Jedro

Po drugem odstavku 191. člena ZPP je privolitev novega toženca v predlagano spremembo tožbe v primeru naknadnega sosporništva na pasivni strani posebna procesna predpostavka. Če je ni, do spremembe tožbe ne pride že na podlagi samega zakona. Sodišče namreč ne more s sklepom nadomestiti privolitve nove tožene stranke v predlagano spremembo tožbe (kot na primer to lahko stori pri predlagani objektivni spremembi tožbe – prvi odstavek 185. člena ZPP). Zato izdaja posebnega sklepa, s katerim bi sodišče (odvisno od privolitve toženca) odločalo o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe tožbe, v zakonu ni predvidena niti ni potrebna.

Vloga za razširitev na drugo toženo stranko ne more hkrati predstavljati nove (samostojne) tožbe zoper stranko, ki se je uprla naknadnemu sosporništvu na pasivni strani, ker ni identitete strank.

Odgovorna oseba se zakonske odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti ali jo izključiti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 02. 12. 2005, ki jo je tožnica utrpela zaradi padca na poledeneli površini – prehodu za pešce na ….. S sklepom je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica umaknila tožbo. Odločilo je še o pravdnih stroških in jih v odmerjeni višini 509,48 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču ter naložitev pritožbenih stroškov toženi stranki. Prvemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker njene vloge z dne 09. 01. 2007 ni obravnavalo kot tožbo zoper novo drugotoženo stranko – C.P.L. Čeprav se je ta uprla razširitvi tožbe, bi ji moralo v nadaljevanju vročiti tožbo in ji dodeliti rok za odgovor na njo. Odklonitev privolitve ne pomeni, da so odpadle procesne predpostavke vložene tožbe zoper novo toženo stranko in da je tožbeni zahtevek neutemeljen. O tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko ni odločeno. S tem je sodišče kršilo ustavno pravico tožnice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS – URS), do dostopa do sodišča (6. člen EKČP), temeljno načelo prepovedi non liquet iz 2. člena ZPP ter načelo dispozitivnosti. ZPP ne daje podlage, da sodišče tako vloženega zahtevka ne obravnava. Obravnavati ga je treba kot tožbo, saj ima vse sestavine po 180. členu ZPP. Tožbo je mogoče vložiti tudi v okviru postopka, ki je že v teku. Zaradi litispendence ni mogoče vložiti nove tožbe, dokler sodišče ne odloči o razširitvi tožbe. Materialnopravno napačna je odločitev, da poledeneli prehod za pešce ni nevarna stvar in da ni objektivne odgovornosti. Spolzka tla so nevarna stvar. Prehod za pešce je že po splošnem vedenju drseč, če je poledenel, še toliko bolj. Poledeneli prehod za pešce v zimskem času je nevarna stvar. Pri njegovi redni rabi in običajni pazljivosti iz njega izvira večja nevarnost za uporabnike. Tudi o subjektivni odgovornosti je odločeno napačno. Tožeča stranka je navedla jasno trditveno podlago. Izrecno je trdila, da je tožena stranka odgovorna za vzdrževanje in čiščenje prehoda in da svojih obveznosti ni izpolnjevala. V teh trditvah je vključen tudi očitek, da ni izvajala nadzora nad čiščenjem ceste. Prerekala je nasprotne trditve tožene stranke. Če je sodišče menilo drugače, bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva razkriti, v čem je po njegovem mnenju bistvo pravnega problema in poskrbeti, da se navedejo odločilna dejstva oziroma dopolnijo nepopolne navedbe strank o pravno pomembnih dejstvih. Ker tega ni storilo, je njegova odločitev za tožečo stranko presenečenje. Odvzeta ji je ustavna pravica do izjave v postopku in do sodnega varstva.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitanih procesnih kršitev v zvezi z obravnavo vloge tožeče stranke z dne 09. 01. 2007 prvo sodišče ni zagrešilo. Po njegovih pravilnih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je z navedeno vlogo tožeča stranka med pravdo razširila tožbo še na eno toženo stranko, ki pa v predlagano razširitev tožbe ni privolila. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi moralo prvo sodišče o razširitvi tožbe odločiti oziroma vlogo s subjektivno spremembo tožbe obravnavati kot tožbo zoper novo – drugotoženo stranko (vročanje, dodelitev roka za odgovor na njo in odločanje o tožbenem zahtevku). Pravilna je namreč ugotovitev prvega sodišča, da do naknadnega sosporništva na pasivni strani ni prišlo. Po drugem odstavku 191. člena ZPP je privolitev novega toženca v predlagano spremembo tožbe v primeru naknadnega sosporništva na pasivni strani posebna procesna predpostavka. Če je ni, do spremembe tožbe ne pride že na podlagi samega zakona. Sodišče namreč ne more s sklepom nadomestiti privolitve nove tožene stranke v predlagano spremembo tožbe (kot na primer to lahko stori pri predlagani objektivni spremembi tožbe – prvi odstavek 185. člena ZPP). Zato izdaja posebnega sklepa, s katerim bi sodišče (odvisno od privolitve toženca) odločalo o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe tožbe, v zakonu ni predvidena niti ni potrebna (primerjaj: Nina Betteto in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, GV Ljubljana 2005-2006, stran 191).

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvo sodišče tožeči stranki pravilno in pravočasno vročilo vlogo druge tožene stranke z zavrnitvijo privoljenja v razširitev tožbe zoper njo – takoj po njenem prejemu (primerjaj vloga drugotožene stranke, prejeta 07. 02. 2007, z vročilnico o vročitvi tožeči stranki, ki potrjuje prejem dne 19. 02. 2007 – vse na redni številki 9). S tem je zadostilo jamstvom o enakem varstvu pravic strank v postopku (22. člen Ustave RS) in procesnemu načelu kontradiktornosti (5. člen ZPP). Postopek je pravilno nadaljevalo le proti prvotni toženi stranki (O. T.), ne pa tudi proti drugi toženi stranki (CPL), ker za to ni bilo potrebnih procesnih predpostavk.

7. Procesno razmerje z novo toženo stranko (prvotno toženo stranko kot prvotoženo in med pravdo pridruženo drugotoženo stranko) po povedanem torej ni nastalo. Tožba zoper prvotno (edino) toženo stranko je ostala nespremenjena. Če bi druga tožena stranka privolila, da se pridruži prvotni edini toženi stranki, bi morala pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je bila, ko je v stopila vanjo. Tretji odstavek 191. člen ZPP namreč ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper novega toženca začela že takrat, ko je bila vložena zoper prvotnega toženca. Ker v obravnavanem primeru privolitve ni bilo, zoper novo toženo stranko ni pričela teči še nobena pravda. Vloga za razširitev na drugo toženo stranko ne more hkrati predstavljati nove (samostojne) tožbe zoper stranko, ki se je uprla naknadnemu sosporništvu na pasivni strani, ker ni identitete strank. Kot zmotno je treba torej zavrniti pritožbeno prepričanje, da nova tožba zoper stranko, ki se je uprla naknadnemu sosporništvu na pasivni strani, ni mogoča zaradi litispendence. Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost pravdnih strank. Dokler že teče pravda, se po tretjem odstavku 191. člena ZPP ne more začeti nova pravda o istem zahtevku le med istimi strankami, za kar pa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v obravnavanem primeru ne gre. Tako se izkaže, da je bilo pravilno ravnanje prvega sodišča, ki vlog za razširitev tožbe na novo toženo stranko v okviru že uvedene pravde ni obravnavalo kot samostojne oziroma nove tožbe zoper CPL kot novo toženo stranko. Uveljavljanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic do sodnega varstva, do dostopa do sodišča ni kršilo, pa tudi načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP ne.

8. Pritožbeno sodišče sprejema tudi v pritožbi grajani pravni zaključek prvega sodišča, da prehod za pešce niti poledenelo cestišče v zimskem času, nista nevarna stvar. Nevarna stvar je lahko le tista, ki je taka sama po sebi, in sicer ob redni rabi in običajni pazljivosti. Pri njeni uporabi kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč. Možnost nastanka škode je v naprej vključena v njeno uporabo. V razlogih na strani 4 sodbe, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, je že prvo sodišče pravilno pojasnilo, da za poledenelo cestišče oziroma prehod za pešce v zimskih razmerah tega ni mogoče trditi. Gre za povsem običajne nevarnosti vsakdanjega življenja, ki se jim povprečno skrben človek ob primerni skrbnosti lahko izogne oziroma jih prepreči. Taka je tudi ustaljena sodna praksa (primerjaj npr. VS RS II Ips 179/2006 in številne druge).

9. Pač pa je treba pritožbi pritrditi v delu, ko graja odločitev o subjektivni odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica padla pri prečkanju ceste na prehodu za pešce, ki sodi med javne ceste v upravljanju tožene stranke (8. člen Zakona o javnih cestah – v nadaljevanju ZJC; URL RS, 29/1997 s spremembami, v zvezi s 3. členom ZJC). Tožeča stranka je trdila, da prehod ni bil pravilno urejen. Odgovornost tožene stranke je opirala na njeno zakonsko obveznost o vzdrževanju cest. Opozarjala je, da se je tožena stranka ne more razbremeniti s pogodbo o izvajanju zimske službe. Tožena stranka se je namreč branila prav na ta način, češ da je storila vse, kar je bila njena obveznost iz naslova vzdrževanja lokalne cestne infrastrukture, ker je za vzdrževanje zimske službe sklenila pogodbo s C.P.L. Trdila je še, da je na dan tožničine poškodbe izvajalec zimske službe svoje delo opravil primerno in pravilno.

10. Pravilna je sicer ugotovitev prvega sodišča, da tožena stranka sama neposredno ni izvajala vzdrževalnih del na lokalnih cestah (vključno z deli zimske službe). Oporo ima v pogodbi z dne 26. 02. 2001 v prilogi B2. Tudi med strankama ni bilo spora, da je tožena stranka z navedeno pogodbo in skladno z Zakonom o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ta dela poverila izvajalcu zimske službe C.P.L. Vendar se s tem tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni razbremenila zakonsko določene odškodninske odgovornosti. Kot je pravilno navajala tožeča stranka, se odgovorna oseba zakonske odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti ali jo izključiti s pogodbenim prenosom svojih obveznosti na drugo osebo. To potrjuje tudi novejša sodna praksa. Ustalila se je pri stališču, da se upravljalec cest s podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe ne razbremeni odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem javnih cest niti odgovornosti za opravo nalog, ki jih je zaupal drugemu (primerjaj sklep VS RS II Ips 19/2007 z dne 08. 10. 2009, sklep II DoR 284/2010 z dne 14. 10. 2010 in sklepe VSL II Cp 3207/2008 z dne 04. 03. 2009, II Cp 418/2010 z dne 26. 03. 2010 in II Cp 1292/2010 z dne 15. 09. 2010). Po ZJC in izvedbenem Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik, ULR RS, št. 62/98) so namreč pristojnosti upravljalca kljub morebitni koncesijski pogodbi ali pogodbi o izvajanju vzdrževalnih del, kot je bila sklenjena v obravnavanem primeru, široka. Upravljalec na primer vodi vzdrževanje cest (2. člen Pravilnika), sproti spremlja ugotovitve pregledniške službe izvajalca (8. in 14. člen Pravilnika) in odloča o potrebnih vzdrževalnih ukrepih (7. člen Pravilnika). V zvezi z izvajanjem zimske službe, ki je neposredno predmet te pravde, pa je upravljalec tisti, ki sprejme oziroma potrdi izvedbeni program zimske službe, ki ga sicer predlaga oziroma pripravi izvajalec rednega vzdrževanja (28. člen Pravilnika). Kot opozarja Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 19/2007, dolžnosti upravljalca ceste zato niso izčrpane s podelitvijo koncesije oziroma s sklenitvijo pogodbe z izvajalcem ter z izvajanjem nadzora in posledičnim dajanjem navodil za delo. Zmotno je torej drugačno pravno naziranje prvega sodišča, češ da bi bila tožena stranka odgovorna le v primeru, če ne bi sklenila pogodbe z izvajalcem, če bi ga slabo izbrala in če ga ne bi nadzorovala.

11. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko se je prvo sodišče oprlo zgolj na dejstvo sklenjene pogodbe z izvajalcem zimske službe, so ostale neraziskane pravno odločilne okoliščine o odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo. Sodba o njih tudi nima razlogov in se je ne da vsebinsko preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba utemeljeno opozarja tudi na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z okoliščinami glede toženkine odgovornosti, ki jih je samo štelo za pravno relevantne in nanje oprlo svojo odločitev. Opisane procesne kršitve in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje narekuje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču (354. in 355. člen ZPP). Gre namreč za kršitve, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Poleg tega bo treba v ponovljenem postopku z dokaznim postopkom ugotoviti širši sklop pravno relevantnih dejanskih okoliščin o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Če bi ga prvič ugotavljalo in o njej odločalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam odvzeta pravica do pritožbe. Tudi navedene okoliščine torej narekujejo ponovno sojenje na prvi stopnji.

12. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče torej odpraviti navedene kršitve in po izvedenem dokaznem postopku ponovno odločati o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Če bo ocenjevalo, da trditvena podlaga tožeče stranke o opustitvah njenega dolžnostnega ravnanja ni zadostna, jo bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da jo dopolni. Nato bo moralo presojati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke in upoštevati tudi naravo njene odgovornosti, kot jo opredeljujejo določila ZGJS. Če bo ugotovilo, da je odškodninska odgovornost podana, bo moralo v nadaljevanju odločiti tudi o višini škode. Svojo odločitev naj obrazloži z jasnimi in preglednimi razlogi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.