Jedro

Zastaranje izvrševanja sankcije sicer ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom. Kljub temu pa pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da je njegovo pritožbeno izraženo pričakovanje, da bo postopek ustavljen, brez realne in pravne podlage. Res je sicer, da tretji odstavek 44. člena ZP-1 določa štiriletni absolutni zastaralni rok za začetek izvrševanja, ki se šteje od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena sankcija, vendar pa četrti odstavek 44. člena ZP-1 nadalje določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo.

Tudi sklicevanje storilca na zastaranje izvršitve sankcije je neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist z dne 7. 7. 2020 kot prepozen ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da ustavi postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja izvršitve sankcije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je storilec 7. 7. 2020 pri organu pristojnem za prisilno izterjavo globe vložil predlog, da se mu plačilo globe v višini 1.200,00 EUR, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 120/2013 z dne 25. 4. 2013, ki je postala pravnomočna 7. 5. 2013 in izvršljiva 6. 6. 2013, nadomesti z delom v splošno korist. Ker mora v skladu s prvim odstavkom 19.a člena ZP-1 storilec predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist vložiti najpozneje do poteka roka za plačilo globe, storilec pa je v predmetni zadevi predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist vložil več kot sedem let po izteku roka za plačilo, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo pravilno in zakonito zavrglo kot prepozno, kot to sodišču nalaga drugi odstavek 202.c člena ZP-1. 5. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se zamude roka za vložitev predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist zaveda tudi storilec, saj poudarja, da je zaradi nezmožnosti plačila, ki bi moralo biti izvršeno že leta 2013, predlagal, da bi se ta dolg poplačal vsaj z delom v splošno korist. Pri tem pa sodišču očita, da bi tako ali tako moralo ustaviti postopek zaradi absolutnega zastaranja izvršitve sankcije, saj je minilo več kot sedem let od pravnomočnosti sodbe, izvrševanje pa se glede na njegovo nezmožnost plačila sploh še ni začelo. Storilec meni, da sodišče s sklepom, na katerega vlaga pritožbo, ne more „začeti“ njegovega predloga za nadomestitvi plačila globe z delom v splošno korist, zaradi česar pričakuje, da bo sodišče ustavilo postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja (izvršitve) sankcije.

6. Zastaranje izvrševanja sankcije sicer ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, saj je sodišče z njim zgolj ugotavljalo, ali je storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist vložen pravočasno in je ob pravilni ugotovitvi, da je storilec z vložitvijo predloga zamudil kar sedem let, pravilno štelo njegovo vlogo za prepozno in jo kot tako zavrglo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da je njegovo pritožbeno izraženo pričakovanje, da bo postopek ustavljen, brez realne in pravne podlage. Res je sicer, da tretji odstavek 44. člena ZP-1 določa štiriletni absolutni zastaralni rok za začetek izvrševanja, ki se šteje od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena sankcija, vendar pa četrti odstavek 44. člena ZP-1 nadalje določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja.

7. Iz dopisa FURS z dne 13. 7. 2020 na listni št. 2 spisa, s katero je organ pristojen za izterjavo glob odstopil storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist sodišču, jasno izhaja, da organ pristojen za izterjavo glob zoper storilca vodi postopek davčne izvršbe za izterjavo globe po sodbi Okrajnega sodišča v Celju PR 120/2013 z dne 25. 4. 2013. Glede na opravilno številko pod katero storilca obravnava FURS, je mogoče ugotoviti, da se je postopek izterjave neplačane globe preko organa pristojnega za izterjavo glob začel že v letu 2015. Izvrševanje globe se je torej začelo znotraj rokov iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1 s tem, ko je uveden postopek davčne izvršbe. Zato v obravnavani zadevi pride v poštev določba četrtega odstavka 44. člena ZP-1, ki v zvezi z 125. in 126. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) določa petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok za izvršitev davčne obveznosti. Nenazadnje pa je iz spisovnega gradiva tudi razvidno, da je v postopku davčne izvršbe storilec celo vložil pritožbo zoper odločbo FURS z dne 4. 6. 2020, s katero je bilo odločeno, da pravica do davčne izvršbe ni zastarala. Sklicevanje storilca na zastaranje izvršitve sankcije je tako neutemeljeno.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja. Pritožbeno sodišče ni sledilo pavšalnemu pritožbenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse zaradi nezmožnosti plačila, saj mora storilec s predložitvijo ustreznih dokazil izkazati, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodne takse, ki jih določa 11. člen ZST-1. Storilec pa še vedno lahko do poteka roka za plačilo sodne takse zaprosi prvostopenjsko sodišče za oprostitev plačila sodne takse in predloži ustrezna dokazila.