Jedro

Ni sporno, da je zapuščina najprej prešla na zapustnikovo sestro, ki je v skladu z 8. členom ZDDD dedinja drugega dednega reda. Tega dejstva kasnejši prehodi premoženja ne morejo izničiti, saj je v ustavnih odločbah izrecno navedeno, da je treba upoštevati (vse) prehode premoženja, ne pa zgolj tistega, ki je najugodnejši za davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto zavezancema A.A. in B.B. ugotovil davčno osnovo in odmeril davek na dediščino na podlagi sklepa o dedovanju, št. D 337/2007 za prejeto zapuščino po pokojnem C.C. Ugotavlja, da znaša skupna vrednost podedovanih nepremičnin in premičnin, ki se štejejo v davčno osnovo 87.169,71 EUR in predstavlja osnovo za odmero davka na dediščino. Stopnja davka znaša 7% ter znaša 5.501,88 EUR tako za zavezanca A.A. kot B.B. Omenjena morata odmerjeno obveznost plačati v roku 30 dni. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da sta na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu, št. D 337/2006 z dne 9.1.2007, ki je postal pravnomočen 9.1.2007, A.A. in B.B. podedovala nepremično premoženje v višini, ugotovljeni iz izreka upravne odločbe. Podlaga za obdavčitev je Zakon o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDD). Davčni organ se pri tem sklicuje na njegov 3. in 5. člen. Ugotovljena davčna osnova se od premičnega premoženja zniža za 5.000,00 EUR. Davek je bil zavezancema odmerjen po stopnji, ki je določena za drugi dedni red, v skladu z 8. členom ZDDD.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-11-25/2008-2 z dne 28.9.2009 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da pritožnik v pritožbi ne oporeka pravilnosti ugotovljene višine davka, ampak izpostavlja predvsem spornost obdavčitve, ob upoštevanju dejanskih prehodov premoženja od zapustnika do pritožnika in njegovega brata. Iz določb ZDDD jasno izhaja, da se odmera davka na dediščine in darila izvrši na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Davčna obveznost namreč nastane z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklep je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem C.C., umrlem 14.7.1949. V sklepu je naveden obseg zapuščine ter dediči ter dogovor o delitvi zapuščine. Iz obrazložitve sklepa so razvidni posamezni prehodi dediščine, prav tako tudi razlog, zakaj premoženje dedujejo dediči zakonitih dedičev po oporočni dedinji zapustnika. Naloga in pristojnost davčnega organa je odmera davka na dediščine in darila na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in v davčnem postopku pri odmeri davka izhaja iz dejstev, ugotovljenih v tem sklepu. Pritožnik je denacionalizirano premoženje podedoval po pokojnem stricu svojega očeta in ne po svojem očetu. Zato je v skladu z določili ZDDD zavezanec za plačilo davka na dediščino in darila in mu je bil davek pravilno odmerjen po stopnjah, ki veljajo za dediče drugega dednega reda. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up 149/99 z dne 1.2.2001 (Uradni list RS, št. 17/01) v zvezi z odmero davka na dediščino od podedovanega denacionaliziranega premoženja zavzelo stališče, da mora davčni organ pri odmeri upoštevati prehode premoženja, kot izhajajo iz zapuščinskih spisov in davčno obveznost pri posameznem prehodu premoženja. To pomeni, da je pri določitvi davčne obveznosti pritožnika potrebno upoštevati tudi sorodstveno razmerje in s tem povezano davčno obremenitev pri prehodu zapuščine z zapisnika na njegovo sestro (drugi dedni red), kar je pravilno ugotovil prvostopni organ. Obdavčitev prvega prehoda premoženja je posledica dejstva, da je bila mati pritožnikovega očeta sestra zapustnika C.C., torej dedinja drugega dednega reda.

Tožnik v tožbi ponavlja, da se ne spušča v vprašanje ali je bilo ob normalnem teku dogodkov potrebno obračunati davek na dediščino. Svojo odločitev je namreč obrazložil tudi z dejstvom, da je pri določitvi davčne obveznosti tožnika potrebno upoštevati tudi sorodstveno razmerje in s tem povezano davčno bremenitev pri prehodu zapuščine od zapustnika na njegovo sestro. Organ druge stopnje pa pri tem ni odgovoril na pritožbene navedbe, da je potrebno ob izhodišču, kot ga je za svojo odločitev zavzel davčni organ, odločiti tudi, kdaj je obveznost zapadla oziroma kdaj bi ob normalnem teku dogodkov brez nacionalizacijskega posega države, zapadla. V konkretnem zapuščinskem postopku je zgolj na prvi pogled tožnik premoženje podedoval po C.C., dejansko pa ga je podedoval glede na dejstvo, da je bila tožnikova stara mati D.D., sestra C.C., tožnikov oče E.E. pa sin D.D. Gre torej za dedovanje v okviru vstopne pravice, pri kateri se upošteva, da so bila dedovanja D.D. in E.E. oziroma E.E. izvedena v okviru prvega dednega reda. V normalnem teku dogodkov bi imeli tri zapuščinske postopke in tri samostojne zapuščinske sklepe. Iz zapuščinskega spisa jasno izhaja, da premoženje C.C. ni prišlo na tožnika glede na to, ker je C.C. karkoli oporočno zapustil tožniku, temveč je končna ugotovitev glede dedovanja v zapustnikovem spisu posledica upoštevanja prehoda premoženja, torej vse v okviru dedovanj. S stališčem zavzetim v odločbi organa prve stopnje, se v breme tožnika nalaga davčna obveznost, glede katere ob normalnem teku dogodkov nikoli ne bi mogel postati zavezanec za plačilo davka. Z izpodbijanima odločbama se v tožnikovo breme prenaša obveznost, ki je sam, kot rečeno ne bi nikoli trpel. Bistveno je, da v izpodbijanih odločbah ni bilo upoštevano, da ne gre za normalni tek dogodkov, pač pa za tak tek dogodkov, ki je izključno posledica posega države, za katero je bilo ugotovljeno, da ni bil zakonit in katerega posledice so bile oziroma bi morale biti v celoti sanirane z denacionalizacijo.

Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in o stvari samo odloči tako, da se postopek odmere davka na dediščino ustavi, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih pa naj tožniku povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za zavrnitev pritožbe tožeče stranke razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Med strankama ostaja sporno vprašanje, ali je pravilna odločitev davčnega organa, po kateri je bil tožniku za prejeto dediščino odmerjen davek po davčni stopnji, ki velja za drugi dedni red v skladu s 1. odstavkom 8. člena alinee a ZDDD, ali pa bi bilo potrebno tožnika obravnavati kot dediča prvega dednega reda, kar posledično pomeni, da mu davka ne bi bilo potrebno plačati, v smislu 9. člena istega zakona. 3. člen ZDDD je jasen. Zavezanec ali zavezanka za plačilo davka je fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. V smislu 6. člena istega zakona pa davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju oziroma na dan sprejema darila. Tudi odločbe, ki jih je Ustavno sodišče RS sprejelo v zvezi z navedenim vprašanjem (tako na primer Up 149/99 z dne 1.2.2001) jasno določajo, da mora davčni organ pri odmeri upoštevati prehoda premoženja, kot izhajajo iz zapuščinskih spisov in davčno obveznost pri posameznem prehodu premoženja. Ni sporno, da je pri prehodu zapuščine za zapustnika ta zapuščina najprej prešla na njegovo sestro D.D., ki je v skladu z 8. členom ZDDD dedinja drugega dednega reda. Tega dejstva kasnejši prehodi premoženja ne morejo izničiti, saj je v ustavnih odločbah izrecno navedeno, da je potrebno upoštevati (vse) prehode premoženja, ne pa zgolj tistega, ki je najugodnejši za davčnega zavezanca.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi obrazložitev odločitve ter zavrnitev pritožbenih ugovorov pojasnil drugostopni organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, se, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na členu 25/4 ZUS-1.