Jedro

V obravnavanem primeru je bila tožba nesklepčna po višini. Iz trditev v dopolnitvi tožbe ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bil zahtevek utemeljen ravno v tej višini. Tožnica namreč ni navedla zneska najemnine, zneskov po vtoževanih računih, način upoštevanja plačil toženke, predvsem pa ni pojasnila zakaj je vsak račun izdan v višjem znesku kot je pogodbena dogovorjena najemnina. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa je bila prekludirana z navajanjem novih dejstev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

-zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 968,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2023 do 2. 8. 2023 (I. točka izreka);

-zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 56062/2023 z dne 31. 7. 2023 ostane v veljavi za znesek 2.027,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 3. 8. 2023 do plačila," skupaj s stroškovnim delom zahtevka (II. točka izreka);

-tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Višje sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP šteje, da se tožnica pritožuje zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe.

4.Toženka ni odgovorila na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7.Tožnica je vtoževala plačilo računov na podlagi najemne pogodbe za vozilo VW Crafter. Iz relevantnih delov najemne pogodbe izhaja, da je bila dogovorjena mesečna najemnina 675,00 EUR + DDV in da je najemnik dolžan plačati tudi morebitne globe, ki jih povzročijo delavci najemnika. Sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo iz naslednjih bistvenih razlogov: zneski najemnine na vtoževanih računih se ne skladajo s pogodbeno določeno višino najemnine; tožnica je sicer navedla, da je prišlo do ustnega dogovora o zvišanju najemnine za stopnjo inflacije, vendar so te navedbe ostale pavšalne in nekonkretizirane, ker tožnica ni opredelila zatrjevane nove vrednosti najemnine; navedbe so bile prepozne; tožnica v dopolnitvi tožbe ni navedla pravno pomembnih dejstev, ki bi utemeljevale višino zahtevka. Kot prepozne in nekonkretizirane je štelo tudi tožničine navedbe, da je prometne kazni obračunala ob izstavitvi računov za najemnino, kot tudi način obračunavanja plačil toženke. Tožnica je to navedla šele v prvi pripravljalni vlogi. Na podlagi 451. - 453. člena ZPP sodišče teh navedb ni upoštevalo. Dodatno je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da tožnica ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka, saj se je ta glasil, naj ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil izdan v postopku pred COVL.

8.Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnju ustrezno uporabilo procesna pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti in na tej podlagi zavrnilo zahtevek. V skladu s 451. členom ZPP mora tožnica navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo. Tožnica lahko s pripravljalno vlogo odgovori na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, toženka pa z nadaljnjo pripravljalno vlogo na navedbe tožnice v njeni pripravljalni vlogi (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka ne navaja v teh vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

9.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnica v dopolnitvi tožbe ni navedla ustreznih pravno pomembnih dejstev, ki bi utemeljila višino zahtevka na način, da bi navedla konkretne zneske, ki jih vtožuje. Tožnica je navedla le številke šestih računov, datuma izdaje in zapadlosti, brez navedbe zneska, ki ga vtožuje. Tožnica v pritožbi zmotno navaja, da bi moralo sodišče predložene račune upoštevati kot del njene trditvene podlage oziroma njihovo konkretizacijo. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena pomeni, da je stranka najprej dolžna najprej navesti relevantna dejstva, predloženi dokazi pa služijo dokazovanju teh dejstev (212. člen ZPP). Sicer drži, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da se stranka sklicuje na predložene listine kot del trditev, npr. če stranka vtožuje znesek po računu ali več računih, ki vsebujejo večje število postavk in bi bilo nesmiselno vse to prepisovati v vloge in na tak način obremenjevati spis. Vendar te izjeme v navedenem primeru ni mogoče uporabiti. Skupni znesek predloženih računov se namreč ne ujema niti z višino tožbenega zahtevka, niti se posamejni zneski na računih ne ujemajo s pogodbeno dogovorjeno višino najemnine, ampak je vsak v različnem višjem znesku. Tožnica v dopolnitvi tožbe ni pojasnila, kaj sploh vtožuje oziroma kakšen znesek je ostal odprt po posameznem računu, kako je upoštevala plačila toženke in zakaj se vsak račun glasi na višji znesek kot je pogodbeno določena najemnina (ki je prav tako ni navedla). S tem si je tožnica glede na zgoraj izpostavljena procesna pravila v sporih majhne vrednosti zaprla možnost, da navedene pomanjkljivosti odpravi, pri čemer je bila zastopana po kvalificiranem pooblaščencu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za preprosta dejstva o višini najemnine, zneskih računov, katerih plačilo tožnica zahteva, in predvsem, zakaj računi po višini odstopajo od pogodbeno dogovorjene najemnine. Od teh dejstev je bila odvisna utemeljitev zahtevka po višini, tožnica pa jih ni pravočasno navedla.

10.Tožnica v pritožbi sicer očita, da njena tožba ni bila nesklepčna in pravilno navaja primere nesklepčnosti tožbe, vendar pozablja, da je tožba lahko nesklepčna tudi po višini. To je, kadar v tožbenih navedbah ni pojasnjeno, zakaj je utemeljen ravno vtoževani znesek. In ravno za takšen primer gre v tej zadevi. Iz tožničinih trditev (tudi ob upoštevanju predloženih dokazov) ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bila tožnica upravičena do vtoževanega zneska, čeprav je navedla podlago svojega zahtevka. Ker bi vsa relevantna dejstva morala navesti že v dopolnitvi tožbe, sodišče prve stopnje vseh kasnejših navedb (o drugačnem ustnem dogovoru, plačevanju glob in vračunavanju plačil) pravilno ni upoštevalo, ker so bile glede na 451. in 453. člen ZPP prepozne.

11.Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno graja zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje direktorja tožnice, ki ga sodišče ni izvedlo, ker tožnica v zvezi s tem ni navedla relevantnih dejstev. Pritožbeni očitek je ostal na povsem pavšalni ravni in ne naslovi obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi z ustnim dogovorom o zvišanju najemnine sploh ni podala trditev, kolikšno bi naj bilo to zvišanje. Zaradi pomanjkljivih trditev ni bilo mogoče izvajati dokazov. Sodba zaradi tega tudi ne more biti obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje vse razloge, ki višjemu sodišču omogočajo preizkus sodbe. Sploh pa se zavrnitev dokaznega predloga ne sklada z opisom kršitve po navedeni določbi.

12.Že iz teh razlogov, ki narekujejo zavrnitev zahtevka, se za nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, da bi naj sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica popravila svoj tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi (čeprav tudi to ne drži). Višjemu sodišču se zato ni potrebno podrobneje opredeljevati do teh navedb.

13.Nazadnje se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker pooblaščenec toženke na naroku 18. 2. 2025 naj ne bi imel veljavnega pooblastila. Pooblaščenec toženke je 12. 2. 2025 namreč sam odpovedal pooblastilo toženki. Tožnica si je na ta očitek že odgovorila sama, saj je v skladu z drugim odstavkom 12. člena Zakona o odvetništvu - ZOdv odvetnik po odpovedi pooblastila dolžan še en mesec opravljati dejanja za stranko, ki ji je odpovedal pooblastilo, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala za stranko v tem času (tako tudi četrti odstavek 99. člena ZPP). Tožnica ne more polemizirati o tem, ali bi lahko za toženko nastala kakšna škoda zaradi neudeležbe pooblaščenca na naroku, saj ni mogoče vnaprej predvideti poteka naroka in posledic, ki bi lahko nastale za stranko. Zato je bila udeležba pooblaščenca na naroku vsekakor v skladu s pravili profesionalne skrbnosti. Dodatno višje sodišče pojasnjuje, da se na to kršitev lahko sklicuje le stranka, ki jo taka kršitev zadeva, ne pa njen nasprotnik.1 Navedena kršitev zato ni podana, sploh pa je ne more uveljavljati tožnica.

14.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1J. Zobec v L. Ude, N. Betetto et. al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 338. Glej tudi VSRS sodba II Ips 70/2013 in tam citirana sodna praksa.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 99, 99/4, 212, 339, 339/2, 339/2-11, 451, 452, 453

Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 12, 12/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.