Jedro

Center za socialno delo sme otroka odvzeti staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem otroka so lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi, zato ni potrebno, da gre pri razlogih, ki so na strani staršev, za njihovo krivdno ravnanje.

Tožnik je imel možnost, da sodeluje v postopku in je to možnost tudi izkoristil. Enako kot otrokova mati je bil seznanjen tudi z vsemi mnenji in poročili, ki so bila pridobljena v postopku in ki so bila prebrana na naroku, kot to jasno sledi iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, odločil, da se mld. A.A., roj. ... v B., hči B.B., roj. ... in C.C., roj. ..., s stalnim bivališčem ..., v sporazumu z materjo B.B. dne 25. 1. 2010 odda v Mladinski dom D. (1. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

Iz obširne obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri prvostopni organ povzame potek postopka in vsebino posameznih aktov in dejanj, izdanih oziroma opravljenih med postopkom, sledi, da ugotovitve, zbrane med postopkom, po presoji organa prve stopnje dokazujejo, da je v konkretnem primeru treba poseči v roditeljsko pravico staršev zaradi varovanja pravic in koristi mld. A.A. ter jo v sporazumu z mamo in brez soglasja očeta oddati v zavod. Podlaga za odločitev v 1. točki izreka so ugotovljena dejstva, spisovna dokumentacija, mnenja strokovne komisije in ustna obravnava ter določbe 119. in 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-UPB1, v nadaljevanju: ZZZDR). Na tej podlagi se ugotavlja, da starša mld. A.A. nista zmogla ravnati v otrokovo korist, da nimata osnovnih znanj o otrokovem psihofizičnem razvoju in da ne moreta v celoti izvrševati svoje starševske vloge. V vzgojnih situacijah sta nemočna. Otroku ne znata nuditi ljubezni, nežnosti, topline in občutka varnosti ter nista sposobna zadovoljevati njegovih potreb in želja. Nadaljnji razvoj otroka na socialnem, emocionalnem, zdravstvenem, vzgojnem in izobraževalnem področju v matični družini je bil resno ogrožen. Oče vsa leta do sedaj ni prevzel aktivnejše vloge pri skrbi za otroka namesto matere, zato se ocenjuje, da sam v primeru vrnitve hčerke ne bi bil sposoben v celoti skrbeti za otroka v vseh pogledih. Ni nobenega zagotovila, da bo kos vzgoji otroka in da ne bo do njega nasilen. V vseh letih otrokovega življenja kljub opozorilom različnih strokovnih služb ni nič konkretnega storil ali spremenil, da bi hčerka živela v normalnih družinskih razmerah in v pogojih, ki so potrebni za zdravo rast in razvoj, čeprav so po določbah 5.a člena ZZZDR prav starši tisti, ki so na prvem mestu dolžni skrbeti za otrokovo korist s tem, da zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe.

Podlaga za 2. točko izreka so določbe drugega odstavka 236. člena ZUP ter dejstvo, da je deklica že nameščena v zavod ter da bi vsako odlašanje izvršitve imelo nepopravljivo škodo za otroka. Podlaga za 3. točko izreka pa je v dejstvu, da v postopku niso bili zaznamovani stroški postopka.

Drugostopni organ je ob reševanju pritožbe C.C. - tožnika odločil, da se v 1. točki izreka izpodbijane odločbe za besedilom „s stalnim bivališčem ...“ doda besedilo „ se odvzame očetu C.C.“ in se odpravi besedilo „dne 25. 1. 2010“. V ostalem je vloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V razlogih se sklicuje na določbe 53. in 54. člena Ustave, Konvencijo OZN o otrokovih pravicah ter na določbe ZZZDR, ki se nanašajo na varovanje koristi otrok in dolžnosti staršev pri njihovem vzdrževanju in vzgoji, pa tudi na tiste določbe ZZZDR, ki centre za socialno delo pooblaščajo, da storijo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119., 120. in 121. člen ZZZDR). Iz celotne spisne dokumentacije po presoji drugostopnega organa sledi, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da v konkretnem primeru starša nista zmogla ravnati v otrokovo korist, saj nimata osnovnih znanj o otrokovem psihofizičnem razvoju in ne zmoreta v celoti izvrševati svoje starševske vloge. Zato je pravilno ugotovljeno, da je nadaljnji razvoj otroka na socialnem, emocionalnem, zdravstvenem, vzgojnem in izobraževalnem področju v matični družini resno ogrožen in je bilo zato potrebno umakniti mld. A.A. iz družine in jo namestiti v zavod. V ugotovitvenem postopku je prvostopni organ pridobil psihološko in pedagoško poročilo Osnovne šole E., poročilo razredničarke, poročilo defektologa, psihološko poročilo Klinično psihološke ambulante, poročilo Zdravstvenega doma F., zapis medinstitucionalnega kriznega timskega sestanka in mnenje strokovne komisije ter na tej podlagi sprejel svojo odločitev. Navedbe tožnika, da odvzem otroka in njegova namestitev v zavod ni utemeljena, zato drugostopni organ zavrača ter poudari, da je prvostopni organ z družino mld. A.A. sodeloval od leta 2001 dalje, da je tožnik na medinstitucinalnem kriznem sestanku dne 8. 12. 2009 zagotovil, da bo dejavno sodeloval pri vzgoji in oskrbi otroka ter pri opravljanju gospodinjskih opravil, vendar do sprememb ni prišlo. Prav tako niso bile učinkovite različne oblike pomoči, ki jih je družini nudil prvostopni organ, tako da starša nista zmogla ustrezno poskrbeti za vzgojo in varstvo mld. otroka.

V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še navaja, da je bil postopek na prvi stopnji izpeljan tako, da sta imela starša možnost, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, in da je samo na ta dejstva prvostopni organ oprl svojo odločitev. Starša sta bila seznanjena s pridobljenimi poročili in mnenji, ki so bila prebrana na ustni obravnavi, kar je razvidno iz zapisnika. Poročila so podajali strokovnjaki, ki obravnavajo mld. A.A. in ki jih poznata tudi otrokova starša. Pravilen in skladen z 236. členom ZUP je tudi tisti del odločbe, po katerem pritožba ne zdrži izvršitve. Organ prve stopnje je pravilno ocenil, da je razvoj mld. A.A. ogrožen in da je zato treba deklico zaščititi in jo nemudoma umakniti v zavod. Deklica je bila res oddana v zavod brez ustrezne odločbe in ker imajo odločbe lahko učinek le za naprej, je drugostopni organ odpravil tisti del odločbe, po katerem se mld. A.A. odda v zavod s 25. 1. 2010 ter obenem poudaril, da se v takšnem primeru po določbah ZUP izda začasna odločba. Oba starša sta dne 21. 1. 2010 podala izjavo, da se strinjata z namestitvijo deklice v zavod, vendar je oče kasneje svoje soglasje umaknil. In ker s tem očetovega soglasja za namestitev v zavodsko oskrbo ni, je drugostopni organ v tem delu dopolnil izpodbijano odločbo in v izreku dodal, da se mld. A.A. odvzame očetu. Navedb pritožbe, ki se nanašajo na postopek razveze, pa pritožbeni organ ne oceni, ker odločanje o razvezi zakonske zveze ni v pristojnosti upravnega organa.

Tožnik toži na odpravo odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z njegovo voljo. Že v upravnem postopku je dokazoval, da ima vse pogoje, da mladoletna hčerka živi pri njem. Ima lastno hišo, dovolj veliko in prostorno, od šole oddaljeno le 4 do 5 km. Med ... in ... vozijo redna prevozna sredstva. Tožnik je redno zaposlen in dela v dopoldanskem času. V šoli je dogovorjeno podaljšano bivanje, tako da z varstvom ni problemov. V bližini živi tožnikov brat z ženo, ki sta navezana na mld. A.A. in pripravljena pomagati. Na strani tožnika tako ni ovire, da ne bi bil sposoben skrbeti za hčerko in jo vzgajati, kar lahko potrdijo predlagane priče. Postopek na prvi stopnji ni bil pravilen. Mld. A.A. je bila oddana v zavod brez odločbe, samo s privolitvijo matere, ki pa zaradi zdravstvenega stanja ni sposobna odločati o tako pomembnih stvareh, kot sta vzgoja in skrb za otroka. Postopek odvzema otroka očetu pa je bil izveden tako, da tožniku ni bila dana možnost, da uveljavlja svoje pravice. Šele pritožbeni organ navaja razloge za odločitev. Dejansko pa bi moral biti z mnenji in izvidi že med postopkom seznanjen tudi tožnik, vendar temu ni bilo tako. Postopek je bil zato nepravilen in v nasprotju s pravili ZUP. V zapisniku o ustni obravnavi in v razlogih prvostopne odločbe ni podatkov o tem, kdo je izdelal mnenje in o vsebini mnenja. Zgolj neurejene razmere med zakoncema pa ne opravičujejo izpodbijane odločitve. Zato tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ki že same po sebi narekujejo odpravo odločbe. Napačna in v nasprotju z določbami ZUP pa je tudi odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve prvostopne odločbe. Ker odločba prve stopnje ni bila pravnomočna, ni bilo pogojev, da se izvrši, oziroma da se z odločbo naknadno sanira enostranska oddaja mladoletnega otroka v zavod še pred izdajo odločbe.

Pomembno v zadevi je tudi dejstvo, da je med tožnikom in njegovo ženo v teku postopek za razvezo zakonske zveze, v katerem tožnik zahteva, da se mu mld. hčerka dodeli v varstvo in vzgojo ter oskrbo in v katerem dokazuje, da je za hčerko sposoben skrbeti in jo vzgajati ter da ima za to vse pogoje. Tudi ta okoliščina po mnenju tožnika ne opravičuje, da upravni organ odloča o tako pomembnem vprašanju, kot je odvzem mld. hčerke očetu. O tem bo namreč nedvomno po pravilno izvedenem postopku pravilno odločilo sodišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B.B. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je odločba zakonita in izdana izključno v korist otroka. Nasprotno bi bila njena odprava v nasprotju s koristmi mld. A.A. S tem, ko je mld. A.A. nameščena v Mladinskem domu D. je v danih razmerah zanjo najbolje poskrbljeno. Sama kot njena mati zaradi psihičnih težav trenutno ni sposobna skrbeti za hčerko. Še manj je sposoben za hčerko skrbeti tožnik. Ta ni zanjo nikoli skrbel niti nima koncepta, kako bi njegova skrb za hčerko potekala. Tožnik ne obvlada gospodinjskih opravil, ne zna skrbeti za otroka in je neprimeren za vzgojo. Kot hiperaktivni otrok je mld. A.A. otrok s posebnimi potrebami, ki potrebuje ustrezno vodenje, ki pa ga je trenutno mogoče zagotoviti zgolj v domu, kjer se nahaja. Navedbe tožbe niso resnične in so brez smisla. Tožnikov brat, ki živi v bližini, doslej zatrjevane navezanosti na mld. A.A. ni izkazal. Zaslišanje prič pa v tem postopku ni potrebno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 120. člena ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Kot pravilno poudarja že drugostopni organ, so razlogi za odvzem otroka lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi, zato ni potrebno, da gre pri razlogih, ki so na strani staršev, za krivdno ravnanje staršev, če so odpovedali pri skrbi za otrokov razvoj. Otroka je možno odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni potrebno, da je nastala škoda v njegovem razvoju.

V konkretnem primeru iz obeh upravnih odločb sledi, da so starši zanemarili varstvo in vzgojo oziroma da so odpovedali pri skrbi za otrokov razvoj in da je zato razvoj mld. A.A. ogrožen. Takšno, izčrpno obrazloženo ugotovitev obeh upravnih organov podpirajo podatki, ki so zbrani v upravnih spisih in na katere se pravilno in v celoti sklicujeta v obeh izdanih odločbah. Zato je nedvomno v korist mld. A.A., da se jo umakne iz matične družine in namesti v zavod, tako kot je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Tožbene navedbe ne prepričajo o nasprotnem. Okoliščine, s katerimi tožnik dokazuje, da ima vse pogoje za to, da hčerka živi pri njem, za odločitev niso bistvene. Bistveno je njegovo sodelovanje pri vzgoji in oskrbi otroka. V tem pogledu pa tožnik po zbranih podatkih v vseh letih otrokovega življenja ustrezne skrbi ni izkazal, tudi ne po kriznem sestanku, ki se omenja v izpodbijani odločbi (z dne 8. 12. 2009) in na katerem je bilo dogovorjeno, da bo ustrezno skrbel za otroka. Zato je po presoji sodišča kljub spremenjenim okoliščinam (odselitev otrokove matere in razvezni postopek, ki je v teku) utemeljena ocena organa druge stopnje, da tožnik sam ne bi bil sposoben v celoti in na ustrezen način skrbeti za otroka ter da ni nobenega zagotovila, da bo kos vzgoji otroka in da ne bo do njega nasilen.

Iz podatkov spisov ni razbrati, da bi bil postopek na prvi stopnji nepravilen. Ne drži namreč tožbena trditev, da tožniku ni bila dana možnost, da v postopku uveljavi svoje pravice. Enako kot otrokova mati je tudi tožnik imel možnost, da sodeluje v postopku in je to možnost tudi izkoristil. Enako kot otrokova mati pa je bil seznanjen tudi z vsemi mnenji in poročili, ki so bila pridobljena v postopku in ki so bila prebrana na naroku, kot to jasno sledi iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi. Drugačne tožbene trditve so v nasprotju s podatki spisov, tako kot je glede na obsežne in nesporne ugotovitve o vzgojni in siceršnji zanemarjenosti otroka v očitnem nasprotju s podatki spisov tudi tožbena trditev, da so bile zgolj neurejene razmere med zakoncema razlog za sprejeto odločitev.

Tožbeni očitek o nepravilnosti oziroma nezakonitosti 2. točke izreka izpodbijane odločbe s pravilnimi razlogi zavrne že drugostopni organ. Glede na podatke, ki so v spisih, bi tudi po presoji sodišča vsako odlašanje pri izvršitvi odločbe imelo za posledico nepopravljivo škodo za otroka. V tej zvezi sodišče le še dodaja, da se je z oddajo v Mladinski dom D. prvotno strinjal tudi tožnik in da je zato tožbena trditev, da je bila „z odločbo naknadno sanirana enostranska oddaja mladoletnega otroka v zavod“ v nasprotju s podatki spisov in kot taka neresnična.

Postopek za razvezo zakonske zveze, ki teče pred pristojnim Okrožnim sodiščem, ne predstavlja ne dejanske in ne zakonske ovire za izdajo izpodbijane odločbe. Tožbene navedbe v tej smeri zato sodišče zavrača kot pravno nepomembne.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločili brez glavne obravnave.