Jedro

Ker zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti njegovega ravnanja, ni podana krivdna odgovornost zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu glede 30 % soodgovornosti tožnika sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožena stranka v višini 70 % odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki dne 23. 4. 2018 spremeni tako, da se glasi: ″Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke po katerem je tožena stranka Z. d.d., matična številka ... dolžna plačati tožniku Š. M., znesek 4.590,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka″.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 31/2019 z dne 20. 2. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v višini 70 % odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki dne 23. 4. 2018, tožeča stranka pa je za nastalo škodo soodgovorna v višini 30 %. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na domu zavarovanca, ko je tožnik z udarnim kladivom vrtal luknje v strop zaradi napeljave centralne kurjave. Pri vrtanju je tožnik stal na tleh in je držal roki nad glavo, ko je zagrabilo sveder, ki je nameščen v udarno kladivo, pri čemer je zasukalo udarno kladivo in zraven zvilo tudi tožnikovo desno roko, pri čemer je utrpel poškodbo prstov na desni roki, predvsem desnega sredinca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na dan škodnega dogodka sam vzel zavarovančevo udarno kladivo, saj je vedel kje je spravljeno in tako zavarovanec niti na dan škodnega dogodka ni imel stika z udarnim kladivom in tako teže udarnega klavida ne more verodostojno oceniti. Sodišče je ugotovilo, da tehta udarno kladivo med 3 in 5 kg. Glede na takšno težo kladiva je glede na način dela katerega je opravljal tožnik sodišče prve stopnje zaključilo, da to udarno kladivo ni mogoče označiti kot nevarno stvar. Teža udarnega kladiva (3 do 5 kg) in delo z njim po oceni sodišča prve stopnje ni nevarna stvar niti nevarna dejavnost, saj se lahko ima delo na njem, ob običajni skrbnosti tistega, ki na njem dela, vedno pod nadzorom, sploh, če se z njim pravilno rokuje. Na takšen način se lahko nesreča pravočasno prepreči. Zavarovanec je verjel, da tožnik obvlada delo z udarnim kladivom, saj je bil zaposlen v U. d.d., in da tožnik na videz ni šibka oseba in da je poklicno vešč dela z različnimi delovnimi stroji, zato mu delo z udarnim kladivom ne bi smelo povzročati težav. Sodišče je ugotovilo, da bi ob pravilni uporabi in izkazani običajni skrbnosti tožnik delo z udarnim kladivom moral imeti pod nadzorom in bi lahko nastalo škodo pravočasno odvrnil. Ugotovilo je obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Njegovo odgovornost je ugotavljalo v smeri standarda povprečno skrbnega človeka in zato zavarovanec tožniku ni bil dolžan priskrbeti zaščitne opreme, poleg tega pa zaščitna sredstva obravnavane škode ne bi preprečila in tako ni podana vzročna zveza med neuporabo zaščitne opreme in nastalo poškodbo. Tožnik je tisti, ki ni bil dovolj skrben pri tem, ko ni presodil ali je za delo sploh usposobljen, ali zna rokovati z udarnim kladivom in ali so potrebna zaščitna sredstva. Tožnik bi moral sam pregledati navodila za delo oziroma se seznaniti z delom na orodju. Sodišče pa je štelo, da je tožnik uspel dokazati očitek zavarovancu tožene stranke, da ga ni seznanil z navodili za uporabo udarnega kladiva in da ga pri delu ni nadzoroval in je s tem podano protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki je v posledici pripeljalo do nastale škode. Sodišče v tem delu ni sledilo ugovorom tožene stranke, da je zavarovanec popolnoma razbremenjen krivde za nastalo škodo, ker tožnik ni bil dovolj skrben pri tem, ko ni presodil ali je za delo sploh usposobljen, ali zna rokovati z udarnim kladivom, ali so potrebna zaščitna sredstva in si jih priskrbeti ali pa delo odkloniti in ker ni sam pregledal navodil za delo oziroma se seznanil z delom na stroju. Očitki zavarovanca tožene stranke, da je protipravnost podana tudi iz razloga, ker tožniku ni nudil zaščitne opreme in je v posledici nastala škoda, pa tožnik ni dokazal. Ugotovilo je še, da v zvezi z dokazanim protipravnim ravnanjem zavarovanca in sicer očitku, da zavarovanec tožniku ni dal ustreznih navodil za delo in da tožnika pri delu ni nadzoroval in glede na zavrnitev očitka, da je k nastanku škodnega dogodka pripomoglo dejstvo, da zavarovanec tožniku ni dal zaščitnih sredstev, to je zaščitnih rokavic, je sodišče presodilo, da je opisano protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke v 70 % pripomoglo k nastanku škodnega dogodka. Ugotovilo pa je soprispevek tožnika samega in je ugotovilo, da tožniku možnost nastanka poškodb pri delu z različnimi stvarmi ni tuja in da bi se v konkretnem primeru lahko vedel bolj skrbno in samozaščitno. Zaradi tega sodišče ocenjuje soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 30 %. Sodišče je zato zaključilo, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi civilnega delikta, saj je tožniku dne 23. 4. 2018 nastala škoda v obliki poškodb prstov na desni roki in sicer zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki je povzročilo, da se je tožnik zaradi zasuka udarnega kladiva poškodoval, zaradi česar je zavarovanec tožene stranke oziroma tožena stranka odškodninsko odgovorna. Ker pa je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, pa je podan tudi njegov soprispevek, ki ga sodišče ocenjuje na 30 %. V preostalem, torej v 70 % je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Izrek o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje temeljilo na 164. členu ZPP.

2. Zoper zavrnilni del vmesne sodbe se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tako tožnik kot zavarovanec tožene stranke sta potrdila, da orodje tehta več kot 5 kg, saj je tožnik izpovedal, da je pretežko za delo z eno roko. Delo, to je vrtanje v beton je postalo še bolj nevarno zaradi prisilne drže tožnika, ki je takšno težko orodje uporabljal na način, da je vrtal v beton, v strop. Delo z udarnim kladivom ni enostavno in vsakodnevno opravilo, zato obstoji povečana nevarnost za poškodbe. Ker je podana objektivna odgovornost tožene stranke, izpodbija tudi odločitev o soprispevku tožnika k nastali poškodbi. Po mnenju tožeče stranke bi rokavice preprečile stik gole kože z orodjem in betonom, v katerega je tožnik z vrtalnim kladivom vrtal, kar bi nedvomno zmanjšalo obseg odrgnin, to je poškodb. Ker bi rokavice lahko preprečile oziroma zmanjšale obseg poškodb in če bi zavarovanec tožene stranke tožniku za delo dal rokavice, pa tega ni storil, mu s tem ni dal ustreznih navodil in ga tudi ni nadzoroval, je zato logično, da soprispevek tožnika ni podan. Sicer pa je stališče sodišča, da je tožnik soprispeval k škodi iz razloga, ker je ravnal lahkomiselno in neodgovorno, ker ni nič razmišljal ali zna delati z udarnim kladivom ali ne, ko je šel vrtat v strop k zavarovancu tožene stranke, pravno zmotno tudi iz razloga, ker tožena stranka soprispevka tožnika skozi pravdo sploh ni zatrjevala. Krivda pa je podana zato, ker zavarovanec tožene stranke tožniku pri delu ni nudil prav nobenega zaščitnega sredstva, čeprav se je zavedal, da gre za zahtevno delo s težkim orodjem, pri katerem bi bila nujna uporaba zaščitne opreme, ali pa bi glede na dejstvo, da je bil imetnik navedenega orodja to moral vedeti. Z opustitvijo dolžne skrbnosti je tako zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno in zato tožena stranka za predmetni škodni dogodek tožnika odgovarja krivdno, v celoti, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se ugotovi celotno odgovornost tožene stranke. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP, predvsem pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo toženi stranki, da se odgovornost zavarovanca presoja po standardu povprečne skrbnosti oziroma skrbnosti, ki jo je mogoče pričakovati od povprečnega skrbnega človeka, saj je tožeča stranka prišla opraviti delo na prošnjo zavarovanca in brezplačno. Mnenja pa je, da je navedeni standard sodišče prve stopnje prestrogo uporabilo in je premalo upoštevalo sklop dejstev in sicer, da je tožeča stranka že večkrat zavarovancu pomagala pri domačih opravilih, tožeča stranka je po poklicu mizar, zato je zavarovanec tožene stranke upravičeno pričakoval, da je tožnik vešč dela z orodji in da ne potrebuje dodatnih pojasnil, ker je tudi zaposlen v U.. Tožeča stranka si je sama vzela udarno kladivo za opravljanje navedenega dela, saj je vedela, kje je bilo pospravljeno, tožeča stranka ni z ničemer nakazala, da stroja ne zna uporabljati. Do poškodbe tožeče stranke je prišlo med vrtanjem luknje, ko se je vrtalni stroj zaradi železja v stropu zaskočil. Orodje je bilo izpravno. Glede na vse okoliščine primera ne gre za obstoj delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko oziroma zavarovancem in bi tako tožeča stranka lahko brez kakršnihkoli posledic odklonila delo, če bi menila, da zato ni usposobljena. Mnenja je, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da tudi delodajalec ni dolžan dajati navodil, za vsako posamezno delo, še manj pa je takšno obveznost oziroma ravnanje pričakovati od osebe, ki je svojega dolgoletnega prijatelja oziroma znanca zgolj prosila za pomoč. Tožeča stranka niti z besedo niti s kakršnimkoli ravnanjem ni nakazala, da dela ne bi bila zmožna opraviti. Tožena stranka meni, da v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je tožečo stranko zgolj prosila za pomoč oziroma za izvedbo določenega dela, ni moč najti elementa protipravnosti. Tožeča stranka bi morala delo odkloniti, če je menila, da za delo ni usposobljena in bi delo lahko tudi odklonila. Tožeča stranka je bila tista, ki je sprejela prošnjo zavarovanca za opravljanje dela. Do škodnega dogodka oziroma do poškodbe tožnika je prišlo, ker je tožeča stranka z udarnim kladivom naletela na železo in ji je spodneslo udarno kladivo, ne pa zaradi tega, ker s strani zavarovanca ni dobila navodil oziroma ker je ni nadzoroval pri delu. Neutemeljeni so očitki sodišča, da bi moral zavarovanec tožene stranke, tožečo stranko seznaniti z navodili za uporabo in jo nadzorovati pri delu. Tožena stranka meni, da v ravnanju tožene stranke ni moč najti elementov protipravnosti, ki bi imeli za posledico vso odškodninsko odgovornost. Tožnik si je sam vzel udarno kladivo v kleti. Tožeča stranka je zato sama, v celoti odgovorna za nastalo ji škodo. Pri delu bi morala biti bolj odgovorna. Tožena stranka tako meni, da bi sodišče moralo standard povprečne skrbnosti presojati manj strogo, in da je za obravnavani škodni dogodek v celoti odgovorna tožeča stranka sama, saj se je dela lotila brez, da bi sama presodila, ali je za delo usposobljena, prav tako tudi od zavarovanca ni zahtevala nikakršnih navodil, ampak je vzbudila občutek, da zna rokovati z udarnim kladivom in da bo delo lahko opravila. Delo je pričela opravljati sama in si je sama vzela delovno orodje. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi, ker ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke in da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Mnenja je, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je prvo sodišče kriterij povprečne skrbnosti presojalo prestrogo, temveč je po mnenju tožeče stranke, sodišče ta kriterij presojalo celo premalo strogo. Navaja, da v predmetni zadevi sploh ni bistveno, da je tožnik pri zavarovancu tožene stranke predhodno že večkrat pomagal, saj ne gre enačiti vseh del z delom, ki ga je tožnik opravljal na dan škodnega dogodka. Zavarovanec tožene stranke bi lahko vedel, da tožnik z udarnim kladivom še ni upravljal, saj sta v vsakodnevnem stiku. Tožnik v podjetju U. opravlja delo kontrolorja in je vajen delati le z manj nevarnimi orodji, ni pa navajen delati z udarnim kladivom. Zavarovanec tožniku ni ponudil nobenih zaščitnih sredstev ali navodil za delo, niti tožniku ni povedal, da je v stropu železje, zaradi česar lahko zagrabi sveder udarnega kladiva, kar se je takoj, v začetku dela tudi zgodilo. Mnenja je tudi, da je nepomembno, če je tožnik sam vedel, kjer je orodje pospravljeno ali pa mu je to povedal zavarovanec. Nesrečo bi zavarovanec tožene stranke v celoti lahko preprečil s preprostimi dejanji, da bi tožnika opozoril, za kakšno orodje gre in kako deluje, da bi ga opozoril, da je v stropu železje in da bi mu priskrbel zaščitna sredstva. Tega pa ni storil, zato je v celoti odgovoren za poškodbe tožnika. Z opustitvijo dolžne skrbnosti je tako zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno in zato tožena stranka za predmetni škodni dogodek tožnika odgovarja krivdno, v celoti. S tem, ko je zavarovanec tožene stranke z opustitvijo dolžne skrbnosti ravnal protipravno, je tožena stranka za škodo tožnika odgovorna v celoti in ne zgolj v višini 70 %. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na domu zavarovanca, ko je tožnik z udarnim kladivom vrtal luknje v strop zaradi napeljave centralne kurjave. Tožnik je pri delu stal na tleh in dodatne podlage ni potreboval. Delo je potekalo tako, da je tožnik z eno roko držal udarno kladivo nad glavo, z drugo roko pa potiskal tisto roko, s katero je udarno kladivo držal v smeri proti stropu, da je lahko vrtal luknje in da je pridobil večjo moč. Kakšne stranske ročke udarno kladivo ni imelo. Sodišče je ugotovilo, da je bilo udarno kladivo izpravno, kar je potrdil tudi sam tožnik in tudi zavarovanec v izjavi, da se je udarno kladivo prižgalo in da ga je tožnik preizkušal. Nadalje je dokazni postopek pokazal, da je tožnik na dan škodnega dogodka sam vzel udarno kladivo, saj je vedel, kje je spravljeno in tako zavarovanec na dan škodnega dogodka ni imel stika z udarnim kladivom in teže udarnega kladiva ne more verodostojno oceniti. Sodišče je ocenilo, da znaša teža udarnega kladiva med 3 in 5 kg. Oba, zaslišana sta tudi skladno izpovedala, da je tožnik z udarnim kladivom vrtal luknje v betonski strop, v katerem je bilo tudi železo, ki je po oceni sodišča vrtanje še dodatno otežilo. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da navedeno udarno kladivo, s katerim se je tožnik poškodoval, ni mogoče označiti kot nevarno stvar. Teža udarnega kladiva (3 do 5 kg) in delo z njim po oceni sodišča ni nevarna stvar niti nevarna dejavnost, saj se lahko ima delo na njem, ob običajni skrbnosti tistega, ki na njem dela (v konkretnem primeru tožnik), vedno pod nadzorom sploh, če se z njim pravilno rokuje. Na takšen način se lahko nesreča pravočasno prepreči. Sodišče prve stopnje tako ni sledilo navedbam tožnika, da je tožnik delal s težkim električnim orodjem, katerega je težko nadzirati in iz katerega izhaja nevarnost, ki presega običajno raven in iz katere kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po poklicu mizar in je že rokoval z različnimi delovnimi stroji in na videz ni šibka oseba. Zavarovanec je izpovedal, da je tožnik tisti, ki obvlada delo s podobnim orodjem kot je udarno kladivo, saj je zaposlen v U. O vsem tem se je sodišče prepričalo, ker tožnik na videz ni šibka oseba, je poklicno vešč dela z različnimi delovnimi stroji in mu tako delo z udarnim kladivom, ki dokazano ne presega 5 kg, ne bi smelo povzročati težav kljub temu, da je delo opravljal z dvignjenimi rokami, v neobičajni drži, pri čemer pa je stal na trdi podlagi, to je na tleh. Delo z udarnim kladivom v konkretnem primeru tudi po zaključku sodišča druge stopnje tako ni nevarno samo po sebi in bi ob pravilni uporabi in izkazani običajni skrbnosti tožnik, delo z udarnim kladivom moral imeti pod nadzorom in bi lahko nastalo škodo pravočasno odvrnil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke po 149. členu OZ, ki določa, da se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Dejanskih ugotovitev glede nastanka nezgode in glede načina dela in glede uporabe udarnega kladiva, tožeča in tožena stranka v pritožbi ne izpodbijata. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi tega dejanskega stanja zaključiti, da obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Neutemeljene so v tej zvezi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je šlo v konkretnem primeru za težko orodje, ker je udarno električno kladivo namenjeno vrtanju v beton in gre za splošno znano dejstvo, da takšno delo, zaradi trdnosti betona, z običajnim, lahkim vrtalnikom ni mogoče. Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo udarno kladivo težje od 5 kg, vendar zato ne ponudi nobenega drugačnega dokaza ali pa dejstva, na podlagi katerega bi lahko sodišče druge stopnje prišlo do drugačnega zaključka glede teže in nevarnosti udarnega kladiva, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru ni šlo za nevarno orodje, sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar sta trdili tudi obe pravdni stranki, da je bilo ob pričetku dela udarno kladivo povsem izpravno in ni imelo nobenih napak. Tožnik je delo opravljal na tleh, pri delu ni potreboval nobene dodatne pomoči ali dodatne opore, delo je opravljal tako, da je z obema rokama potiskal udarno kladivo navzgor in je pri tem skušal zavrtati luknjo v betonski strop, pri čemer pa mu je res prijelo sveder udarnega kladiva, zaradi česar je udarno kladivo zavrtelo in ga je poškodovalo po roki, vendar to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za nevarno delo in za uporabo nevarnega sredstva. Tako je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi ugotovljenih dejstev, katere v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da ne obstaja objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj udarnega kladiva, s katerim se je tožnik poškodoval, glede na njegov način delovanja in glede na njegovo težo ni mogoče označiti kot nevarno stvar. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da delo s tem udarnim kladivom ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj se lahko ima delo na njem, ob običajni skrbnosti tistega, ki na njem dela, v konkretnem primeru tožnik, vedno pod nadzorom sploh, če se z njim pravilno rokuje. Na takšen način se lahko nesreča pravočasno prepreči. Sodišče prve stopnje tako pravilno, ni sledilo tožbenim navedbam, da je tožnik delal s tako težkim električnim orodjem, katerega je težko nadzirati in iz katerega izhaja nevarnost, ki presega običajno raven in iz katerega kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečni rizik. V konkretnem primeru je šlo za delovno orodje na električni pogon, katerega tisti, ki ga uporablja, sicer ne more hipoma ustaviti, vendar ni vsak delovni stroj na električni pogon nevarna stvar in tako je bilo tudi v konkretnem, dokaznem postopku ugotovljeno, da je bilo udarno kladivo izpravno in zaradi fizičnih lastnosti tožnika tudi ni bil nevarna stvar. Sodišče je ugotovilo, kot je obrazloženo zgoraj, da tožnik na videz ni šibkejša oseba in je zato toženec pričakoval, da je tožnik tisti, ki obvlada delo s podobnim orodjem kot je udarno kladivo, saj je zaposlen v U. in tako tudi konkretno delo, konkretnega tožnika tudi po zaključku sodišča druge stopnje ne predstavlja nevarno dejavnost iz katere bi izvirala škodna posledica. Pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena in je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke na podlagi objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, materialnopravno pravilna in je zato mogoče ugotoviti soprispevek tožnika k nastali škodi v višini 30 %.

8. Utemeljena je pritožba tožene stranke, da ni mogoče na podlagi tožbenih trditev tožeče stranke in ugotovljenih okoliščin nastanka nezgode podatki zaključka o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in da je podana krivdna odgovornost tožene stranke to je zavarovanca tožene stranke po določbi prvega odstavka 131. člena OZ. Pritožba tožeče stranke v zvezi z ugotovitvijo krivdne odgovornosti, ko zahteva popolno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zavarovancu tožene stranke očital, da ni poskrbel, da bi delo opravljal brez nevarnosti in je ravnal protipravno, ker tožniku ni zagotovil zaščitnih sredstev in sicer rokavic, očal, čelade, naušnikov in trdnega opornega stojišča, čeprav se je zavedal, da gre za delo s težkim orodjem in čeprav je tožnik delo opravljal zanj. Zavarovanec naj bi predal udarno kladivo tožniku brez navodil za opravljanje dela in kar se vidi v tem, da tožniku ni dal na razpolago zaščitnih sredstev, to je zaščitnih rokavic. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik sam, po tistem ko ga je zavarovanec prosil, da mu zavrta luknje, vzel udarno kladivo in pričel delati s tem udarnim kladivom, kljub temu, da zavarovanec ni bil navzoč. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kakšne stranske ročke udarno kladivo ni imelo, vendar pa je bilo udarno kladivo izpravno, kar je potrdil tako sam tožnik, kakor tudi zavarovanec z izjavo, da se je udarno kladivo prižgalo in da ga je tožnik preizkusil. Dokazni postopek je tako pokazal, da je tožnik na dan škodnega dogodka sam vzel udarno kladivo, saj je vedel, kje je spravljeno in tako zavarovanec na dan škodnega dogodka ni imel stika z udarnim kladivom. Tožeča stranka je očitala v tožbenih navedbah, da zavarovanec ni tožniku dal posebnih navodil, zlasti mu ni dal na razpolago zaščitnih rokavic. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil vzrok za nastalo nezgodo in da je podana vzročna zveza med tem, da zavarovanec tožniku ni dal navodil in da mu ni dal na razpolago zaščitnih rokavic. Tožnik sam ni povedal, kakšna navodila bi mu za to delo, ki se je opravljalo v prostorih zavarovanca, moral dati zavarovanec tožene stranke. Zato je takšen očitek, da zavarovanec ni dal tožniku navodil presplošen in ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo, saj se je tožnik poškodoval pri vrtanju, ko je zagrabilo sveder udarnega kladiva, delovno orodje se je obrnilo in je tožnika poškodovalo po prstih roke. Kako bi in kakšna navodila bi bila tista, ki bi preprečila, da bi sveder tožniku zagrabil udarno kladivo, tako iz tožbenih trditev ni mogoče ugotoviti in kaj takšnega iz pritožbe tudi ne izhaja in gre tako zgolj za presplošne trditve tožnika, da bi navodila sama po sebi preprečila nastanek škodnega dogodka, na način, kot se je le-ta dogodil. Glede neuporabe zaščitnih rokavic pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer drži, da je zavarovanec ravnal neskrbno in s tem protipravno, ker tožniku ni nudil zaščitnih sredstev, konkretno rokavic, vendar pa se sodišče druge stopnje strinja z navedbo tožene stranke, ki jo je potrdil tudi tožnik v svoji izpovedbi, izhaja pa tudi iz tožbenih navedb, da zaščitne rokavice nastale škode ne bi preprečile, mogoče bi škodo samo zmanjšale. Ob tem, ko je zavrtelo udarno kladivo v tožnikovih rokah, sodišče prve stopnje kot logično sprejema razlago tožnika, da zaščitne rokavice ne bi preprečile, da skupaj z udarnim kladivom ne bi zavilo tudi tožnikove roke. Tako vzročna zveza med odsotnostjo zaščitnih rokavic in nastalo škodo ni podana. Zato sodišče druge stopnje, na podlagi izvedenega postopka in pritožbenih navedb tožene stranke zaključuje, da tožeča stranka ni dokazala, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno s tem, da tožniku ni dal ustreznih navodil, pri čemer tožnik ne pojasni, kakšna bi ta navodila bila in kako bi ta navodila preprečila nastanek poškodbe in kako je opustitev navodil v vzročni zvezi s tem, da je tožniku zagrabilo sveder in da je neuporaba zaščitnih sredstev v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Zaščitne rokavice, nastale škode ne bi preprečile, mogoče bi škodo samo zmanjšale, kar pa bi sodišče prve stopnje upoštevalo le pri odločanju o višini nastale škode. Pritožba tožeče stranke je v tem delu tako neutemeljena, pritožba tožene stranke pa utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje prestrogo štelo, da je zavarovanec s tem, ko ni dal tožniku navodil in pri tem ne pove kakšnih navodil za delo, ravnal protipravno.

9. Glede ostalega očitka tožeče stranke o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, da tožnika pri delu ni nadziral, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, da je tožnik sam vzel udarno kladivo in je pričel opravljati delo s tem udarnim kladivom in je sam pričel z vrtanjem lukenj v strop in tako ni mogoče očitati, da bi zavarovanec tožene stranke moral imeti delo tožnika, ko je delal z udarnim kladivom pod nadzorom in bi s tem lahko nastalo škodo pravočasno odvrnil. Prav tako so te tožbene trditve presplošne in tožnik ni konkretno navedel s kakšnim nadzorom in s kakšnimi navodili bi zavarovanec tožene stranke preprečil, da tožniku ne bi zagrabilo svedra na udarnem kladivu in da je zaradi tega prišlo nato do zasuka vrtalnega stroja in do poškodovanja tožnikove roke. Ta očitek je tako sodišče prve stopnje napravilo neutemeljeno, saj je sámo ugotovilo, da je tožnik sam vzel udarno kladivo, ki je bilo v celoti izpravno in pričel brez kakršnega nadzora opravljati delo, ki samo po sebi ne predstavlja nevarnega dela.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da tudi v teh trditvah tožeče stranke glede neopravljenega nadzora nad delom tožnika, ni mogoče najti protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke in tudi ni podane vzročne zveze med to nekonkretizirano opustitvijo, ki je zavarovanec ni storil in med samo posledico, to je tega, da je zagrabilo sveder udarnega kladiva in da se je nato udarno kladivo tožniku zavrtelo v rokah. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožniku oteževalo delo betonsko železo v stropu v katerega je tožnik vrtal, vendar pa sodišče prve stopnje temu dejstvu ni prisodilo nobene posebne teže pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožeče stranke in zato tudi odgovorne navedbe tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da je tožniku prijelo sveder zaradi tega, ker je zavrtal v beton, sodišče druge stopnje ne more upoštevati kot del trditvene podlage o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, ker takšna dejstva tožnik navaja šele v odgovoru na pritožbo tožene stranke (člen 337 ZPP).

11. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja kot enega od elementov za ugotovitev krivdne, subjektivne odškodninske odgovornosti po določbah prvega odstavka člena 131 in 135 OZ. Ker tako ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke tako ni mogoče zaključiti, da obstaja krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke (in tudi ne objektivna kot je obrazloženo zgoraj), da bi na podlagi zavarovalne police odgovarjala tožena stranka kot zavarovalnica odškodninske odgovornosti zavarovanca, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka.

12. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede 30 % soodgovornosti tožnika, ker v tem delu ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa je na podlagi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje glede 70 % odgovornosti tožene stranke spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po višini v celoti zavrnilo in tudi v stroškovnem delu, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da obstoji subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Obe pravdni stranki sodišču prve stopnje v pritožbi izrecno ne očitata konkretne storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč zgolj zmotno uporabo materialnega prava, zato pritožbi v tem delu nista utemeljeni, sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ker je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške kot materialne stroške, kot jih je le-ta priglasila in je sodišče druge stopnje pri tem uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

14. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške za pritožbo in za odgovor na pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela s svojo pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške kot sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.