Jedro

ZPIZ-2 določbe, s katero bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti urejal, tako kot je bilo to urejeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, nima več. Vendar to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnji tek nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da pravilno glasi: „O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine v plačilo do plačila, v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev:“ V ostalem glede teka zamudnih obresti, se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 28. 1. 2013 in št. ...6 z dne 19. 9. 2012 in tožnico s 16. 8. 2012 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2012 dalje. Obenem je s III. točko izreka odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 60 dni. S IV. točko izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino, obračunano v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine od plačila do plačila v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe ter s V. točko izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 454,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo v III. in IV. točki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je pritožbo vložil toženec. Zatrjuje, da je ob izdaji izpodbijane sodbe prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da obstaja nasprotje med III. točko izreka sodbe, v kateri je odločeno, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 60 dni in v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni. Poleg tega je izrek sodbe v III. točki nerazumljiv in posledično neizvršljiv, saj v njem ni zapisano, da 60 dnevni rok teče od pravnomočnosti izpodbijane sodbe dalje. Nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe pa obstaja tudi glede IV. točke izreke, v kateri je odločeno, da je toženec dolžan tožnici izplačati odškodnino obračunano v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine v plačilo do plačila v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe, medtem ko v obrazložitvi navedeni rok znaša 60 dni in ne 30 dni. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti svojo odločitev oprlo na ustaljeno sodno prakso sodišča in sicer kot predvideva, povezano z določbo drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), čeprav to v obrazložitvi sodbe ni navedeno. Sodišče je tako tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti v plačilo posameznega zneska invalidske pokojnine od plačila. Takšna odločitev sodišča pa po mnenju toženca ni pravilna. Vtoževane zakonske zamudne obresti, ki tožnici sicer pripadajo na podlagi izpolnjenega dejanskega stanja za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, bi sodišče moralo omejiti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012. S 1.1. 2013 je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki tega določila več ne vsebuje. Zaradi odsotnosti pravne podlage ni razlogov, da bi te zamudne obresti oz. odškodnino obračunali za obdobje po 1. 1. 2013. Poleg tega sodišče tudi ni pravilno odločilo, da je obračunane zamudne obresti toženec dolžan plačati v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe, saj takšna odločitev ni skladna s četrtim odstavkom 276. člena ZPIZ-1. V zvezi s prenehanjem teka zamudnih obresti z 31. 12. 2012 se sklicuje na stališče, ki ga je v večih sodbah zavzelo prvostopno sodišče, kot npr. v zadevi opr. št. V Ps 1938/2013 z dne 16. 12. 2013, opr. št. V Ps 1675/2011 z dne 12. 4. 2013 in drugih.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da obstaja med izrekom v III. točki sodbe in obrazložitvijo nasprotje, saj je v izreku odločeno, da bo toženec o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo v roku 60 dni, v obrazložitvi pa je navedeno, da je ta rok 30 dni.

Prav tako pa je nasprotje med izrekom v IV. točki sodbe in obrazložitvijo. S citirano točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati odškodnino obračunano v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine v plačilo, do plačila v 30 dneh od izdaje odmerne odločbe, medtem, ko je v obrazložitvi navedlo, da je ta rok 60 dni.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi toženca št. ... z dne 28. 1. 2013 in št. ... z dne 19. 9. 2012 ter tožnico od 16. 8. 2012 zaradi bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji je priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2012 ter tožencu naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil s posebno odločbo. To pomeni, da je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi toženca in odločilo o temelju tožbenega zahtevka ter tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Smiselno gre za situacijo iz drugega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). V takšnem primeru pa rok za izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka ne sme biti daljši od 30 dni, začne pa teči od pravnomočnosti sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje rok 30 dni za izdajo novega upravnega akta navedlo v obrazložitvi, v izreku, ki edino postane pravnomočen, pa 60 dni, je pritožbeno sodišče to neskladje odpravilo na ta način, da je izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da se pravilno glasi: O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni. Hkrati je odločilo, da ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe, čeprav zgolj zaradi izostanka izreka, od kdaj začne teči ta rok, še ne pomeni, da takšen izrek ni izvršljiv. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

Enako je pritožbeno sodišče odpravilo neskladje med izrekom in obrazložitvijo v IV. točki, tako da je skladno z obrazložitvijo ter določbo četrtega odstavka 276. člena v zvezi z drugim odstavkom citirane določbe ZPIZ-1 odločilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska invalidske pokojnine v plačilo do plačila v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo ter očitane kršitve samo odpravilo. Pooblastilo za odpravo ugotovljenih kršitev ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takšnih kršitev postopka. Če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče odpravilo brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen. Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oz. jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na delno utemeljeno pritožbo toženca spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Pritožba pa neutemeljeno in brez podlage vztraja, da tožnici odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti pripada le do dneva veljavnosti ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012, ker ZPIZ-2 tega določila ne vsebuje več. ZPIZ-2 takšne določbe, s katero bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti urejal, tako kot je bilo to urejeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1, res nima več. Vendar to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1, kot v konkretnem primeru. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnji tek, nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 namreč ne samo, da nima takšne določbe glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, tudi nima določbe, ki bi kakorkoli posegala v odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti na podlagi ZPIZ-1 in na tek zakonskih zamudnih obresti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče glede teka zakonskih zamudnih obresti v zvezi z odškodnino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.