Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obresti niso nične, saj niso oderuške. V prvem obdobju posojilnega razmerja niso presegale višine zakonskih zamudnih obresti. V drugem obdobju pa je bil objektivni element oderuštva sicer podan, vendar je tožeča stranka dokazala, da ni izkoristila revidentkine stiske ali težkega gmotnega stanja, niti njene nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 29.210,48 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 834,59 EUR mesečno od 1. 7. 2006 do 5. 10. 2006, od 6. 10. 2006 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, v 15 dneh.

2. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo s sodbo v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena pred sodišči prve in druge stopnje ter bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. Sodbi nižjih sodišč naj ne bi imeli razlogov o sledečih odločilnih dejstvih in ju tako ni mogoče preizkusiti dejstvu, da sta se pravdni stranki že v pogodbi z dne 1. 10. 2004 dogovorili za mesečno obrestno mero 180.000,00 SIT mesečno (kar pomeni v skladu z določili OZ oderuške obresti), sodišči pa sta obstoj pogojev za oderuško pogodbo oziroma oderuške obresti presojali le v času, ko je bil sklenjen aneks št. 2 (to je dne 2. 6. 2006); dejstvu, da se je pri presoji, ali si je tožeča stranka izgovorila nesorazmerno korist, sodišče prve stopnje, kateremu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, opredelilo le do glavnice, ni pa presojalo tudi obresti, ki jih je tožena stranka morala plačevati in za katere je sodišče sicer ugotovilo, da so oderuške; dejstvu, da je sodišče druge stopnje svoje zaključke oprlo na dejstvo, da tožena stranka kot fizična oseba ni bila v stiski, čeprav je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da toženki verjame, da je bila v finančni stiski, le da tožeča stranka te stiske ni izkoristila; dejstvu, da sodišči presojata stisko toženke le v drugi polovici leta 2006, ne pa že od leta 2001 naprej, ko tožena stranka ni mogla plačati oziroma tožeči stranki povrniti posojila; dejstvu, da sodbi obeh sodišč nimata razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer kolikšen znesek je bil tožeči stranki s strani tožene stranke dejansko plačan oziroma kolikšen del oziroma kolikšen znesek je bil tožeči stranki plačan več, kot je znašala glavnica; dejstvu, da ne more biti življenjsko prepričljivo, da je tožeča stranka z zvišanjem obrestne mere in zaračunavanjem obrestnih obresti želela doseči dejansko vrnitev posojenega zneska, ki naj bi predstavljal edini večji denarni znesek, s katerim je razpolagala. Življenjsko prepričljivo je po mnenju revidentke ravno to, da je tožena stranka pristajala na takšne pogodbene pogoje zgolj iz razloga, ker je bila v stiski, saj je potrebovala denar. V konkretnem primeru bi morala tožeča stranka dokazati s stopnjo prepričanja, da ni izkoristila stiske ali težkega gmotnega stanja tožene stranke, njene odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovorila zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala ali se zavezala dati ali storiti, kar pa ji po mnenju tožene stranke nikakor ni uspelo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje se je do toženkinih navedb izčrpno in revizijsko neizpodbojno opredelilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka znesek, na katerega se nanaša aneks št. 2, izročila revidentki že leta 2001 s pogodbo z dne 31. 7. 2001 in da aneks št. 2 predstavlja navidezno pogodbo. Nadalje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dejansko skupaj dogovarjali za pogodbene pogoje. V pogodbi z dne 31. 7. 2001 so bile za prvih pet mesecev dogovorjene obresti v višini 1,5 % mesečno, za preostalih 7 mesecev pa v višini 2% mesečno. Dogovorjene obresti so znašale 1.612.500,00 SIT, zakonske zamudne obresti v enakem obdobju pa bi znašale 1.796.425,92 SIT. Dogovorjene obresti tedaj niso presegale predpisanih zamudnih obresti. Nadalje je ugotovilo, da so bile obresti v drugem in tretjem letu posojilnega razmerja enake, to je 2% mesečno (ali 140.000,00 SIT). Šele s 1. 10. 2004 so bile zvišane na 180.000,00 SIT mesečno, z aneksom št. 2 (z dne 2. 6. 2006) pa na 200.000,00 SIT mesečno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obresti niso nične, saj niso oderuške. V prvem obdobju posojilnega razmerja (31. 7. 2001 do 1. 10. 2004) niso presegale višine zakonskih zamudnih obresti. V drugem obdobju (s 1. 10. 2004 in 2. 6. 2006) pa je bil objektivni element oderuštva sicer podan, vendar je tožeča stranka dokazala, da ni izkoristila revidentkine stiske ali težkega gmotnega stanja, niti njene nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti.

8. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj sodišče elementov oderuštva ne bi presojalo od leta 2001 dalje, vsebinsko predstavlja očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za revizijske navedbe o tem, da ni življenjsko prepričljivo, da je tožeča stranka z zvišanjem obrestne mere in zaračunavanjem obrestnih obresti želela doseči dejansko vrnitev posojenega zneska, ki naj bi predstavljal edini večji denarni znesek. Revizijsko sodišče se do tovrstnih navedb ni opredelilo, saj skladno z določbo 370. člena ZPP dejanskega stanja ne sme presojati.

9. Zatrjevano samovoljno spreminjanje dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvami obstoja stiske revidentke, ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodb. Ker je bilo revizijsko neizpodbojno ugotovljeno, da tožeča stranka ni izkoristila revidentkine stiske ali težkega gmotnega stanja, niti njene nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, ni pravno pomembno, na kakšen način se je njena stiska odražala (ali je bila v stiski sama kot fizična oseba ali njeno podjetje kot pravna oseba). Zato drugačne ugotovitve drugostopenjskega sodišča glede obstoja stiske ne predstavljajo bistvenih kršitev postopkovnih določb, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Prav tako so neutemeljene revizijske trditve, da sodbi obeh sodišč nimata razlogov o dejstvu, kolikšen znesek je bil tožeči stranki s strani revidentke dejansko plačan oziroma kolikšen del oziroma kolikšen znesek je bil tožeči stranki plačan več, kot je znašala glavnica. Sodišče druge stopnje je povzelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, katero je upoštevalo revidentkine navedbe, ki jih je potrdila tudi tožeča stranka. Prvotni znesek posojila 7.500.000,00 SIT je bil ravno iz naslova delnega poplačila glavnice zmanjšan na 7.000.000,00 SIT (četrti odstavek na 6. strani prvostopenjske sodbe). Prvostopenjsko sodišče je tudi obrazložilo, zakaj v zmanjšanje posojilnega dolga ni upoštevalo revidentkinih trditev, ki bi sicer vplivale na višino dolga. Revidentka teh trditev (plačilo kuhinje tožeče stranke) ni dokazala (prvi odstavek na 9. strani prvostopenjske sodbe). Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta ugotovili, da revidentka ni zatrjevala, da bi kaj plačala na račun preostale glavnice v višini 7.000.000,00 SIT, temveč je trdila le to, da je poplačala že toliko obresti (ki so po njenem mnenju nične, saj so oderuške), da vsa ta plačila obresti presežejo njen dolg glavnice.

11. Stroške revizijskega postopka je priglasila le tožena stranka, ki v revizijskem postopku ni uspela. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.