Jedro

Glede na to, da institut napovedi pritožbe ne sme poslabšati položaja strank, ali jim otežiti pravice do pritožbe, tudi v obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi pozneje vložena prepozna pritožba, predstavljala oviro za vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe. Storilčeva laična pritožba z dne 3. 8. 2017 je namreč vsebovala vse elemente pritožbe. Sodna praksa laične pritožbe, podane v okviru roka za napoved pritožbe, ni štela za nedovoljeno, zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe, podane zoper sodbo brez obrazložitve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 13. 7. 2017 storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 900,00 evrov in stransko sankcijo šestnajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim kolesom A kategorije. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 22. 11. 2017 storilčevo pritožbo zavrglo kot prepozno ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, in sicer zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zahtevi navaja, da je storilec kot prava neuka stranka v roku za napoved pritožbe vložil pritožbo, ki jo je sodišče prve stopnje, kljub napačnemu poimenovanju, štelo kot napoved pritožbe ter izdalo sodbo z obrazložitvijo. Po prejemu sodbe z obrazložitvijo je storilec vložil pritožbo, vendar po preteku roka osmih dni. Višje sodišče je storilčevo pritožbo, vloženo dne 14. 9. 2017, s sklepom zavrglo kot prepozno. Vrhovna državna tožilka ocenjuje takšno odločitev pritožbenega sodišča za nekonkretizirano in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Svoje stališče utemeljuje s tem, da je storilec že v času teka roka za napoved pritožbe, jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo ter obrazložil, zakaj se pritožuje. Zaključuje, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije, v kateri je storilec, ki je vložil prepozno pritožbo, v slabšem položaju od storilca, ki pritožbe zoper sodbo brez obrazložitve sploh ne bi vložil, kar predstavlja kršitev enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišče RS predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi sklep Višjega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sprva izdalo sodbo brez obrazložitve in jo skupaj z ustreznim pravnim poukom vročilo storilcu, ki je nato v roku za napoved pritožbe podal laično pritožbo. Sodišče prve stopnje je takšno vlogo štelo kot napoved pritožbe in zato izdalo sodbo z obrazložitvijo in jo vročilo storilcu. Glede na to, da slednji sodne pošiljke, ki je vsebovala sodbo z obrazložitvijo, ni prevzel, se je na podlagi fikcije vročitve štela za vročeno dne 5. 9. 2017. Storilec je nato dne 14. 9. 2017 vložil pritožbo, ki pa je bila prepozna. Višje sodišče v Ljubljani je takšno pritožbo kot prepozno zavrglo. Pri tem je pojasnilo, da je rok za pritožbo prekluziven, hkrati pa je presodilo, da v obravnavani zadevi storilčeve laične vloge, naslovljene kot pritožba in vložene v roku za napoved pritožbe, ni mogoče obravnavati. Poudarilo je, da v obravnavani zadevi ni uporabljivo stališče sodne prakse,1 v skladu s katerim sodišče, če obdolženec po prejemu sodbe z obrazložitvijo ne vloži pritožbe, njegovo laično vlogo, vloženo v roku za napoved pritožbe, šteje kot pritožbo. Takšno presojo je oprlo na stališče, da pozneje vložena prepozna pritožba, onemogoča vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe.

5. Z navedenim stališčem pa se ni mogoče strinjati. Pravica do pravnega sredstva zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen Ustave). Smisel ustavnega zagotovila pravice do pravnega sredstva ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Napoved pritožbe kot posebno procesno dejanje predstavlja drugačen način izvrševanja pravice do pravnega sredstva, pri čemer se ta pravica še zmeraj uresničuje enako kot v zadevah, kjer napoved pritožbe ni predvidena, torej z vložitvijo pritožbe. Namen tega instituta ni v bolj zapletenem oziroma strankam bolj neprijaznem pritožbenem postopku, kjer bi pravico do pritožbe šele pridobile s tem, ko bi jo vnaprej napovedale, temveč predvsem v pospešitvi kazenskega in postopka o prekršku. Stranka namreč pravico do pritožbe ima in je ne pridobi šele z napovedjo pritožbe. Na temelju takšnih izhodišč je sodna praksa štela laično pritožbo, podano v roku za napoved pritožbe, za dovoljeno in pravočasno, zato je pritožbeno sodišče o njej vselej vsebinsko odločalo.2

6. Glede na to, da institut napovedi pritožbe ne sme poslabšati položaja strank, ali jim otežiti pravice do pritožbe, tudi v obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi pozneje vložena prepozna pritožba, predstavljala oviro za vsebinsko obravnavo prvotne vloge, podane v okviru roka za napoved pritožbe. Storilčeva laična pritožba z dne 3. 8. 2017 je namreč vsebovala vse elemente pritožbe. Storilec jo je naslovil kot „pritožbo“, v njej je navedel sodbo zoper katero se pritožuje, hkrati pa je podal razloge, zaradi katerih se pritožuje. Na podlagi navedenega je razvidno, da je storilec že v prvotni vlogi povsem jasno izrazil voljo, da se pritoži zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na storilčevo jasno izraženo voljo, bi sodišče druge stopnje moralo vsebinsko odločati o njegovi pritožbi, ki jo je podal v okviru roka za napoved pritožbe. Sodna praksa laične pritožbe, podane v okviru roka za napoved pritožbe, ni štela za nedovoljeno, zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe podane zoper sodbo brez obrazložitve.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da je bila obdolžencu kršena pravica do pritožbe (drugi odstavek 151. člena ZP-1 v zvezi z 25. členom Ustave RS) zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 93/2010 z dne 8. 7. 2010, IV Ips 79/2015 z dne 14. 1. 2016 in IV Ips 33/2012 z dne 19. 2. 2013.