Jedro

Tožnik je imel za svojo odsotnost z zaslišanja pred disciplinsko komisijo opravičen razlog. Ker je tožena stranka kljub temu opravila disciplinsko obravnavo in izdala sklep, s katerim mu je izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je kršila tožnikovo pravico do obrambe, ki je ena temeljnih pravic delavca v disciplinskem postopku. Kršitev te pravice pomeni takšno absolutno bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima sama po sebi za posledico neveljavnost disciplinske odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 26. 6. 2001 in odločbo sveta tožene stranke z dne 5. 11. 2001 ter naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi in zanj plača prispevke pristojni Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu z istim dnem vpiše v delovno knjižico delovno dobo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 2643,17 EUR (prej 633.410,00 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče se je strinjalo v celoti z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji - ZPP), ker se ni izvedel dokaz z zaslišanjem predlaganih prič. V izpodbijani sodbi je sodišče zagrešilo bistveno kršitev s tem, ker se ni opredelilo do izvedenih dokazov v zvezi z zaslišanima pričama K. in S.. S tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožnik zlorablja svoje pravice po 9. členu ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta bistveno kršili 8. člen ZPP, ker v sodbah ni ocene izvedenega dokaza priče K.. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo in to predvsem 142. člen ZPP. Revizija nadalje navaja, da je prvostopno sodišče glede odločujočega dejstva nezmožnosti zaslišanja tožnika v sodnem postopku zmotno uporabilo materialno pravo, to je 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji - ZDSS). Sodišče bi moralo meritorno odločiti o odgovornosti tožnika. Sodišče je zmotno uporabilo drugi odstavek 63. člena ZTPDR in zaključilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila pravice do obrambe, še manj da mu te pravice ni zagotovila. Tožena stranka predlaga, da se reviziji ugodi in da se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne.

4. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Revizija neutemeljeno očita sodbama sodišča druge in prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz revizijskih navedb izhaja, da se očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nanaša na dokazni postopek. Revizijska zatrjevanja glede vprašanja, kdaj je bil sklep disciplinske komisije tožniku vročen, se nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni revizijski razlog. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njimi v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Sodba sodišča druge stopnje razloge o tem, zakaj je štelo, da je bil sklep vročen tožniku 5. 10. 2001 ima, revidentovo nestrinjanje s temi razlogi oziroma drugačna naziranja o tem, kakšna vročitev je pravilna, pa ne morejo predstavljati zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz istih razlogov pa tudi ne kršitve ustavnih pravic do enakega pravnega varstva in do pravnega sredstva (1).

8. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v prvem odstavku 62. člena določa, da je treba delavcu obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo na obravnavo pred disciplinskim organom. V drugem odstavku 63. člena ZTPDR pa je določeno, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe.

10. Ugotovljeno dejansko stanje je sledeče: tožena stranka je zoper tožnika dne 28. 5. 2001 podala zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in ga z vabilom z dne 4. 6. 2001 pozvala na disciplinsko obravnavo dne 26. 6. 2001. V času od 31. 5. 2001 do 29. 9. 2001 je bil tožnik v bolniškem staležu in bil psihiatrično hospitaliziran od 17. 8. 2001 do 14. 9. 2001. Tožena stranka je tožniku dne 26. 6. 2001 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Glede vročanja odločbe disciplinske komisije I. stopnje je bilo ugotovljeno, da sta dne 18. 9. 2001 sklep disciplinske komisije poskušala vročati S. in E. H.. Vročitev tega dne ni bila uspešna. Vročevalca nista pustila obvestila, kdaj bo naslednje vročanje. Dne 19. 9. 2001 sta poskušala ponovno vročiti sklep. Tudi tokrat brezuspešno in brez obvestila, kdaj bo naslednje vročanje. Dne 20. 9. 2001 je K. na tožnikovem naslovu vročil pošiljko tožnikovi ženi, ki vročilnice ni hotela podpisati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da nobena od vročitev, ki jih je poskušala opraviti tožena stranka, ni bila pravilna v smislu določb takrat veljavnega ZPP (Uradni list RS, št. 26/1999), ki urejajo vročanje (140. in 142. člen ZPP).

11. Zaključek izpodbijane sodbe je, da tožnik ni prejel sklepa disciplinske komisije pred 5. 10. 2001, ko se je vrnila pošiljka z Ministrstva za kulturo. Glede na to je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožena stranka ne bi smela zavreči ugovora tožnika z dne 8. 10. 2001 kot prepoznega. To je imelo za posledico razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 5. 11. 2001 o zavrženju ugovora tožnika zoper sklep disciplinske komisije z dne 26. 6. 2001. 12. Tožnik je bil v času, ko bi moral biti zaslišan pred disciplinsko komisijo, v bolniškem staležu. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se zaslišanje ni moglo opraviti dne 26. 6. 2001 brez škode za tožnikovo zdravje in da je bil opravičeno odsoten. Tožena stranka je opravila poizvedbe pri osebni zdravnici tožnika. Ta je zaradi zdravstvenega stanja tožnika predlagala, da bi se postopek na disciplinski komisiji preložil na jesenski čas. Tožena stranka je kljub temu obvestilu opravila disciplinsko obravnavo in dne 26. 6. 2001 izdala sklep, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je za svojo odsotnost imel opravičen razlog, kar pomeni, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrambe v disciplinskem postopku, ki je ena temeljnih pravic delavca v disciplinskem postopku. Kršitev te pravice pomeni takšno absolutno bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima sama po sebi za posledico neveljavnost disciplinske odločitve. Zato je sodišče utemeljeno razveljavilo tudi sklep disciplinske komisije z dne 26. 6. 2001. Takšno stališče je to sodišče zavzelo v več odločbah, npr. VIII Ips 295/99 z dne 16. 5. 2000, VIII Ips 247/2000 z dne 25. 9. 2001, VIII Ips 248/2004 z dne 22. 3. 2005. 13. Sodišče je zaradi povedanega v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Sodba II Ips 455/2006 z dne 8.5.2008