Jedro

Če so poslovne knjige ali evidence, ki jih je davčni zavezanec dolžan voditi, vsebinsko napačne ali kažejo takšne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti, mora po 3. alinei tretjega odstavka 45. člena ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94), ki ga je prvostopni davčni organ glede na čas odločanja moral uporabiti, davčni organ davčno osnovo obligatorno ugotoviti z oceno. Dokazno breme glede dokazovanja, da knjigovodsko izkazani izvidi ne ustrezajo resničnosti, nosi davčni organ, in tudi v obravnavanem primeru je davčni organ ugotovljene nepravilnosti navedel in utemeljil v zapisniku o pregledu z dne 27. 7. 1995, ki je bil vročen tudi tožniku. Na tožniku kot davčnemu zavezancu pa je v smislu šestega odstavka 45. člena ZDoh (obrnjeno) dokazno breme, da dokaže, da ocenjena davčna osnova ne ustreza resnični.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A z dne 30. 11. 1995, s katero je le-ta tožniku odmerila davek od dejavnosti za leto 1994 v višini 1,665.785 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik v davčni napovedi napovedal 12,010.785 SIT prihodkov, 11,197.974 SIT odhodkov in 251.452 SIT dobička, vendar pa je v odmernem postopku davčni organ ugotovil prihodke v znesku 17,863.492 SIT, odhodke v znesku 10,956.186 SIT ter dobiček v znesku 6,057.004 SIT, in od le-tega tožniku odmeril davek. Tožena stranka dalje navaja, da je bil pri tožniku opravljen pregled njegovega poslovanja za leto 1994, pri tem pa so bile ugotovljene nepravilnosti pri vodenju poslovnih knjig ter občutno nesorazmerje med napovedanimi prihodki in odhodki, saj so odhodki predstavljali 97,8-odstotni delež prihodkov, zato je davčni organ na podlagi 3. alinee tretjega odstavka 45. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) pristopil k cenitvi prihodkov in odhodkov, kot podlago pa uporabil podatke o načinu in obsegu tožnikovega poslovanja, pri čemer se je oprl na količinske podatke iz vodene evidence kave in pijače, vrednostne podatke o nabavi živil na osnovi nabavnih listin, predloženega cenika in drugih podatkov iz tožnikovega poslovanja, kar je navedeno v zapisniku pregleda. V razlogih tožena stranka še navaja, da davčni organ po 3. alinei tretjega odstavka 45. člena ZDoh davčno osnovo lahko določil s cenitvijo prihodkov in odhodkov, če zavezanec ni predložil poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti, po četrtem odstavku istega člena davčni organ cenitev opravil na podlagi podatkov o načinu in obsegu zavezančevega poslovanja ter obsegu zaposlovanja delavcev, po šestem odstavku istega člena pa se davčna osnova lahko zniža le, če zavezanec dokaže, da je osnova nižja. Tožena stranka zaključuje, da je po njenem mnenju prvostopni davčni organ v obravnavanem primeru pravilno uporabil zakon, pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno odločil v zadevi, kot neutemeljene pa zavrne tožnikove ugovore zoper ugotovitve prvostopnega davčnega organa, ker so njegovi ugovori pavšalni in ker tožnik tudi ni ponudil nobenih dokazov za svoje trditve, da ugotovitve davčnega organa niso pravilne.

Tožnik v tožbi navaja, da prvostopna odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Prvostopni davčni organ ni postopal v skladu z zakonom, pač pa je prihodke in odhodke ocenil "na oko", pri tem pa ni upošteval dejanskih okoliščin, da so sezone katastrofalne slabe, saj v Piran prihaja vse manj turistov zaradi zaprtosti mesta ter se zato gostincem dogaja, da morajo določene količine nabavljenih in neporabljenih surovin zavreči. Navaja, da glede na to, da mu tožena stranka očita pavčalnost ugovorov, v tožbi opozarja na povsem neobrazloženo prvostopno odločbo, iz katere ni razvidno, na kakšni podlagi je davčni organ ugotovil prihodke in odhodke, kot izhaja iz odločbe. Navaja, da drugih dokazov, kot podatkov iz poslovnih knjig in listin, nima, zato je očitek tožene stranke, da drugih dokazov ni ponudil, neutemeljen. Zatrjuje, da takega prometa, kot ga je ugotovil prvostopni davčni organ, ni dosegel, dokazno breme, da je doseženi promet višji od napovedanega, pa je na davčnem organu, pri tem pa dokazovanje ne more biti izvedeno z ocenjevanjem. Upoštevano bi tudi moralo biti splošno znano dejstvo, da je v mestu stanje katastrofalno ter da je zaradi nerazumne politike zaprtih preko 80 lokalov, razen redkih izjem pa preostali le životarijo. Iz teh razlogov tožnikov promet v letu 1994 ni mogel biti večji. Davčni organi se tudi ne morejo sklicevati na nepravilno vodene poslovne knjige, ker to z doseženim prometom nima nobene zveze. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/99, ZUS), v zvezi s tožbenimi trditvami pa še dodaja: Če so poslovne knjige ali evidence, ki jih je davčni zavezanec dolžan voditi, vsebinsko napačne ali kažejo takšne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti, mora po 3. alinei tretjega odstavka 45. člena ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94), ki ga je prvostopni davčni organ glede na čas odločanja moral uporabiti, davčni organ davčno osnovo obligatorno ugotoviti z oceno. Zato se je prvostopni davčni organ, ki je pri pregledu tožnikovega poslovanja ugotovil nepravilnosti pri vodenju poslovnih knjig, ki so tudi po presoji sodišča bistvene, pravilno odločil, da opravi cenitev davčne osnove na navedeni pravni podlagi. Dokazno breme glede dokazovanja, da knjigovodsko izkazani izvidi ne ustrezajo resničnosti, nosi davčni organ, in tudi v obravnavanem primeru je davčni organ ugotovljene nepravilnosti navedel in utemeljil v zapisniku o pregledu z dne 27. 7. 1995, ki je bil vročen tudi tožniku. Iz navedenega zapisnika izhaja, da so bile ugotovljene nepravilnosti pri vodenju knjige prihodkov in odhodkov, evidence nabave in porabe pijač, knjige prometa za gostince in registra osnovnih sredstev, medtem ko predpisane evidence nabave in porabe živil tožnik v letu 1994 sploh ni vodil, prav tako pa v nasprotju s predpisi ni zagotovil kronološko urejenih izpiskov o spremembah stanja na žiro računu, tako da je po presoji sodišča bi obstoj dejstev in okoliščin, zaradi katerih je bilo davčno osnovo treba obligatorno ugotoviti s cenitvijo, izkazan. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnika, da nepravilno vodene poslovne knjige nimajo zveze z ugotavljanjem doseženega prometa ter posledično cenitvijo davčne osnove. Prav tako tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ni jasno, na kakšni podlagi je prvostopni davčni organ ugotovil ocenjene prihodke in odhodke, saj je to razvidno iz zapisnika o pregledu z dne 27. 7. 1995, ki ga je podpisal in prejel tudi tožnik. Iz navedenega zapisnika je razvidna tudi uporabljena metoda cenitve ter je skladna z zahtevo zakona (četrti odstavek 45. člena ZDoh), razvidni pa so tudi podatki, ki jih je davčni organ uporabil, zato je tožnikov ugovor zoper način ocenjevanja neutemeljen. Na tožniku kot davčnemu zavezancu pa je v smislu šestega odstavka 45. člena ZDoh (obrnjeno) dokazno breme, da dokaže, da ocenjena davčna osnova ne ustreza resnični. To pa pomeni, da bi lahko z ugovorom, da je ocenjena davčna osnova previsoka, tožnik uspel le, če bi to dokazal, vendar ne s pavšalnimi odgovori o slabi turistični sezoni, pač pa s konkretnimi podatki in listinami, česar pa ni storil. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.