Jedro

Plačilo po 127. členu Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur.l.SFRJ 15/77 - 71/84) je prevoznina in zanjo velja zastaralni rok po 32. členu Konvencije za mednarodni cestni prevoz blaga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Murski Soboti, enote v Murski Soboti, opr. št. Plg 850/86 z dne 25.12.1986 glede glavnice in obresti ter da ostane v veljavi glede pravdnih stroškov v znesku 2,87 SIT. Poleg tega je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči dinarsko protivrednost zneska 14.735 USA $ po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, zmanjšano za že plačani znesek 183,96 SIT, ter pravdne stroške v znesku 99.860,50 SIT. Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravila za toženo v začetku leta 1984 tri prevoze v Irak. Tožena stranka je plačala tedanji dinarski znesek po računih za prevoze. Po tedaj veljavnih deviznih predpisih pa bi morala tožena stranka kot izvoznik prenesti na tožečo stranko devize v vrednosti prevozne storitve, vendar proti vrnitvi plačanega dinarskega zneska. Ugovor zastaranja je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo plačilni nalog tudi glede mandatnih stroškov in zavrnilo tožbeni zahtevek, zavrglo pa je pritožbo v tistem delu, ki se nanaša na odločbo o razveljavitvi plačilnega naloga. Tožeči stranki je naložilo 232.188,00 SIT pravdnih stroškov. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, vendar pa je ugodilo ugovoru tožene stranke, da je vtoževana terjatev zastarana. To je utemeljilo s stališčem, da je treba uporabiti določbo 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga. Po novelirani določbi 127. člena zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur.l. SFRJ št. 70/83) morajo namreč izvozniki plačati prevoznino v devizah v pogodbenem roku.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno razlagalo določbo noveliranega 127. člena Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino. Ta zakon namreč določa, da mora izvoznik prenesti prevozniku devize v vrednosti prevozne storitve. Pri prenosu deviz ne gre za plačilo prevoznine v smislu določb konvencije. Prevoznina se zaračunava v domači valuti po 1. odstavku 127. člena navedenega zakona. Z Odlokom o pogojih in načinu prenašanja deviz na izvajalce storitev v mednarodnem blagovnem prometu v letu 1984 je določeno, da prevoznik zaračunava storitve v dinarjih, po prejemu deviz pa vrne dinarski znesek izvozniku. S tem prevoznik participira pri ustvarjenem deviznem prilivu. Zato je za izterjavo dinarskih prevoznin veljal zastaralni rok po konvenciji, za prenos deviz pa to ne velja.

Tožena stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje na stališče sodišča druge stopnje in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Po ureditvi, kakršno je določal Zakon o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (Ur.l. SFRJ 15/77 - 71/84), so plačevali izvozniki za prevoze v tujino prevoznino v dveh delih. Račun, ki se je na podlagi 1. odstavka 127. člena glasil na dinarje in je vseboval dinarsko vrednost tuje valute za prevoz od državne meje do namembnega kraja, je vsebinsko obsegal avans, ob končnem obračunu pa je po noveli 127. člena iz leta 1983 (Ur.l. SFRJ št. 70/83) moral izvoznik prenesti na prevoznika v pogodbenem roku devize v vrednosti prevozne storitve, vendar proti vrnitvi dinarskega plačila. Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 6/85) je z določbo 2. odstavka 189. člena to spremenil tako, da je poslej moral izvoznik neplačane devizne obveznosti nasproti prevozniku izpolniti v dinarjih in sicer razliko med dinarsko plačano fakturo in vrednostjo deviz, ki niso bile prenesene, po tečaju, ki je veljal na dan poravnave obveznosti. Iz teh predpisov sledi, da se obe plačili nanašata na prevoznino. Po prvem predpisu je bil prevoznik glede na tedanji devizni režim upravičen do deviz, po naslednjem predpisu pa le do dinarskega plačila tečajne razlike. Obakrat pa je šlo za plačilo prevoznine. Devizni predpisi so vsakokrat določali le način plačila glede na to, ali se del prevoznine plača v devizah ali pa se obračuna glede na vrednost deviz ob plačilu. Pravna narava plačila pa je bila poravnava stroškov prevoza, torej prevoznina, za katero Konvencija za mednarodni cestni prevoz blaga (priloga Ur.l. SFRJ št. 11/58) v 32. členu določa enoletni zastaralni rok. Začetek teka zastaralnega roka je določen v točki c 32. člena in sicer je to iztek treh mesecev od sklenitve prevozne pogodbe. Ker so bili prevozi opravljeni v januarju, februarju in marcu leta 1984, tožba pa je bila vložena 10.11.1986, je enoletni zastaralni rok tedaj že potekel. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi še na pravilno uporabo materialnega prava in na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 354. člena ZPP. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Navedene bistvene kršitve določb postopka ni. Drugih kršitev tožeča stranka ne uveljavlja. Zato revizijsko sodišče ni odločalo o tem, da je bilo na drugi stopnji odločeno s sklepom namesto s sodbo in je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.