Jedro

Če je dolžnik zamudil z izpolnitvijo obveznosti in je zato ponudil plačilo pogodbene kazni, potem upniku, da si zadrži pravico do pogodbene kazni, ni potrebno posebnega sporočila, da si pridržuje zahtevati plačilo pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v višini 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 do plačila, opravilo pobotanje terjatev in po opravljenem pobotanju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 320.616,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1999 dalje do plačila, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 104.404,91 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 425.021,71 SIT za čas od 4.3.1998 do 30.6.1999. Tožeči stranki Gradbeno podjetje .. je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki Rajki L. 56.108,25 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbo izpodbija odločitev po nasprotni tožbi, to je glede ugotovljene terjatve tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrest,mi od 4.3.1998 dalje do plačila. Bistvo pritožbenih navedb je: -zmotno je ugotovljeno, da je tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni. Tožena stranka je tožeči stranki pridržek pogodbene kazni sporočila šele 16.9.1998, predaja stanovanja s strani tožeče stranke toženi stranki pa je bila opravljena 4.3.1998; -tožena stranka je bila od predaji stanovanja dne 4.3.1998 še vedno v zamudi s plačilom dela kupnine, zato tožeča stranka ni bila v zamudi z izročitvijo stanovanja; -sodišče prve stopnje je samo pobotalo terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 37.553,67 SIT, kar je bistvena kršitev postopka;

-iz izreka ni jasno od kdaj tečejo zamudne obresti od zneska

104.404,91 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

V obrazložitvi te sodbe se zaradi jasnosti pojem tožeče stranke uporablja za tožečo stranko po tožbi in pojem tožene stranke za toženo stranko po tožbi.

S popravnim sklepom z dne 31.5.2005 je sodišče prve stopnje popravilo napako tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska

104.404,21 SIT tečejo od 30.6.1999 dalje do plačila.

Na podlagi določila 10. člena prodajne pogodbe z dne 2.12.1996 bi morala tožeča stranka prodano stanovanje skupaj z uporabnim dovoljenjem izročiti toženi stranki do 29.12.1997, pod pogojem, da ima tožena stranka izpolnjene do tožeče stranke vse obveze in prodajne pogodbe. Tožeča stranka je stanovanje toženi stranki izročila 4.3.1998, uporabo dovoljenje pa je bilo izdano 12.5.1998, dokončno pa je postalo 1.6.1998. Ob izročitvi stanovanja je bila tožena stranka tožeči stranki dolžna še 37.553,67 SIT kupnine. V dogovoru o končnem obračunu z dne 4.3.1998, ki ga je tožeča stranka ponudila v podpis toženi stranki, ni nobene ugotovitve, da do izročitve stanovanja ni prišlo iz razloga, ker tožena stranka ni plačala 37.553,67 SIT, je pa tožeča stranka toženi stranki v tem osnutku dogovora ponudila plačilo pogodbene kazni v znesku 239.784,00 SIT. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč takšno ravnanje tožeče stranke, pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka 4.3.1998 v zamudi z izročitvijo stanovanja toženi stranki in da so zato izpolnjeni pogoji za izterjavo dogovorjene pogodbene kazni, ker neplačani znesek 37.553,67 SIT ni bil razlog za neizročitev stanovanja s strani tožeče stranke toženi stranki. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožena stranka ni upravičena do izplačila dogovorjene pogodbene kazni, ker ni izpolnila vseh obveznosti po prodajni pogodbi oziroma, ker je bila v zamudi s plačilom zneska

37.553,67 SIT.

Pritrditi je tožeči stranki, da tožena stranka 4.3.1998 ni sporočila tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (5. odstavek 273. člena ZOR). Zaradi tega pa tožena stranka ni izgubila pravice do izplačila pogodbene kazni, in to iz razloga, ker je tožeča stranka toženi stranki v ponujenem dogovoru z dne 4.3.1998 ponudila izplačilo določenega zneska pogodbene kazni. S takšno ponudbo se je tožeča stranka spustila v pogajanje o višini pogodbene kazni. Da se v takšnih primerih ne izgubi pravica do pogodbene kazni, se je že izrekla sodna praksa in sicer takole: namen 5. odstavka 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je v tem, naj pravočasno uveljavljanje zahtevka za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe ni več potreben, ko se je stranka, ki je z izponitvijo svoje obveznosti zamudila, začela pogajati o višini te svoje obveznosti in jo za del trajanja zamude tudi izpolnila (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 66/2003). Pritožba zato nima prav, da tožena stranka ni upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni, ker si dne 4.3.1998 ni pridržala pravice do pogodbene kazni.

Res je, da je sodišče prve stopnje samo napravilo obračun in sicer tako, da je od višine pogodbene kazni, ki jo je toženi stranki dolžna plačati tožeča stranka v višini 462.575,28 SIT, odštelo znesek

37.553,67 SIT, ki ga je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še iz naslova prodajne pogodbe za stanovanje. To dejstvo pa ni v škodo tožeči stranki, zato tožeča stranka nima pravnega interese, da to ravnanje sodišča prve stopnje izpodbija v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 425.021,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.1998 dalje, pravilno je tudi opravilo pobot terjatve tožene stranke s terjatvijo tožeče stranke do zneska

320.616,70 SIT, ker je bila ta terjatev ugotovljena v 1. odstavku izpodbijane sodbe in s pritožbo ni izpodbijana. Pravilno je tudi naložilo toženi stranki, da je po opravljenem pobotu, in na podlagi postavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka dolžna plačati še

104.404,21 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1999 dalje do plačila.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške.