Jedro

Tožnik je s tem, ko je v upravnem postopku pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji dejal, da ni podal prošnje za mednarodno zaščito v nobeni drugi državi članici EU, nato pa je ob ustni seznanitvi o pridržanju in na sodišču povedal drugače, izpolnil kriterij navajanja lažnih podatkov kot enega od kriterijev za izrazito begosumnost. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. V zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanje je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve do predaje odgovorni članici, ki mora biti opravljena najkasneje v roku, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno ustno na zapisnik zaradi očitnega dvoma v njegovo istovetnost in da se omogoči predajo pristojni državi članici EU. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) toženka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka namreč sama v času trajanja postopka zaradi mednarodne zaščite ne more pridobivati ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v njegovi izvorni državi. Tožnik je bil večkrat opozorjen na dolžnost predložitve dokazil in osebnih dokumentov, med drugim tudi s strani pooblaščencev ob informiranju pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in tudi s strani uradne osebe pred podajo same prošnje. Toženka dvomi v tožnikove osebne podatke, saj je tožnik zaprosil (op. sodišča: za mednarodno zaščito) v Srbiji in na Hrvaškem (po prepričanju toženke še to zgolj zato, ker ga je prijela policija), nikjer pa ni počakal na odločitev; poleg tega tožnik želi v Anglijo, zato ne želi izdati svojih podatkov. Če tožnik ne bi imel zadržkov glede razkritja svoje prave identitete, bi imel pri sebi osebne dokumente oz. bi jih predložil pristojnemu organu. Podan je očiten dvom v prosilčevo zatrjevano identiteto, zato se je toženka na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločila za omejitev gibanja z namenom, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, preprečiti prosto gibanje po državi ter nadaljnje prehajanje meja držav članic Evropske unije.

3. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka v izpodbijanjem sklepu zapiše, da je pristojnim organom na Hrvaškem posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Nadalje je na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 presojala, ali je tožnik izrazito begosumen. V tej zvezi je navedla, da ne drži, da tožnik v nobeni državi ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je le dal prstne odtise, saj iz EURODAC izpiska izhaja, da je tožnik v vseh državah označen pod št. 1, kar pomeni, da je bil tam prosilec, in ne pod št. 2, kar bi pomenilo, da bi bil zaveden le kot tujec. Tožnik je bil celo vrnjen iz Madžarske v Bolgarijo, kjer je ponovno zaprosil (op. sodišča: za mednarodno zaščito). Tudi sam je dejal, da je bil in v Bolgariji in na Hrvaškem nastanjen v azilnem domu, a je od tam odšel. Zapustil je torej postopke, pri čemer je po prepričanju toženke v vseh državah prošnjo podal le zato, ker ga je prijela policija, ker želi priti v Italijo. S tem je izpolnil okoliščine iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), nesodelovanje v postopku. S tem, ko je tožnik trdil, da drugod ni zaprosil za mednarodno zaščito, je zavajal pristojni organ, kar tudi predstavlja okoliščino iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov. S tem, da je nezakonito prehajal državne meje, in ker v Sloveniji nima možnosti bivanja, so izpolnjene tudi okoliščine iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Če gibanje tožniku ne bi bilo omejeno, bi po toženkinem prepričanju Republiko Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in bi to onemogočilo predajo pristojni državi članici ter bi pomenilo tudi ponovno ilegalno prehajanje meja.

4. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bo ukrep pridržanja na območje centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. V tej zvezi je analizirala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Upoštevaje, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov predaje po Uredbi (EU) št. 604/2013. 5. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in prenehanje izvajanja pridržanja. Glede omejitve gibanja iz razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da je v tem delu obrazložitev v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, saj je pridržanje vezano na namen predaje pristojni državi članici. Dodaja, da je tožnik svoj dokument „taskiro“ izgubil in da bo poizkusil pridobiti druge dokumente, trudil se je torej razjasniti svojo identiteto in ni spreminjal svojih izjav v postopku. Razlog po 1. alinei se ne povezuje z razlogom po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede omejitve gibanja iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da je izpodbijani sklep nepravilno utemeljen na okoliščinah iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Glede okoliščine iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, nesodelovanje v postopku, opozarja na nekonsistentnost sodne prakse, kolikor gre za očitek nesodelovanja v postopku v obliki zapustitve drugih držav, ne pa Slovenije, zato pridržanje ne bi smelo temeljiti izključno na tej okoliščini. Vztraja, da drugje ni zaprosil za mednarodno zaščito, iz izpiska EURODAC ni mogoče z gotovostjo sklepati nasprotnega in mu tudi ne očitati nesodelovanja v postopku. Tudi v Sloveniji je ves čas v postopku sodeloval, potrudil se je razjasniti svojo identiteto. Glede okoliščine iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov, se sklicuje na konsistento podane opise poti, držav, časovnih okvirov, nastanitvenih kapacitet; da ni omenil Madžarske, ne pomeni nekonsistentnosti oz. navajanja lažnih podatkov. Tožnik izpostavlja še nepredvidljiv zaključek Dublinskega postopka in da navedba o tem, da je v dublinskem postopku, ni datumsko opredeljena. Opozarja tudi, da ni jasno, zakaj je toženka razpisala tožniku narok za osebni razgovor, če bi imela namen, da se ga preda drugi državi članici. Dodaja, da je tožnik imel možnost pobegniti iz Slovenije, pa tega ni storil. Subjektivne okoliščine za uporabljen strožji ukrep omejitve gibanja niso pojasnjene. Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu, rekoč da mu je kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo.

6. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Sodišče je dne 26. 7. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis. Tožnik je ob priliki svojega zaslišanja izpovedal, da v Bolgariji prošnje za azil ni podal; na Madžarskem jo je podal, a je niso sprejeli, rekli so mu tudi, da, ker je dal prstne odtise že v Bolgariji, ga bodo tja vrnili; ko je prvič vstopil na Hrvaško, so mu na meji odvzeli prstne odtise in ga vrnili nazaj v Srbijo, drugič pa ga je prijela policija, a prošnje za azil ni podal. Nima nobenih dokumentov o prejšnjih postopkih niti ne drugih dokumentov, razen tistih, ki jih je prejel ob nastanitvi v Sloveniji. Pod podajo prošnje za azil razume to, da želi v tisti dotični državi ostati. V Centru za tujce tu v Sloveniji sicer z njim ravnajo dobro, a ima težave, tudi s spanjem in glavoboli, za kar od zdravnika prejme tableto. Iz Hrvaške, kjer je bival v objektu „Porin“, je odšel zaradi slabih razmer in strahu, da bi ga (ponovno) oropali. Na Hrvaškem ni imel pomoči prevajalca, razen ko je dal podatke za pridobitev identifikacije za upravičenost do hrane. Ni vedel, da je ilegalno prehajanje meja kaznivo dejanje. Zakaj je bil v Bolgariji nastanjen v centru zaprtega tipa, mu ni znano. Drugega ni imel za dodati.

8. Pooblaščenka tožnika je na naroku v zaključni besedi dejala, da vztraja pri podani tožbi in nepotrebnosti omejitve gibanja.

9. Pooblaščenka toženke je na naroku pojasnila, da vztraja pri dosedanjih ugotovitvah in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Korigirala je tudi pomote v izpodbijanem sklepu: na strani 3 izpodbijanega sklepa, kjer je navedeno, da je prosilec zaprosil v dveh državah (Srbija in Hrvaška), bi pravilno moralo pisati Bolgarija, Madžarska in Hrvaška; kjer je na isti strani navedeno, da prosilec želi v Anglijo, je tudi napaka, saj prosilec želi iti v Italijo. Glede razloga, iz katerega je pridržanje v danem primeru odrejeno, je za toženko bistven razlog predaje, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, je pa za toženo stranko pomemben vseeno tudi razlog ugotovitve istovetnosti, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pooblaščenka toženke je v zaključni besedi dejala, da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi, in ne ilegalno prehajanje po državah, kar prosilec počne in se ne zaveda, da je to kaznivo dejanje. S pridržanjem na prostore centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal v Republiki Sloveniji, dokler ne bo opravljena njegova predaja pristojni državi.

10. Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

11. Predmet tega upravnega spora je torej sklep, s katerim je toženka omejila gibanje tožniku za namen predaje odgovorni državi članici EU po 28. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, ter 5. alineo prvega odstavka in 1. in 3. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz uvoda (rubruma) in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja še nadaljnji razlog za omejitev gibanja tožniku, namreč zaradi očitnega dvoma o tožnikovi istovetnosti po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer pa ta razlog iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja in enako ne izhaja ta razlog niti iz zapisnika ustne naznanitve pridržanja, ki se nahaja v upravnem spisu.

12. Tožnik v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zato utemeljeno opozarja na razhajanje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, glede na to, da ta razlog za omejitev gibanja iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja niti ni bil tožniku ustno naznanjen Vendar pa sodišče, četudi bi ugotovilo, da so podane okoliščine, ki bi upravičevale omejitev gibanja tožniku zaradi ugotovitve njegove istovetnosti, izreka izpodbijanega sklepa ne bi moglo uskladiti skladno s takšno ugotovitvijo, ker bi šlo v takšnem primeru za reformatio in peius (sprememba v škodo tožnika) s predmetno sodbo. Če pa bi ugotovilo, da takšne okoliščine niso podane, kot to zatrjuje tožnik, pa sprememba izpodbijanega sklepa v smislu delne ugoditve tožbi itak ne bi bila potrebna oz. možna, ker izrek izpodbijanega sklepa o tem razlogu molči. Vsled navedenega sodišče navedb tožbe v tem delu ne bo nadalje obravnavalo, kot je bilo to skladno z načelom odprtega sojenja strankama pojasnjeno že na naroku.

13. Toženka pa je izpodbijani sklep v izreku in v obrazložitvi oprla na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterije nesodelovanja v postopku in navajanja lažnih podatkov ter ilegalnega prehajanja državnih meja in odsotnosti možnosti bivanja v Sloveniji, skladno s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ‑1

14. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

15. Po vpogledu standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem, posredovanega organom Hrvaške dne 17. 7. 2018, je jasno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, česar tožnik tudi ne osporava. Tega, da v izpodbijanem sklepu navedba o dublinskem postopku ni datumsko opredeljena, sodišče ne smatra za relevantno, tožnik pa tudi ni pojasnil, na kaj na bi to vplivalo oz. kakšna kršitev naj bi to bila. Pavšalna navedba tožbe o nepredvidljivosti izida dublinskega postopka tudi ne more biti deležna resne vsebinske presoje sodišča, saj gre za mimo grede navrženo hipotezo, ki niti ni nadalje razdelana in individualizirana na predmetno zadevo. Glede navedbe tožbe, da, če bi toženka res imela namen tožnika predati, ne bi razpisala naroka za osebni razgovor, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da seveda gre za več različnih upravnih postopkov.

16. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni oz. obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke opravljena.

17. Glede prvega kriterija, to je znatne nevarnosti tožnikovega pobega, se tožnik sklicuje, da ni begosumen, saj bi lahko pobegnil, ko je bil prost, pa tega ni storil, sprejel je odločitev, da ostane v Sloveniji. Toženka se v tej zvezi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na 68. člen ZTuj‑2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporablja za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja.

18. Sodišče smatra nosilne razloge cit. odločbe Vrhovnega sodišča za še vedno aplikabilne tudi v predmetni zadevi, četudi cit. odločba Vrhovnega sodišča izvira še iz časa prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), saj gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. Sodišče sledi razlogovanju toženke, da je tožnik s tem, ko je v upravnem postopku pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji dejal, da ni podal prošnje za mednarodno zaščito v nobeni drugi državi članici EU, nato pa je ob ustni seznanitvi o pridržanju in na sodišču povedal drugače, izpolnil kriterij navajanja lažnih podatkov kot enega od kriterijev za izrazito begosumnost. Sodišče je prepričano, da je tožnik navajal lažne podatke tudi glede na njegovo vztrajanje, da razen na Madžarskem, drugod za mednarodno zaščito ni zaprosil. Pri tem gre za negativno dejstvo, zato bi nasprotno morala dokazati toženka. Toženka se je v dokaz nasprotnega sklicevala na izpisek EURODAC, tožnik pa je povednost tega izpiska skušal zmanjšati z navedbo, da iz njega ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožnik res podal prošnjo. Sodišče takšni tožnikovi hipotetični in neživljenjski argumentaciji ne more slediti, saj je izkustveno nelogično, zakaj bi državni organi drugih držav članic EU, in to ne ene, ampak kar dveh (Hrvaška in Bolgarija), tožnika po nepotrebnem vodili kot prosilca za mednarodno zaščito. Zato sodišče sodi, da tožnik ni uspel omajati dokazne vrednosti izpiska EURODAC, in je toženka dokazala nasprotno od tega, kar je zatrjeval tožnik. Po presoji sodišča tožnik torej je zaprosil za mednarodno zaščito, in to v več drugih državah članicah EU, in je s tožnikovim zanikanjem tega dejstva torej podan kriterij po 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov v postopku. Tega zaključka pooblaščenka tožnika ni uspela omajati, ko je tožnika na naroku vprašala, kaj po njegovem razumevanju pomeni podaja prošnje za mednarodno zaščito in ali je tožnik v drugih državah članicah EU imel na voljo prevajalce. Tožnik je po presoji sodišča pokazal dovoljšnje razumevanje tega termina s tem, ko je dejal, da pod tem razume, da želi v takšni državi, kjer torej prošnjo človek poda, ostati. Za laičnega človeka je po presoji sodišča namreč ravno to bistvena vsebina mednarodne zaščite, tj. bivanje na varnem. Glede na pravne standarde in kavtele, ki veljajo v državah članicah EU, pa sodišče ob le pavšalnem zatrjevanju, da tožniku na Hrvaškem tolmač ni bil dodeljen, ne more presojati domnevnih postopkovnih kršitev v tujih postopkih. Zato sodišče dodatnega tožbenega ugovora o nekonistentnosti sodne prakse glede kriterija po 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, nesodelovanje v postopku, niti ni nadalje presojalo. Kriterijema po 1. in 3. alinei drugega odstavka 68. člena cit. zakona tožnik očita, da ju ni v Uredbi Dublin III, vendar to po presoji sodišča v tej zadevi niti ni bistveno, saj za sodišče ob upoštevanju njune milejše narave ta dva kriterija predstavljata zgolj potrditev razloga iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. S tem je znatna nevarnost pobega tožnika utemeljena.

19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način toženka obrazloži tudi sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

20. V tej zvezi sodišče dodaja še, da tožniku glede tega, da ni begosumen, kot to zatrjuje s tožbo, ne more slediti, saj zgolj prepričevanje tožnika o nasprotnem, češ da bi tožnik lahko že prej pobegnil, pa tega ni storil, sodišča ni prepričalo, še posebej glede na to, da je tožnik, kot razvidno iz izpiska EURODAC, v zadnjih dobrih dveh letih prešel prek sistemov več evropskih držav, v nekaterih je bil celo dvakrat, pri čemer je dokazano za mednarodno zaščito zaprosil že v več državah in je odšel in meje neprerekano ilegalno prehajal. In to po presoji sodišča utemeljuje tudi subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki narekujejo dopustnost izrečenega strožjega ukrepa.

21. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden niti iz tožbenih navedb niti iz tožnikove izpovedbe na naroku. V tej zvezi sodišče ocenjuje, da tožbene navedbe o kršitvah tožnikovih pravic zaradi odvzema osebne svobode niso dovolj konkretizirane in še manj dokazane, sploh pa je treba upoštevati, da je samo bistvo izrečenega ukrepa pridržanja ravno v omejitvi svobode gibanja in torej ne gre za neko izjemno okoliščino oziroma kršitev ravno v pričujočem primeru.

22. Glede na navedeno je sodišče povečini sledilo razlogom izpodbijanega sklepa glede pridržanja za namen predaje, kolikor v obrazložitvi te sodbe ni navedeno drugače (tj. predvsem v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in delno 5. alineo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka in 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.