Jedro

Z novelo Zakona o sodiščih (ZS-C, Ur. l. RS št. 28/2000) je bila spremenjena določba 3. odstavka 83. člena ZS tako, da se čas sodnih počitnic ne šteje več kot "čas ko sodišče ne dela". Ker ZS izrecno določa, da v času sodnih počitnih ne tečejo le procesni roki, to pomeni, da sodne počitnice na tek prekluzivnih materialnih rokov, med katere spada tudi rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ne vplivajo. Ker sodne počitnice niso več opredeljene kot čas, ko sodišče ne dela, tudi ne pride v poštev določba 4. odstavka 111. člena ZPP, tako da bi se štelo, da se je rok za vložitev tožbe iztekel prvi dan po sodnih počitnicah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 30.6.2005 in še traja, vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Tožbo je zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zato, ker je bila vložena prepozno, to je po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe, saj stališče, da sodne počitnice ne vplivajo na tek prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002), ni pravilno.

Tožba je pravočasna, ker sodišče v času sodnih počitnic od 15.7. do 15.8. ne dela, zato se je v tožnikovem primeru 30-dnevni rok iztekel 16. avgusta 2005, ko je tožeča stanka s priporočeno pošiljko tožbo pri sodišču tudi vložila. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno uporabiti določbo 4. odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delovnika, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prosti dan. Načelno mnenje VS z dne 18.12.1996 jasno pove, da so sodne počitnice čas, ko sodišče ne dela, razen izjem iz 2. odstavka 83. člena ZS, vlaganje tožb po 3. odstavku 204. člena ZDR pa ne spada med citirane izjeme. Gre za čas, ko sodišče ne posluje, ne dela, zato se tudi prekluzivni roki ne morejo izteči v času počitnic, pač pa prvi naslednji delovnik po izteku sodnih počitnic. Sodišče je kršilo tudi določbo 7. odstavka 112. člena ZPP, po kateri določbe prvega do šestega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in za rok za zastaranje terjatev ali kakšne druge pravice. Bistveni razlog za štetje prekluzivnih rokov po 111. in

112. členu ZPP je zagotoviti strankam možnost vložiti tožbo na zapisnik pred prvostopnimi sodišči, kar je s sodnimi počitnicami omejeno. V načelnem mnenju VS je izrecno poudarjeno, da je štetje prekluzivnih rokov potrebno tolmačiti v korist strank v postopku in ne restriktivno, kar bi posebej moralo veljati za varstvo pravic delavcev, ki so po definiciji ZDR šibka stranka v postopku. Napadeni sklep in citirani judikat pritožbenega sodišča svoje stališče utemeljujeta v razliki med roki materialnega prava in procesnimi roki, vendar nista prepričljiva, saj ni jasno, zakaj naj bi se materialnopravni rok iztekel tudi v času, ko sodišče ne posluje v sodnih počitnicah. V konkretnem primeru ni odločilno, ali gre za prekluzivni materialni ali procesni rok, gre za štetje rokov in pravilno uporabo 111. in

112. člena ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR kot materialni rok in zato ni upoštevalo časa sodnih počitnic pri vložitvi tožbe, saj iz določbe 3. odstavka 83. člena ZS izhaja, da ureja tek rokov med sodnimi počitnicami le za procesne roke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004 - ZPP) v zvezi s

366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno zavrglo tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ki določa, da sodišče tožbo zavrže med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tožba je bila namreč vložena prepozno, po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki se je iztekel 30.7.2005 oz., ker je bila ta dan sobota, v ponedeljek dne 1.8.2005 (glede na določbo 111. člena ZPP, ki velja tudi za rok za vložitev tožbe).

Stališče pritožbe, da so sodne počitnice čas, ko sodišče ne dela, in da je iz tega razloga treba uporabiti 4. odstavek 111. člena ZPP tako, da bi se rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika po sodnih počitnicah, je zmotno. V prvotnem besedilu 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) je bilo res določeno, da se, razen v nujnih zadevah (ki so opredeljene v 2. odstavku istega člena), šteje čas iz prvega odstavka tega člena (čas od 15. julija do 15. avgusta - sodne počitnice) kot čas, ko sodišče ne dela in se sodna pisanja ne vročajo. Navedena določba 3. odstavka 83. člen ZS pa je bila spremenjena z novelo iz leta 2000 (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o sodiščih - ZS-C, Ur.l. RS št. 28/2000).

Spremenjeni 3. odstavek 83. člena določa: "Razen v zadevah iz prejšnjega odstavka (nujne zadeve), v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja.

Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice." Sodne počitnice niso več opredeljene kot "čas, ko sodišče ne dela". Zakon pa izrecno določa, da v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da sodne počitnice vplivajo le na tek procesnih rokov, ne pa tudi na tek prekluzivnih materialnih rokov (med katere sodi tudi rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR), pravilno. Tudi za prekluzivne materialne roke pa veljajo tako določbe 112. člena ZPP (6. odstavek 112. člena ZPP), kakor tudi določbe 111. člena ZPP. Ker sodne počitnice niso več opredeljene kot čas, ko sodišče ne dela, pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 4. odstavka

111. člena ZPP v tem smislu, da bi se štelo, da se je rok za vložitev tožbe iztekel prvi dan po sodnih počitnicah.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Stroški odgovora na pritožbo niso bili priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.