Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.

Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da na dan 10. 5. 2012 obstoji terjatev tožeče stranke v višini 27.309,39 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je v skladu s pogoji iz prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 14. 12. 2012, v roku 48 mesecev od pravnomočnosti prisilne poravnave, naložilo plačilo 10.929,29 EUR tožeči stranki (III. točka izreka). Tožbo na plačilo 5.450,80 EUR je zavrglo (II. točka izreka), tožbeni zahtevek na plačilo 22.420,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo (IV. točka izreka). Ob tem je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.370,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Proti I., III. in V. točki izreka te odločbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (naročnik) je od tožene stranke (izvajalca) zahtevala povračilo stroškov za odpravo napak na delih, ki jih je tožena stranka izvedla na podlagi gradbene pogodbe št. 447/08 z dne 6. 10. 2008 (priloga A9).

6. Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice (prvi odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka o napakah obveščena že septembra 2010. Tako bi morala tožeča stranka tožbo vložiti najkasneje 30. 9. 2011, vložila pa jo je 11. 6. 2012, kar je po izteku enoletnega prekluzivnega roka. Vendar se je tožeča stranka v obravnavanem sporu sklicevala na izjemo iz 636. člena OZ. Po tej določbi podjemnikova odgovornost za stvarno napako ne preneha, četudi naročnik ni sodno uveljavljal zahtevkov v enem letu od obvestila o napaki, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Za odločitev v tej zadevi je bilo zato bistveno, ali je tožena stranka v obdobju od septembra 2010 do konca septembra 2011 tožečo stranko s svojim ravnanjem zavedla, da v tem časovnem obdobju ni sodno uveljavila svojih pravic.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo VIII Pg 2582/2012 z dne 28. 3. 2014. Takrat je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo na podlagi presoje, da je bila tožba vložena prepozno. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to sodbo s sklepom I Cpg 1023/2014 z dne 13. 8. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da navedbe pooblaščenke tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2014 ne morejo biti podlaga za zaključek, da tožena stranka ni ravnala zavajajoče, če se na pozive tožeče stranke za odpravo napak ni odzvala. Presodilo je, da je odločilno, da je po pravočasnih trditvah tožeče stranke tožena stranka prej obljubila, da bo napake odpravila. V kolikor pa je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka spremenila dejanske trditve, bi bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva to razčistiti.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo (I. in III. točka izreka), delno ga je zavrnilo (IV. točka izreka), v delu je pa tožbo zavrglo (II. točka izreka). Presodilo je, da je bila obravnavana tožba na podlagi izjeme iz 636. člena OZ vložena pravočasno.

9. Pritožnik to presojo graja. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili o prekluziji upoštevalo nove in torej prepozne trditve tožeče stranke, ki jih je ta podala na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku dne 19. 2. 2014. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku namreč navedla, da se je tožena stranka na notifikacijo napak odzvala po septembru 2010 in da ni bila pasivna, medtem ko je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2014 zatrjevala popolno pasivnost. 10. Pritožbeno vztrajanje pri ugovoru prekluzije ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 1023/2014 tožečo stranko na naroku 19. 12. 2014 v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa je bistveno, da je tožeča stranka tako v tožbi kot v prvi pripravljalni vlogi trdila, pri čemer je vztrajala tudi v ponovljenem postopku, da se je tožena v spornem obdobju v komunikaciji med predstavniki strank večkrat ustno zavezala, da bo napake odpravila. Te trditvene podlage tožeča stranka torej ni spremenila, v dokaznem postopku pa je bila potrjena resničnost teh navedb. Dokazne ocene pritožnik ne izpodbija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke zavedena, da ni pravočasno sodno uveljavila svojih pravic, zaradi česar je bila predmetna tožba vložena pravočasno.

11. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev določbe 2. člena ZPP, po katerem sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Navaja, da tožeča stranka v tem postopku ni postavila zahtevka za izplačilo ocenjenih stroškov odprave napak, temveč za strošek odprave napak, ki naj bi ji že nastal zaradi odprave napak po drugem izvajalcu. Poudarja, da iz dokaznega postopka izhaja, da napake še niso bile odpravljene, trditvene podlage za izplačilo ocenjenih stroškov pa tožeča stranka ni ponudila.

12. Pravica naročnika odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo pravico od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake. Če naročnik med jamčevalnimi zahtevki izbere pravico odpraviti napako na stroške podjemnika in so za to izbiro izpolnjene ustrezne predpostavke, ima pravico od njega zahtevati povrnitev vseh stroškov, ki so mu nastali zato, ker je zagotovil odpravo. Takšen zahtevek je tožeča stranka postavila v obravnavani zadevi in zanj navedla vso relevantno trditveno podlago. Naročnik lahko namreč sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.1 Tožeča stranka je kot dokaz za višino vtoževanih stroškov predložila prejeto ponudbo za sanacijo. Četudi ni izrecno navedla, da gre za ocenjene stroške, to ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka. Tožeča stranka je zahtevala povračilo stroškov za odpravo napak, sodišče prve stopnje pa je o takšnem zahtevku tudi odločilo. Zgolj dejstvo, da gre za ocenjene stroške za napake, ki še niso bile odpravljene, tega ne more spremeniti.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da bi bila tožeča stranka na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena gradbene pogodbe do 5 % pribitka iz naslova manipulativnih stroškov upravičena le, če bi napake že odpravila. Med stroške odprave napak spadajo vsi stroški, ki so bili potrebni, da je opravljen posel pridobil lastnosti, ki bi jih moral imeti glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je podjemnik, ki za napako odgovarja, zavezal opraviti s sklenitvijo podjemne pogodbe z naročnikom.2 Ker lahko, kot že obrazloženo, naročnik uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, je tožbeni zahtevek tudi v tem delu utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče nazadnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče stroškovno odločitev obrazložilo v zadostni meri. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ocenilo uspeh tožeče stranke na 55 %, uspeh tožene pa na 45 %. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 49.729,53 EUR, uspela pa je z zneskom v višini 27.309,39 EUR (glej I. točko izreka izpodbijane sodbe). To predstavlja njen približno 55 % uspeh. Pritožnik ni obrazložil, zakaj meni, da je ta uspeh manjši. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Ker sodišče odloča glede na končni uspeh v postopku, je pravilna tudi prvostopenjska odločitev, da toženi stranki ne pripadajo stroški odgovora na pritožbo.3

15. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III. in V. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.096,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.361,52 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Glej Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 871 ter odločbi VSL I Cp 1905/2013 in I Cpg 38/2009. 2 Tako Plavšak, prav tam, str. 872. 3 Prim. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2006, str. 63 in 64.