sklenitvijo delilne pogodbe ali v nepravdnem postopku. V obravnavani zadevi gre po zemljiškoknjižnih podatkih za solastnike stavbe. Zato mora sodišče izvesti delitev solastnine skladno z določbami 70. člena SPZ. Vsi vpisi pri predmetni nepremičnini izkazujejo samo solastnino posameznih lastnikov razen v primeru dveh nacionaliziranih poslovnih prostorov v hiši. Podlaga zemljiškoknjižnemu vpisu so bile različne pogodbe in sklepi o dedovanju. Prenašali so se solastniški deleži na stavbi in ne posamezne enote stavbe. Izpodbijani sklep je tako izdan v popolnem nasprotju s predlogom predlagateljev kot tudi z obstoječimi solastniškimi deleži. Že v prejšnji pritožbi je predlagateljica prikazala izračun vrednosti svojega solastniškega deleže in dejstvo, da ni prejela nepremičnin, ki bi ustrezale njenemu solastninskemu deležu. Predmet razdružitve je tudi novo nastala parc. št. 26/30, opredeljena kot dvorišče v izmeri 135 m2, ki ga je sodišče dodelilo posameznim delom v stavbi. Neracionalna je podelitev solastnine na tej nepremičnini enajstim lastnikom posameznih delov stavbe. Deleži tudi niso pravilno izračunani. Prva predlagateljica ima na tej parceli objekt, kar priznava sodišče. Zato je primerneje, da to parcelo prejme v izključno last. Sodišče pa tudi ni odločilo o skupnih stroških postopka. Koliko ti znašajo, je izkazano z izdanimi sklepi in potrdili o plačilu. Vse stroške izvedenca je plačala predlagateljica, zato so ji ostali udeleženci dolžni povrniti ustrezen delež.

3. Stroškovno odločitev, kolikor zadeva skupne stroške, izpodbija nasprotna udeleženka A. A. Predlaga spremembo sklepa v smeri zavrnitve predloga za povrnitev skupnih stroškov. Opozarja, da so bili ti stroški priglašeni prepozno, kar je razvidno iz podatkov spisa, zato predlagateljica do njih ni upravičena. Gredo ji kvečjemu nastali in priglašeni stroški v ponovljenem postopku. Sodišče se glede pravočasnosti priglasitve stroškov in zahteve po njihovi substanciranosti sploh ni izreklo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Nasprotni stranki na medsebojni pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožbi sta utemeljeni glede odločitve o skupnih stroških, sicer je pritožba predlagateljev neutemeljena.

O pritožbi predlagateljev glede glavne stvari

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi procesnih pravil, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo navodil iz razveljavitvenega sklepa višjega sodišča II Cp 2979/2014 z dne 14. 1. 2015, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, tudi če je bilo prav to razlog razveljavitve. Iz razveljavitvenega sklepa tudi ne izhaja, da je sodišče prve stopnje absolutno vezano na predlog predlagateljev v razdelitvenem postopku, kot to nasprotno velja v pravdnem postopku. V nepravdnem postopku, ki ima drugačno naravo kot pravdni, sodišče ureja razmerja med strankama, zato ni vezano izključno na predlog oziroma „zahtevek“ predlagatelja, kako naj se odloči. Stranke morajo le podati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči. Sodišče prve stopnje je tokrat pred izpodbijano odločitvijo v ponovljenem postopku, ker prej ni med udeleženci postopka razčistilo, kakšno delitev predlagajo.

7. Predmet delitve je bila nepremičnina parc. št. *20 k. o. ..., v naravi stavba na naslovu T., z nesporno pripadajočim zemljiščem - dvoriščem v izmeri 135 m2, ki je (bila) v zemljiški knjigi vpisana kot solastnina predlagateljev in nasprotnih udeležencev oziroma to izkazujejo posamezni pravni posli med pravnimi predniki in nasledniki razpolaganja s stvarjo. Predlagatelja sta predlagala delitev solastnine po 70. členu SPZ - fizično delitev glede na solastninske deleže, iz trditve nasprotnih udeležencev pa je razbrati, in to so izrecno na vprašanje sodišča prve stopnje še potrdili, da je bila že od vsega začetka vzpostavljena dejanska etažna lastnina, kar meri na predlog formalne vzpostavitve/delitve na etažno lastnino po 107. členu SPZ. Nenazadnje velja izpostaviti, da je celo predlagateljica v vlogi z dne 23. 4. 2013 (list. št. 374) med drugim zatrjevala, da je prvotna lastnica to nepremičnino v celoti razdelila v naravi s kupoprodajno pogodbo v letu 1955 in darilno pogodbo v letu 1961, s čimer je podala navedbe o dejanski delitvi solastnine in tudi predlog o tem.

8. Ključno vprašanje v tem postopku je, ali je predmet delitve solastnina, kot trdita predlagatelja, ali nedokončana etažna lastnina oziroma navidezna solastnina kot oblika dejanske etažne lastnine, kot so navajali nasprotni udeleženci in je ugotovilo sodišča prve stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem so bila pravilno in popolno ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je sodišče sledilo nasprotnim udeležencem. Z izpodbijano sodbo je vzpostavilo etažno lastnino na podlagi 107. člena SPZ. Odločitev je pojasnilo z obsežnimi in pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Odločitev sprejema kot pravilno v dejanskem in pravnem smislu. V nadaljevanju odgovarja sodišče na bistvene pritožbene očitke.

9. Res je, da v skladu z določbami SPZ etažna lastnina nastane ali s sporazumom o delitvi solastnine med vsemi solastniki, ta pravni posel pa mora vsebovati po 105/2. členu SPZ tudi zahtevano vsebino, ali z enostranskim pravnim poslom ali s sklepom nepravdnega sodišča. A vendar je zmotno pritožbeno sklicevanje izključno na sedanjo novejšo zakonodajo, ki je nastanek in vpisovanje etažne lastnine popolno in dosledno uredila in vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo dala konstitutiven pomen. Dejanske etažne lastnine, ki je nastala že prej, v zemljiški knjigi pa se je izvedla zaradi praktičnih razlogov z vpisom solastninske pravice posameznih etažnih lastnikov, tako pa je tekel tudi pravni promet, SPZ ni ukinil, čeprav ni bila izvedena v zemljiški knjigi, kajti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo pred uveljavitvijo SPZ ni imel konstitutivnega značaja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je lahko etažna lastnina nastala in obstajala kljub temu, da tovrstna razmerja niso bila urejena in zemljiškoknjižno evidentirana na način, kot sedaj zahteva SPZ. Že pred SPZ je bila namreč v luči tedanjih predpisov - predvsem od 60. let prejšnjega stoletja, ko se je etažna lastnina pričela sistemsko urejati po Zakonu o pravicah na delih stavb (ZPDS) in Zakonu olastnini na delih stavb (ZLDS) ter Stanovanjskem zakonu (SZ), mogoča pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Etažna lastnina je lahko nastala z razdelitvijo solastnine na stavbi s pogodbo med solastniki, sodna praksa pa je kot možen nastanek etažne lastnine priznavala tudi razdelitev stavbe s strani njenega izključnega lastnika. Za slednje ni bil potreben kakšen poseben enostranski pravni posel, kot se to zahteva sedaj po SPZ, saj predtranzicijski predpisi tega niso zahtevali. Vpis etažne lastnine tudi ni bil konstitutiven pogoj za njen nastanek. Zadoščalo je, da je izključni lastnik stavbe odsvojil/oddvojil opredeljen del stavbe nekomu drugemu in se je s tem štelo, da je pridobitelj pridobil etažno lastnino na takem delu stavbe, preostali pa so ostali v lasti prejšnjega lastnika stavbe, ki je po enakem načelu nato odtujeval naprej.(1) Dejanska etažna lastnina v obliki nedokončane etažne lastnine ali navidezne solastnine, za kar je bilo značilno, da je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo.(2)

10. In ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi. Kot je razvidno iz obširnega dejanskega substrata izpodbijanega sklepa, ki mu pritožba opredeljeno ne nasprotuje, je bila na podlagi konkretnih pravnih poslov, s katerim se je razpolagalo s predmetno nepremičnino in izvirajo od prvotne izključne lastnice celotne nepremičnine B. B., oblikovana dejanska etaža. Tako najprej s kupno pogodbo z dne 25. 5. 1955 kot nato z darilno pogodbo z dne 13. 4. 1961 je lastnica razpolagala s posameznimi deli, ki jih je jasno in natančno v pogodbi opredelila, solastninski delež pa je bil naveden zaradi lažjega prometa z vpisom v zemljiški knjigi solastniških deležev posameznih lastnikov. Za evidentiranje etažne lastnine je res že pred uveljavitvijo SPZ bila predvidena uvedba posebne zemljiške knjige, a evidentiranje posameznih delov ni bilo predpostavka za zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine. Vpis etažne lastnine ni bil obvezen konstitutiven pogoj za njen nastanek. V praksi se je zato dogajalo, da se etažna lastnina, čeprav dejansko pridobljena, ni evidentirala v zemljiški knjigi, temveč so se pridobitelji posameznih delov stavbe iz praktičnih razlogov raje zemljiškoknjižno vpisovali kot solastniki celotne stavbe. Kljub temu z vidika pretekle zakonodaje in v sodni praksi ni bilo sporno, da je šlo za dejansko etažno lastnino na stavbi. Tudi iz nadaljnjih razpolaganj s pravnimi posli v letu 1969 in 1976 ter dedovanja je razbrati, da so se kupovali oziroma pridobivali določeni posamezni stanovanjski deli stavbe, ki so jih sicer opredelili kot določen delež v odnosu do celote.

Glede dveh manjših poslovnih prostorov v predmetni stavbi (10,5 in 20,7 m2) je bilo v postopku ugotovljeno, da sta bila v vmesnem času v letu 1961 nacionalizirana (in nato vrnjena kot posebna celota kot delno vzpostavljena nedokončana etaža, pri kateri so bili solastninski deleži drugačni kot na preostalem objektu), torej je bil preostali del stavbe (trgovski lokal in stanovanjski del) iz tega izzvzet, s tem delom pa je kot izključna lastnica razpolagala prvotna lastnica B. B., ki je s pogodbama sama določila/odsvojila preostale posamezne dele stavbe in s tem stavbo razdelila. Zakonodaja in sodna praksa pa sta že pred SPZ obravnavala kot etažno lastnino tudi zemljiškoknjižno vpisano solastnino, če je šlo po vsebini za etažno lastnino. Opis posameznih delov je bil v obeh prvotnih pogodbah jasen in natančen. Kot takšen je bil tudi v kasnejših pogodbah. Celo predlagateljica je s pogodbo, ko je odprodala nov samostojni etažni del predlagatelju v letu 1992, prodala posamezen del stavbe, ne pa solastniškega deleža na stavbi, ki v pogodbi sploh ni predstavljen. To pomeni, da je predlagateljica tudi sama priznavala, da je bila vzpostavljena etažna lastnina, ko je del posameznega dela stavbe prodala naprej. Udeleženci postopka oziroma njihovi pravdni predniki vse od prvotne lastnice so imeli nepremičnino v posesti v takem obsegu, kot je bilo opisano v pogodbah. Med udeleženci ni bilo spora o izključni uporabi posameznih delov s strani drugih udeležencev, o uporabi skupnih delov in pripadajočega zemljišča (parc. št. 26/30) - dvorišča, za katerega je sodišče ugotovilo, da gre za splošen skupni del, kot je to smiselno določila prvotna lastnica nepremičnine.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je bila s tem že vzpostavljena etažna lastnina. Ob jasni pogodbeni odsvojitvi točno opisanega posameznega dela in posesti v enakem obsegu, upoštevajoč podržavljenje dveh manjših prostorov, kar vse potrjuje izvedeno fizično delitev zaradi pridobitve izključne lastnine pravice na nacionaliziranem delu in oddvojenih delih cele stavbe s strani prvotne izključne lastnice, je pritožbeno naziranje, da je šlo le za pogodbo o odsvojitvi solastninskega deleža, zmotno. Konkretno ugotovljene okoliščine kažejo na eni strani na nedokončano etažno lastnino, na drugi strani na navidezno solastnino, ki je po svoji vsebini etažna lastnina. Takih ugotovljenih razmerij pa ni moč reševati z institutom delitve solastnine v okviru 70. člena SPZ, kot se zavzema pritožba. Gre za že pridobljeno oziroma nastalo etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno vpisati oziroma formalno vzpostaviti (1. odstavek 107. člena SPZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožbeno zavzemanje za način delitve z ugotavljanjem vrednosti solastinskega deleža in izplačilom razlike v vrednosti po 4. odstavku 70. člena SPZ je zmotno. Glede na celovito presojo okoliščin konkretnega primera so neutemeljene pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

12. Sodišče prve stopnje je v okviru pravne ureditve dejansko že obstoječega, pred uveljavitvijo SPZ nastalega razmerja etažne lastnine, kot predmet razdružitve opredelilo tudi (po parcelaciji enotnega zemljišča) novo nastalo nepremičnino parc. št. 26/30, k. o. ..., ki je skupaj z obravnavano stavbo v preteklosti predstavljala nepremičnino s parc. št. *20. V postopku ni več sporno, da gre v naravi za dvorišče v izmeri 135 m2. To nepremičnino je sodišče prve stopnje, upoštevaje jasno pogodbeno odsvojitev od prvotne lastnice nepremičnine naprej, utemeljeno razdelilo kot poseben skupni del v korist vsakokratnih lastnikov posameznih stanovanjskih enot s pripadajočimi kletmi, kar predstavlja skupaj enajst enot, trenutno v lasti treh lastnikov. Solastninske deleže vsakokratnih lastnikov na tej parceli je sodišče ovrednotilo s pomočjo v tej zadevi postavljenega izvedenca C. C. Pavšalni pritožbeni ugovor, da so deleži nepravilno ugotovljeni, ne terja podrobnejšega odgovora. Brez dejanske in pravne podlage je pri tem pritožbeni očitek, da bi bilo ob okoliščini, da na tem zemljišču sicer stoji lopa, last predlagateljice, primerneje, da predlagateljica prejme parcelo v izključno last. Da bi bilo dvorišče kot pripadajoči del v korist le enega (trenutno predlagateljičinega) posameznega dela stavbe omenjen v verigi poslov, ki zadevajo predlagateljico, ne izhaja. Zato je pritožbeno navajanje, da naj se ji to parcelo dodeli, neuspešno.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari (I.- III točka izreka) potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZNP).

O pritožbi predlagateljice in nasprotne udeleženke glede stroškov postopka

14. Sodišče prve stopnje je glede stroškov postopka v IV. točki izpodbijanega sklepa najprej odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega nepravdnega postopka - v tem delu je sklep pravnomočen, saj ni predmet pritožb, v drugem delu odločitve o stroških pa je zapisalo, da si skupne stroške, to je stroške izvedencev in sodne takse udeleženci delijo v sorazmerju s svojimi solastniškimi deleži in bo o teh stroških izdalo poseben sklep. Takšna odločitev je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa v tem delu zaradi umanjkanja razlogov in nejasnosti odločitve ni mogoče preizkusiti. Pojasnjeno terja razveljavitev stroškovne odločitve, kolikor se nanaša na skupne stroške (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pri tem velja, v izogib ponavljanju takšnih odločitev v prihodnje, dodati, da je takšna odločitev, da se bo o stroških, o katerihkoli, odločalo s posebnim sklepom, v nasprotju z določbo 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. O povrnitvi stroškov postopka sodišče odloči v sklepu, s katerim konča postopek pred njim, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tudi neka delna/vmesna odločitev o stroških nima podlage v zakonu. Zato bo sodišče prve stopnje moralo v nadaljevanju odločiti o predlogu predlagateljice o povrnitvi skupnih stroškov, pri tem pa tudi upoštevati ugovore nasprotne udeleženke o prepozni in nesubstancirani zahtevi po njihovi povrnitvi v luči 163. člena ZPP, na katere je nasprotna udeleženka opozarjala že pred nižjim sodiščem in jih ponavlja v pritožbi.

15. Čeprav je nasprotna udeleženka s pritožbo glede stranske terjatve uspela, na podlagi 1. odstavka 35. člena ZNP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljev je odpadla, ker jih nista priglasila.

Op. št. (1): Glej: Jure Debevc: Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ, Pravna praksa 2012, št. 43, str 9, in primerjaj: odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 89/2015, II Cp 31/2015, II Cp 2526/2013, ... in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 135/95 in II Ips 334/93. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2009, II Ips 178/2009 in II Ips 83/2008.