Jedro

Tožnik se je v času uvedbe disciplinskega postopka nahajal v bolnišnici. Ker mu je bilo pisno gradivo v zvezi z disciplinskim postopkom poslano na naslov bolnišnice in vročeno preko njegove fizioterapevtke, bi to lahko predstavljalo bistveno kršitev disciplinskega postopka, če tožnik poslanega gradiva sploh ne bi prejel oz. pred obravnavo z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil z zahtevo in z vabilom seznanjen, vendar na disciplinsko obravnavo ni mogel pristopiti, ker takrat zaradi zdravljenja ni imel izhoda. Zato je zmoten zaključek, da mu je bila s takšnim načinom vročanja bistveno kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku. Čeprav tožnik v času naroka disciplinske obravnave zaradi zdravljenja ni imel izhoda iz bolnišnice, je ostalo nerazčiščeno, če je sploh podal prošnjo pri pristojnih delavcih bolnišnice, pa mu izhod zaradi obravnave ni bil odobren oz. so bile za njegov neizhod podane druge okoliščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 3.10. in 16.11.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, izplačati zaostalo nadomestilo plače ter plačati vse prejemke in davke iz delovnega razmerja. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 114.408,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožniku ni bila vročena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Poleg tega mu ni bilo osebno vročeno vabilo na narok disciplinske obravnave, kar predstavlja bistveno kršitev postopka pri delodajalcu.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožniku bilo vročeno vabilo na narok disciplinske obravnave na naslov Psihiatrične bolnišnice v Mariboru, kjer je bil na zdravljenju. Hkrati mu je bila z vabilom vročena tudi zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. V tej zvezi je tožnik izpovedal, da je navedeno gradivo prejel in bil seznanjen z vsebino očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Po njenem je tako v zadevi pravilno izvedla disciplinski postopek. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tožnikovem primeru ni pravilno izvedla disciplinskega postopka, ne more strinjati, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Eno od temeljnih načel disciplinskega postopka pri delodajalcu je pravica do obrambe. To načelo je varovano z določbo 1. odst. 62. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri je potrebno delavcu obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom. Glede tega je bistveno, da mora biti delavec seznanjen tako z začetkom postopka kot z vsebino očitane kršitve delovne obveznosti. Opustitev takšnega delodajalčevega ravnanja lahko pomeni bistveno kršitev določb disciplinskega postopka.

Iz dosedaj ugotovljenih dejstev je razvidno, da se je tožnik v času uvedbe postopka zaradi očitane hujše kršitve delovne obveznosti nahajal v bolnišnici. V skladu s pravili o pravilnem vročanju bi morala tožena stranka osebno vročiti tožniku tako zahtevo kot vabilo na narok disciplinske obravnave. Zato način, da mu je bilo pisno gradivo poslano na naslov bolnišnice in vročeno preko njegove fizioterapevtke, lahko predstavlja bistveno kršitev disciplinskega postopka. Vendar samo v primeru, če tožnik poslanega gradiva sploh ne bi prejel oz. pred obravnavo z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen. Iz njegove izpovedbe pa izhaja, da je bil tako z zahtevo kot z vabilom seznanjen, vendar na disciplinsko obravnavo ni mogel pristopiti, ker takrat zaradi zdravljenja ni imel izhoda. Zato ne more vzdržati stališče v izpodbijani sodbi, da je bila tožniku zaradi takšnega načina vročanja bistveno kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku. Glede na to, da tožnik v času naroka disciplinske obravnave zaradi zdravljenja ni imel izhoda iz bolnišnice, kar naj bi toženi stranki pravočasno sporočil preko svojega sina, je ostalo nerazčiščeno, če je v tej zvezi sploh podal prošnjo pri pristojnih delavcih bolnišnice, pa mu izhod zaradi obravnave ni bil odobren oz. so bile za njegov neizhod podane druge okoliščine. Ker navedena dejstva v sporu niso v celoti ugotovljena, predstavljajo pa podlago za presojo o pravilno izvedenem disciplinskem postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko odločilo o pravilnosti disciplinskega postopka in potem v sporu o očitanih hujših kršitvah delovne obveznosti razsodilo tudi po vsebini.