Jedro

Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da ima delo tožnika za toženko vse elemente delovnega razmerja in da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki od 1. 1. 2021 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za nedoločen čas, in sicer na delovnem mestu vodja komerciale, in da ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko z bruto plačo 4.148,00 EUR; (2) da je toženka dolžna tožniku izstaviti pogodbo o zaposlitvi; (3) da je toženka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 1. 2021 dalje; (4) mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2021 dalje, mu od tega dne obračunati vse plače v višini 4.148,00 EUR bruto mesečno in izplačati ustrezne neto zneske plač, zmanjšano za prejeto plačilo v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 5. 2022, mu obračunati dodatek za delovno dobo v višini 16 % osnovne plače v višini 663,68 EUR mesečno, mu izplačati ustrezen neto znesek dodatka za delovno dobo, od 1. 1. 2023 plačati stroške prevoza na delo in z dela v mesečnem znesku 974,40 EUR mesečno, vse do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku za ta čas plačati tudi pripadajoče davke in prispevke; (5) mu plačati regres za letni dopust za leto 2021 v znesku 1.024,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila; (6) regres za letni dopust za leto 2022 v znesku 1.074,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2022 do plačila in (7) mu iz naslova stroškov za prehrano med delom za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 10. 2022 plačati 2.766,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter zaradi kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju s sodno prakso v primerljivih primerih (VIII Ips 81/2017, VIII Ips 120/2018, Pdp 201/2024). Razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu, tudi s prepisi izpovedi strank in prič. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju s trditveno podlago strank oziroma jo je nadomestilo z izpovedjo zakonitega zastopnika toženke A. A. in priče B. B., katerima je brez razumne obrazložitve verjelo, čeprav sta najbolj zainteresirana za uspeh toženke. Zavrnilo je tožnikove dokazne predloge z zaslišanjem prič C. C., D. D., E. E. in F. F. Ne strinja se z dokaznim zaključkom, da tožnik za prihode v Ljubljano ni uporabljal službenega vozila, kot naj bi ga uporabljali vsi ostali delavci toženke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi G. G. v delu, da nima službenega telefona in da ko so nastanjeni v tujini, ne hodijo v Ljubljano in ne evidentirajo delovnega časa. G. G. je lahko izpovedal o tožnikovem delu le na Madžarskem, ne pa tudi drugje, o tem pa bi lahko izpovedale zgoraj navedene priče, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Z njihovim zaslišanjem je dokazoval, da pri delu za toženko ni bil samostojen, oziroma da je delal po navodilih in pod nadzorom toženke. Iz elektronskega sporočila B. B. z dne 11. 2. 2021 izhaja, da bo toženka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, pri čemer je za odgovornega vodjo del in svojega predstavnika na objektu v H. (Hrvaška) določila E. E. To dokazuje, da so povsem neutemeljene in neresnične navedbe, da je cel projekt od samega začetka vodil tožnik sam. Tudi drugi delavci toženke so bili odgovorni za gradbena dela na določenih gradbenih objektih oziroma projektih (I. I. na projektu občine J.). Tožnik ničesar ni delal sam, na objekt je predvidoma odšel ob 8.00 uri, domov pa se je vračal ob 17.00 ali 18.00 uri. Delal je tudi na objektih na Hrvaškem, ne glede na to, kdo je izvajal projekt K. Toženka ni podala trditvene podlage glede zaposlitve tožnika pri L. d. o. o. Neutemeljeno je zavrnjen dokaz z zaslišanjem tožnikove žene F. F., čeprav je vedela kakšno delo, kje in kdaj je tožnik opravljal za toženko. Neutemeljeno je zavrnjen ključni dokazni predlog tožnika za predložitev vseh elektronskih sporočil med tožnikom in toženko, vseh elektronskih sporočil med tožnikom in direktorjem toženke ter tožnikom in B. B. od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2022. Tožnik je tudi od septembra 2022 do januarja 2023 opravljal določena dela za toženko, kar je razvidno iz elektronskih sporočil z dne 19. 1. 2023, 8. 12. 2022, 9. 1. 2023, 19. 12. 2022, 12. 1. 2023, 11. 10. 2022, 18. 10. 2022 in 9. 11. 2022, čemur pa sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže. Tožnik je izpovedal ter z navedenimi elektronskimi sporočili in izpovedmi prič M. M., N. N. in O. O. dokazal, da je v celotnem obdobju opravljal delo za toženko po njenih navodilih, v prostorih v P., v Ljubljani, na objektih na Hrvaškem (K., H., R.). Tožnik je delo opravljal skoraj vsakodnevno v najetih prostorih toženke v P., kjer tudi živi in bi bilo neživljenjsko od njega pričakovati, da bi se moral peljati najprej v Ljubljano, se evidentirati in se potem odpraviti na gradbišča v tujino ali nazaj na delo v prostore v P. Toženka je za tožnika oblikovala elektronski naslov S., ki ga je v letu 2023 ukinila. Tožniku je dala naziv direktor T. d. o. o. Poslovna enota U., kar dokazuje, da je delal za toženko po njenih navodilih. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju s trditveno podlago strank zaključilo, da sta bila razlog za uporabo elektronskega naslova toženke in naziva "direktor poslovne enote" želja tožnika po bolj verodostojnem nastopanju in da izpis Poslovnega registra Slovenije, iz katerega izhaja, da je kot vodja navedene poslovne enote vpisan A. A., dokazuje, da ni bil namen toženke, da tožniku podeli naziv direktor poslovne enote. Tožnik je izstavljal račune izključno na toženko in zanjo opravljal vsa dela, torej tudi dela v K. oziroma V. Priča M. M. je izpovedala, da je, čeprav je bila zaposlena pri L., sodelovala tudi z zaposlenimi pri toženki in jim pošiljala maile, med drugim tudi B. B. in Z. Z., kar vse dodatno dokazuje, da se je delo prepletalo in da je nedvomno tožnik za toženko delal na objektu K./V. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do relevantnih tožnikovih navedb, da je za toženko med drugim izvajal raziskovanje tržišča, analiziral povpraševanje po storitvah in proizvodih, ki jih nudi toženka, analiziral cene in jih primerjal, itd. Priglaša stroške pritožbe.

3.V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, ter je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Tožnik je navajal, da je 1. 1. 2021 kot samostojni podjetnik a. a. s. p. s toženko sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju in bil v celotnem obdobju, ko je za toženko opravljal delo preko pogodbe o poslovnem sodelovanju, dejansko v delovnem razmerju s toženko, zato zahteva ugotovitev delovnega razmerja pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu vodja komerciale od 1. 1. 2021 dalje, prijavo v zavarovanja, plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zahtevku ugovarjala. Navajala je, da v pogodbenem odnosu med tožnikom in toženko niso bili vzpostavljeni elementi delovnega razmerja. Toženka je s tožnikom na njegov predlog podpisala pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2021, ker je tožnik predlagal sodelovanje na način, da pripelje posel, poišče in angažira podizvajalce in ga nadzoruje, toženka pa prevzame financiranje in deluje kot inženiring. Tožnik ni delal v organiziranem delovnem procesu pri toženki, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Delal je v lastnem organiziranem delovnem procesu, dela ni opravljal osebno (temveč v okviru svojega s. p.) ter nepretrgano, temveč samo v obdobju projektov. O izvajanju svojih pogodbenih obveznosti je bil povsem samostojen.

7.Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je s sklepom opr. št. I Pd 1250/2022 z dne 7. 2. 2025 zavrglo tožbo, ker je štelo, da je tožba vložena prepozno, saj je bila vložena po izteku roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 165/2025 z dne 4. 6. 2025 pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na podlagi ugotovitve, da toženka pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1. 1. 2021 ni odpovedala v skladu s pogodbenimi določili, je štelo, da je v času vložitve tožbe pogodba o poslovnem sodelovanju še vedno veljala in je bila zato tožba, vložena 25. 11. 2022, pravočasna. V novem sojenju je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces pri toženki in da se je njegov položaj pri opravljanju dela razlikoval od položaja ostalih zaposlenih delavcev pri toženki, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki ter reparacijo zavrnilo.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila podana smiselno1 uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič C. C., D. D., E. E. in F. F., svoje odločitve pa naj ne bi ustrezno obrazložilo. V zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov (o delu tožnika na projektih) je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vsa dejstva o delu tožnika, potrebna za odločitev, ugotovilo že iz izčrpnih izpovedi strank in zaslišanih prič B. B., M. M. in N. N. Ugotovilo je, da je tožnik za dokazovanje svojega dela na objektih predlagal več prič, pri čemer je sodišče izmed predlaganih zaslišalo dve priči, tožnik pa ni konkretiziral, zakaj je v ta namen predlagal več prič in zakaj bi bilo potrebno v dokazovanje istih navedb zaslišati prav vse v ta namen predlagane priče. Pravilno je zavrnjen tudi dokazni predlog z zaslišanjem tožnikove žene F. F. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikova žena ne more vedeti, zakaj tožnika ni bilo doma, oziroma bi lahko izpovedala le tisto, kar ji je povedal tožnik. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svojo odločitev s tem, da je bila priča predlagana v zvezi s dokazovanjem, koliko časa dnevno je tožnik delal za toženko, kar pa je sodišče prve stopnje, in vsa ostala dejstva, pomembna za ugotovitev elementov delovnega razmerja, ugotovilo iz izpovedi strank in ostalih zaslišanih prič, predvsem B. B., M. M. in b. b. Pravilno je tudi zavrnjen tožnikov dokazni predlog, da sodišče toženki naloži predložitev celotne elektronske korespondence med direktorjem toženke in B. B. od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2022, iz katere naj bi bilo razvidno, da je tožnik delal kot zaposlen pri toženki in da je delal za toženko tudi od septembra 2022 dalje. Pravilno je štelo, da bi tožnik le-to lahko in moral predložiti sam. V času vložitve tožbe je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sam razpolagal s svojim osebnim računalnikom in tudi njegov elektronski naslov, ki mu ga je zagotovila toženka, do konca leta 2022 ni bil ukinjen. Z zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je pravilno razlogovalo, da je na podlagi ostalih izvedenih dokazov (izpovedi strank, in vseh zaslišanih prič ter ostalih predloženih listinskih dokazov) ugotovilo, do kdaj je tožnik delal za toženko in v kakšnem razmerju oziroma položaju je bil do toženke.

9.Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (smiselno) kršilo razpravno načelo oziroma 7. in 212. člen ZPP in odločalo mimo trditvene podlage toženke. Zato ni podana uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Trditvena podlaga je okvir spora, toženka pa je temu stališču zadostila, saj je ponudila ustrezno trditveno podlago, da v tožnikovem delu niso obstajali elementi delovnega razmerja, ter za dokazovanje svojih trditev predlagala dokaze, ki so njene navedbe potrdile. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z izpovedjo zakonitega zastopnika toženke A. A. in priče B. B., katerima naj bi po nepravilnem stališču pritožbe brez razumne obrazložitve verjelo, čeprav sta najbolj zainteresirana za uspeh toženke, nadomestilo toženkino trditveno podlago. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo in soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožbeni očitek, ki ga je mogoče povzeti tako, da naj bi bila dokazna ocena enostranska, zato ni utemeljen in ne daje podlage za sklepanje o neobjektivnosti sodišča prve stopnje, ki jo uveljavlja pritožba.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečanja. Sodba presenečenja pomeni, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi drugačne pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, oziroma je svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati. To pa v obravnavani zadevi ni podano, saj je sodišče oprlo sodbo na 4. člen ZDR-1, ki opredeljuje elemente delovnega razmerja in ki sta jo obe stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Ker tudi ni izkazan odstop od sodne prakse v primerljivih primerih, saj se pritožba neutemeljeno sklicuje na zadeve VIII Ips 81/2017, VIII Ips 120/2018 in Pdp 201/2024, ki niso primerljive, tožniku ni bilo onemogočeno učinkovito varstvo pravic, zato je neutemeljen tudi očitek o kršitvi pravice iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.).

11.ZDR-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V 18. členu ZDR-1 vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Določbo 18. člena ZDR-1 je treba razlagati skupaj z določbami 4. člena (opredelitev elementov delovnega razmerja), drugega odstavka 13. člena, 17. člena (odsotnost pisne oblike pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na njeno veljavnost), 9. (omejitev avtonomije pogodbenih strank) in 32. člena ZDR-1 (neposredna uporaba prisilnih predpisov, kadar je prekršeno pravilo o omejitvi pogodbene svobode). Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik pri delu za toženko ni bil samostojen, da je delal po njenih navodilih in njenim nadzorom. Sodišče prve stopnje je pri presoji zatrjevanih elementov delovnega razmerja pravilno izhajalo iz vsebine pogodbenega razmerja med strankama in sicer, da je tožnikovo delo po pogodbi o poslovnem sodelovanju obsegalo pridobitev podizvajalcev za izvedbo projekta, dogovarjanje s podizvajalci in naročniki, nadzorovanje projekta in priprava obračunov, toženka pa je zagotovila inženiring, tj. financiranje in podporo pri izvedbi projektov. V času poslovnega sodelovanja je tožnik za toženko pridobil tri projekte, in sicer projekt izgradnje, rekonstrukcije in sanacije kanalizacijske mreže v H. na Hrvaškem, projekt ureditve ploščadi za letalo v c. in projekt rekonstrukcije cest v J., ter v zvezi s temi projekti prevzel celotno njihovo organizacijo (oblikovanje cene, dogovor glede pogodbenih obveznosti, organiziranje podizvajalcev, itd.). Tožnikovo delo je bilo tako v časovni odvisnosti od pridobljenih projektov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da direktor toženke in B. B. tožnika nista nadzirala pri delu in mu dajala navodil v zvezi z delom in da tudi tožnik od toženke nikoli ni zahteval nobenih navodil. Ker toženka ni bila usposobljena za pripravo in izvedbo poslov nizke gradnje in se s temi posli (do finančnih težav na projektu H.) pri njej ni nihče aktivno ukvarjal, pri toženki niti ni bilo nobene osebe, ki bi nadzorovala tožnika in z njim dnevno komunicirala. Toženka je na projektih, ki jih je vodil tožnik, kot dober gospodar spremljala le finančno dogajanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik tudi ni poročal o opravljenem delu. Tožnika nihče ni nadzoroval na gradbiščih, kaj dela in kako dela, ostalim zaposlenim pa so dnevno odrejali in organizirali delo, jih sproti spremljali in nadzirali ter se z njimi usklajevali. Tožnik, za razliko od ostalih zaposlenih, ni imel službenega telefona, računalnika ali avtomobila, temveč je uporabljal svoj telefon in računalnik, imel pa je toženkino kartico za gorivo. Tožnik tudi ni evidentiral delovnega časa kot ostali zaposleni. S tem v zvezi ni odločilna pritožbena navedba, da je tožnik skoraj vsakodnevno delo opravljal v najetih prostorih toženke v P., kjer tudi živi in da bi bilo neživljenjsko od njega pričakovati, da bi se moral peljati najprej v Ljubljano, se evidentirati in se potem odpraviti na gradbišča v tujino ali nazaj na delo v prostore v P. Tožniku se tudi v P. ni bilo potrebno evidentirati oziroma ni navajal, da bi mu toženka odredila evidentiranje delovnega časa.

13.Takšne zaključke sodišča prve stopnje pritožba neutemeljeno izpodbija z navedbami, da je tudi G. G. izpovedal, da nima službenega telefona in da ko so nastanjeni v tujini, ne hodijo v Ljubljano in se ne evidentirajo iz Ljubljane ter tudi ne evidentirajo delovnega časa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so zaposleni pri toženki v Sloveniji vodili evidenco delovnega časa, v tujini pa ročno oziroma preko aplikacije na telefonu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnik le dober teden dni vozil traktor na igrišču, ki je bil v izgradnji na Madžarskem, evidentiranje delovnega časa v tujini ni odločilno za presojo v sporu, pa tudi za ta čas tožnik ni trdil, da bi vodil evidenco delovnega časa. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi bil tožnik v daljšem obdobju od navedenega nastanjen v tujini, pritožba neutemeljeno navaja, da je G. G. lahko izpovedal le o tožnikovem delu na Madžarskem, ne pa tudi drugje, oziroma da bi lahko s predlaganimi pričami, ki jih sodišče ni zaslišalo, dokazal, da pri delu ni bil samostojen in da je delal po navodilih in pod nadzorom toženke. Glede na to, da tožnika pri toženki ni nihče nadziral in mu dajal navodil v zvezi z delom, evidentiranje delovnega časa ostalih delavcev v tujini v nobenem primeru ne more pomeniti, da bi toženka v zvezi z delom tožnika izvajala direktivno oblast delodajalca.

14.Prav tako niso odločilne pritožbene navedbe, da je toženka za odgovornega vodjo del in svojega predstavnika na objektu v H. opredelila E. E., I. I. pa za odgovorno na gradbišču v J. To namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik dela ni bil dolžan opravljati vsakodnevno v okviru delovnega časa, s polnim delovnim časom in na določenem kraju in da tožnik tudi ni dokazal, da bi ga na ta način opravljal. Pravilno je razlogovalo, da je tožnik sicer izpovedal, da je vsakodnevno delal od 8.00 do 16.00 ure v pisarni v P., na gradbiščih, kjer so se izvajali projekti, ali pa je vozil tovornjak za toženko, vendar njegovi izpovedi glede časovnega opravljanja dela in o tem, da bi o njem poročal toženki ni sledilo, saj dokazni postopek tega ni potrdil. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik povsem sam organiziral, kdaj bo prisoten ter kdaj bo delal in da ni hodil na delo vsakodnevno in ni bil vsak dan v pisarni v P. ali na gradbišču. Glede na navedeno niso odločilne obširne pritožbene navedbe, da je tožnik izstavljal račune izključno na toženko in zanjo opravljal vsa dela, torej tudi dela v K. oziroma V. na Hrvaškem. V tem kontekstu zato tudi ni odločilno, ali je delo v K. opravljala toženka ali pa podjetje L. d. o. o. (tudi v tem delu pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage), saj to ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o samostojnosti tožnika pri opravljanju dela.

15.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tožnikovo delo po navodilih toženke (in s tem torej vključenost v delovni proces) dokazuje elektronski naslov S., in tožnikov naziv direktor T. d. o. o. Poslovna enota U. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo razlog za uporabo elektronskega naslova toženke in naziva "direktor poslovne enote", in sicer je toženka s tem sledila želji tožnika po bolj verodostojnem nastopanju in da izpis Poslovnega registra Slovenije, iz katerega izhaja, da je kot vodja navedene poslovne enote vpisan A. A., dokazuje, da ni bil namen toženke, da tožniku podeli naziv direktor poslovne enote. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v okviru trdivene podlage oziroma okvira spora, zato ni mogoče šteti, da bi sodišče v tem delu ugotavljalo dejansko stanje mimo trditvene podlage toženke. Tudi sicer uporaba takšnega maila in podelitev naziva sama zase še ne bi pomenila dela pod navodili in nadzorom delodajalca, in zato ne bi utemeljevala sklepanja o izvajanju direktivne oblasti toženke.

16.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do relevantnih tožnikovih navedb, da je za toženko med drugim izvajal raziskovanje tržišča, analiziral povpraševanje po storitvah in proizvodih, ki jih nudi toženka, analiziral cene in jih primerjal, itd. Glede na zgoraj povzeto vsebino tožnikovega dela, torej da bi za toženko pridobival projekte, ta opravila ne sodijo iz okvira te naloge. Nasprotno, dokazujejo da je tožnik samostojno iskal in pripravljal projekte za toženko.

17.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

18.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne glede na izid postopka, v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Pritožba ne navaja zakonskih določb, ki se nanašajo na posamezno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti prvega odstavka 339. člena ZPP v delu, v katerem uveljavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, vendar gre po vsebini za kršitve po navedenih določbah.