Jedro

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. I.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obdolženemu I.S. tudi po izreku sodbe podaljšalo pripor iz razloga po 2. tč. 1. odst. 432. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolženec je v priporu od 11.2.1999 od 20.15 ure dalje.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki "uveljavlja pritožbene izpodbojne razloge po ZKP" in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor odpravi ali pa pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe.

Pritožnik s tem, ko navaja, da nobena od ugotovljenih okoliščin (obdolženčeva navzočnost v stanovanju, najdeni ključi, obdolženčevi prstni odtisi in dejstvo, da je obdolženec prepoznan kot oseba, ki je v to stanovanje vstopal) ne dokazuje, da je bil obdolženec udeležen pri kakršnikoli obliki storitvi kaznivega dejanja, pravzaprav odpira vprašanje, ali je obdolženec storilec kaznivega dejanja in ali je zanj kazensko odgovoren. Na ta vprašanja bo moralo odgovoriti sodišče prve stopnje v sodbi. Z izrekom obsodilne sodbe (ta še ni pravnomočna) pa je vzpostavljena domneva obdolženčeve krivde, ki do nasprotne ugotovitve velja za pravilno. Zato ni dvoma, da je podan tudi utemeljen sum kot temeljna predpostavka za pripor.

S tem, ko so bili predmeti zaseženi, ko so prostori, v katerih se je kazniva dejavnost odvijala, pod nadzorom in ko "osebe, ki so to dejavnost opravljale, niso znane", naj bi bila po pritožnikovem mnenju odpravljena tudi nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Spričo dobro organizirane kriminalne dejavnosti, ki je predmet obtožbe in pri kateri naj bi sodelovalo več oseb, nabava novih sredstev in prostorov za ponovitev kaznivega dejanja, obdolžencu ne bi predstavljala večje ovire. Sicer pa je sodišče prve stopnje poleg okoliščin, na katere se sklicuje pritožnik, ugotovilo še vrsto drugih konkretnih in specifičnih dejstev in okoliščin (zlasti velika količina zaseženih in tudi že ponarejenih listin in pripomočkov za ponarejanje; velik obseg in očitna razvejanost kriminalne dejavnosti ponarejanja osebnih dokumentov; obdolženčevi stiki z osebami v tujini itd., ki utemeljujejo oceno, da je nevarnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj še vedno realna in velika.

Sodišče prve stopnje je sprejemljivo utemeljilo tudi oceno, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi in da nadomestitev z milejšim ukrepom ne pride v poštev. Ugotovilo je torej, da so podani vsi ustavni zakonski pogoji za podaljšanje pripora: utemeljen sum, priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj ga ni mogoče nadomestiti z blažjimi ukrepi; to pa hkrati pomeni, da je odreditev pripora glede na precejšnjo težo obravnavanega kaznivega dejanja tudi v razumnem sorazmerju z njegovim ciljem, to je - zavarovati ljudi v pravnem prometu pred poplavo ponarejenih dokumentov. Ob takšnih ugotovitvah se pokaže, da je pritožnikov argument, ko primerja težo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja z "medijsko razvpito gorenjsko heroinsko afero", kjer je bil pripor nadomeščen s hišnim priporom, neprepričljiv. Že v enem prejšnjih sklepov je bilo poudarjeno, da je sodišče dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej o vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od zgoraj navedenega, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (3. odst. 402. čl. ZKP).