Jedro

Tožnik je bil imenovan na funkcijo toženkinega direktorja, s toženko pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha tudi v primeru razrešitve s funkcije direktorja. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala z njegovo razrešitvijo s funkcije direktorja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama na podlagi Pogodbe o zaposlitvi št. ... in Aneksa št. 1 z dne 26. 2. 2018; na ugotovitev prenehanja delovnega razmerja dne 19. 12. 2019 z odjavo tožnika iz obveznih socialnih zavarovanj; ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama do odločitve sodišča prve stopnje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z vpisom v matično evidenco ZPIZ od 19. 12. 2019 do odločitve sodišča prve stopnje, obračunom nadomestila plače v bruto mesečnem znesku 2.985,31 EUR in plačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo denarnega povračila v višini 53.735,58 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (točka I izreka sodbe). Sklenilo je, da se sprememba tožbe z dne 9. 10. 2020 ne dovoli (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Glede izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov ali da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14., in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa obstajajo nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami in se prvostopenjska sodba ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (3. točka) zgolj navedlo, na katere listine je oprlo svojo odločitev, ni pa navedlo, katerim dokaznim predlogom pravdnih strank ni ugodilo, in tega ni obrazložilo. Sodna praksa določa, da mora sodišče v primeru, da substanciranemu dokaznemu predlogu ne ugodi, za takšno odločitev navesti razloge (VSRS VIII Ips 30/2014), tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tožnik se ni mogel seznaniti z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov za angažiranje izvedenca finančne stroke in uradne poizvedbe pri zavodu, ker jih sodišče prve stopnje ni podalo niti na glavni obravnavi niti ni navedlo v sodbi. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker je narok za glavno obravnavo dne 9. 10. 2020 izvedlo v odsotnosti tožnika, pri tem pa ni bistveno, da je na naroku bil navzoč tožnikov pooblaščenec, in da je bilo tožniku onemogočeno, da bi sodišču predložil dokazne listine. Ob tem se sodišče ni opredelilo do navedb iz pripravljalne vloge, ki jo je tožnik vložil na naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2020. Tožniku je bilo na ta način onemogočeno, da v pritožbi izrazi nestrinjanje z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov in da bi te razloge preizkusilo pritožbeno sodišče. Takšno postopanje pomeni kršitev tožnikove pravice do pritožbe skladno z 25. členom Ustave RS (sklep VSRS II Ips 368/2004; sklep VSRS II Ips 24/2011; sklep VSRS III Ips 4/2013). Sodišče prve stopnje s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožniku ni omogočilo enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju (5. točka izpodbijane sodbe in sklepa). Tožnik poudarja, da je predlagal sodno razvezo skladno s 118. členom ZDR-1. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s predčasno razrešitvijo, ni obrazložen. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je štelo, da naj bi tožniku hkrati z razrešitvijo avtomatsko prenehalo delovno razmerje in da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bila potrebna. Razrešitev direktorja je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker takšen delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela direktorja, za kar je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (VDSS sodba Pdp 728/2016; VDSS sodba Pdp 806/2012; VSRS sodba VIII Ips 114/2014). Tožnikova pogodba o zaposlitvi ne vsebuje izrecne določbe, da je posledica razrešitve s funkcije direktorja avtomatsko prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi (klavzula o povezanosti). Delovno razmerje pri toženki bi tožniku lahko prenehalo le s pisno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki pa je toženka ni podala in je zato tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje (primerjaj Pdp 581/2014). S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, s katero je tožnik uveljavljal odškodninski zahtevek zaradi nezakonite razrešitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dovoli spremembo tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje s stroškovno posledico za toženo stranko. Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, ali je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, kot določa 185. člen ZPP. Ker toženka v spremembo tožbe ni privolila, glede primarnega tožbenega zahtevka pa je bila stvar zrela za razsojo, sodišče spremembe tožbe ni dopustilo. Pri tem je toženka zgolj pavšalno navedla, da spremembi tožbe nasprotuje in razlogov za nasprotovanje ni navedla. Spremembo tožbe je sodišče prve stopnje obravnavalo kot novo tožbo (4. točka izpodbijane sodbe in sklepa). Takšne odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni ovrednotilo standarda „smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami.“ Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora (11. člen ZPP). Sodna praksa stoji na stališču, da sodišče dovoli spremembo tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi (II Cpg 1111/2016, I Cpg 1141/2017). S tem ko ni dopustilo spremembe tožbe, je sodišče prve stopnje postopalo arbitrarno in preferiralo toženko. Sicer pa v obravnavanem primeru sploh ne gre za spremembo tožbe, ker je tožnik zgolj spremenil pravno podlago zahtevka. Gre za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne podlage. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina tožbe, sodišče pa je dolžno samostojno ugotavljati, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli v poštev prihajajočih pravnih norm (VDSS sodba Pdp 382/2018). Sodišče prve stopnje ni navedlo relevantnih razlogov, zakaj spremembe tožbe ni dopustilo, izpodbijanega sklepa pa se v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik s spremembo tožbe ne zahteva ničesar „novega“. Toženka je tožniku zaradi nezakonite razrešitve, s katero je delavcu prenehalo delovno razmerje, dolžna plačati nadomestilo plače. Tudi pri odškodninskem zahtevku tožnika gre za isto sporno obdobje in s tem za isti historični dogodek (razrešitev tožnika in prenehanje delovnega razmerja). Vseeno je, ali bi sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo plač od datuma nezakonite razrešitve ali pa bi mu prisodilo odškodnino, ki je ekvivalentna znesku plač od dneva nezakonite razrešitve dalje. Nadalje tožnik opozarja na bistveno kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep sploh nima razlogov oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sklep sodišča prve stopnje je bil izdan tudi ob kršitvi prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje med postopkom določb ZPP ni uporabilo pravilno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni dopustilo spremembe tožbe, sodba pa je tudi vsebinsko pravilna in sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesnih kršitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP očita sodišču prve stopnje v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe in v zvezi z zavrnitvijo restitucijskega zahtevka. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik obravnavano kršitev očita sodišču prve stopnje v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika, ni angažiralo izvedenca finančne stroke in ni opravilo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke primerno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik obravnavano kršitev očita sodišču prve stopnje v zvezi s presojo nedopustitve spremembe tožbe. Spremembo tožbe določa ZPP kot spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Če je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik najprej zahteval ugotovitev obstoja in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače v višini 2.985,31 EUR, vse do sodne razveze ter denarno povračilo v višini 53.735,58 EUR. Naknadno (9. 10. 2020) pa je postavil podredni zahtevek in uveljavljal tudi odškodninski zahtevek za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonite razrešitve v višini 31.345,76 EUR. Neutemeljene so tožnikove pritožbene trditve, da je šlo pri postavitvi podrednega zahtevka samo za spremembo pravne kvalifikacije zahtevka in bi zato moralo sodišče dovoliti spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v konkretnem primeru za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala, sodišče prve stopnje pa pravilno spremembe tožbe ni dovolilo.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o nedopustnosti spremembe tožbe ni obrazložilo, saj iz 4. točke obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, zakaj sodišče spremembe tožbe ni dopustilo, in sicer ker toženka v spremembo tožbe ni privolila, glede primarnega tožbenega zahtevka pa je bila stvar zrela za razsojo. Toženka svojega nasprotovanja tudi ni dolžna obrazložiti, kot to zmotno uveljavlja tožnik v pritožbi. Prav tako pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča, da ni opredelilo pravnega standarda „smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami.“ Sodišče prve stopnje sicer lahko dopusti spremembo tožbe kljub nasprotovanju toženke, vendar sprememba ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP). Takšen je tudi obravnavani primer. V podobnem primeru, v odškodninskem sporu zaradi nezakonite razrešitve, se je sodna praksa namreč že izrekla, da je takšnem primeru pristojno redno sodišče in ne delovno sodišče (VSRS sklep VIII R 14/2018 z dne 12. 9. 2018).

9. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja tožnik v pritožbi, pa niso primerljivi z obravnavanim primerom. V primerih II Cpg 1111/2016 z dne 27. 10. 2016 in I Cpg 1141/2017 z dne 21. 2. 2018 je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je povišala obstoječi tožbeni zahtevek. V obravnavanem primeru pa tožnik s spremembo tožbe uveljavlja plačilo odškodnine v višini 31.345,76 EUR zaradi nezakonite razrešitve, ob tem pa odškodninski spor zaradi nezakonite razrešitve pomeni tudi spremembo stvarne pristojnosti sodišča. Skladno z navedenim sodišče prve stopnje ni odločalo arbitrarno in pravilno ni dopustilo spremembe tožbe.

10. Tožnik je s toženko dne 9. 11. 2016 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije direktorja A. za čas trajanja štiriletnega mandata od 1. 11. 2016 do 31. 10. 2020. Stranki sta se v pogodbi dogovorili, da tožniku pogodba o zaposlitvi med drugim preneha tudi s predčasno razrešitvijo (13. člen pogodbe o zaposlitvi). Toženka je tožnika razrešila s sklepom dne 19. 12. 2019. Tožnik je trdil, da je sklep o razrešitvi nezakonit, poleg tega pa bi mu morala toženka neodvisno od razrešitve s funkcije direktorja odpovedati tudi pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da tožnikov primarni tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen. Glede poslovodnih oseb zakonska ureditev dopušča, da pogodbeni stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi tiste v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR‑1; Ur. l. RS št. 21/2013 in nadaljnji). Tožnik je bil imenovan na funkcijo toženkinega direktorja, s toženko pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha tudi v primeru razrešitve s funkcije direktorja. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala z njegovo razrešitvijo s funkcije direktorja.

11. V zvezi s tem ne držijo pritožbene navedbe, da pogodba o zaposlitvi ne preneha hkrati z razrešitvijo s funkcije direktorja in da pogodba o zaposlitvi ne vsebuje klavzule o povezanosti med razrešitvijo s funkcije direktorja in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno. V pogodbi o zaposlitvi (13. člen) je določen prav takšen primer, dodatna pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti zato ni potrebna. Novejša sodna praksa se je v primerljivem primeru izrekla, da sprejem sklepa o razrešitvi hkrati pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (VIII Ips 262/2016 z dne 21. 3. 2017). Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na starejšo sodno prakso (VDSS sodba Pdp 728/2016 z dne 9. 2. 2017; VDSS sodba Pdp 806/2012 z dne 14. 12. 2012; VSRS sodba VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014; Pdp 581/2014 z dne 6. 11. 2014), ker zadeve niso primerljive (v konkretnih sporih je šlo za drugačno pravno situacijo, ko so razrešeni poslovodni delavci imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas). V praksi so namreč pravice poslovodnih oseb, ki imajo v primerjavi z drugimi delavci poseben položaj, različno urejene. V sporni zadevi je tožnik imel sklenjeno pogodbo le za čas mandata in ne za nedoločen čas.

12. Pritožba v nadaljevanju neutemeljeno očita sodišču nepravilno zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov. Izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o višini tožnikove premoženjske škode, je tožnik sodišču prve stopnje predlagal s spremembo tožbe dne 9. 10. 2020. Sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe, zato posledično tudi izvedba tega dokaza ni bila potrebna in smiselna. Izvedba tega dokaznega predloga bi bila tudi v nasprotju z ravnanjem sodišča, ko spremembe tožbe ni dopustilo. Ker se bo odškodninski zahtevek tožnika zaradi škode, ki jo uveljavlja zaradi nezakonitosti razrešitve z mesta direktorja, obravnaval v ločenem postopku, se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do trditev glede temelja odškodninske odgovornosti, ki jih je tožnik navedel v vlogi z dne 9. 10. 2020. 13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prišlo do posega v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije), s tem, ko se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika, v zvezi z vtoževano odškodnino zaradi nezakonite razrešitve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da spremembe tožbe glede podrednega zahtevka ni dovolilo, zato se tudi ni bilo dolžno opredeliti do navedb tožnika glede nezakonitosti razrešitve. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje, da je sodišče prve stopnje kršilo 287. člen ZPP, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožnika za postavitev izvedenca finančne stroke. Tožnik je naveden dokaz predlagal v zvezi s postavitvijo odškodninskega zahtevka zaradi nezakonite razrešitve (spremembo tožbe dne 9. 10. 2020), katere pa sodišče prve stopnje ni dopustilo.

14. Prav tako je neutemeljen pritožben očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje in da bi moralo glede odjave iz socialnega zavarovanja zaslišati tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je datum odjave iz obveznih socialnih zavarovanj, za presojo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bistven le v primerih, ko do prenehanja ne pride na drug način. Kot že navedeno, pa je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa o razrešitvi (v povezavi s 13. členom pogodbe o zaposlitvi) in ne na podlagi odjave iz obveznih socialnih zavarovanj.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontraditkornosti, ker tožnika ni zaslišalo in je prvi narok za glavno obravnavo opravilo v odsotnosti tožnika. Tožnik je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, na obravnavi je sodišče sprejelo sklep, da se sprememba tožbe, s katero je tožnik zahteval odškodnino zaradi nezakonite razrešitve, ne dovoli. Glede na navedeno sodišče tudi ni bilo dolžno zaslišati tožnika v zvezi z razrešitvijo z mesta direktorja. Glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi za mandatno obdobje pa je sodišče imelo podlago v listinskih dokazih.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).