Jedro

Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, ki je opravilo tudi ogled na kraju samem, da tožnica zaradi postavljenih opek ni mogla več varno zapeljati v garažo. To izhaja po eni strani iz dejstva, da gre za ozek parkirni prostor, vozili sta bili tesno parkirani že pred postavitvijo spornega zidu. Postavitev zidu pa je takšno že sicer oteženo parkiranje v celoti onemogočila. Ne gre za neznatno spremembo dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožba.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo spremembi tožbe z dne 14. 11. 2024 in 10. 2. 2025 (točka I izreka), tožencu naložilo, da je dolžan v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje na parceli 37/4 k. o. X tako, da v garaži v stavbi št. 86 odstrani zid, postavljen na uvozu na parkirno mesto v širini 210 cm od leve stene garaže, gledano z vhoda garaže, in odstrani zid po sredini garaže v dolžini 110 cm ter odstrani mešalec za beton, otroške igrače in druge predmete s parkirnega mesta tožnice (točka II izreka), tožencu prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnice na njenem parkirnem mestu v garaži v stavbi št. 86, stoječi na parceli št. 37/4 k. o. X (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.874,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka IV izreka).

2.Zoper ta sklep se je pritožil toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je tožnica v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2024 navajala novote, katere bi lahko brez težav navedla že pred prvim narokom za glavno obravnavo, pa jih ni. Tožnica je bila s spremenjenim stanjem sama seznanjena že z dnem, ko so bili zidaki prestavljeni na novo lokacijo, to je že v začetku leta 2024, kar sta potrdili priči A. A. in B. A.

Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti vložene tožbe napačno sledilo izpovedbam prič C. A. in D. D. Zgolj dejstvo, da je tožnica dne 9. 10. 2022 šla skupaj s pričo C. A. na pogrebno mašo po smrti moža D. D., nikakor ne izključuje dejstva, da tožnica ni že prej opazila iz zidakov postavljene provizorične stene. Tožnica je steno vsekakor opazila že 8. 10. 2022. Sin toženca A. A. je jasno izpovedal, da je bil ravno on tisti, ki je postavil provizorično steno dne 8. 10. 2022, pri čemer je bila tožnica 8. 10. 2022 doma. Dvakrat je zapustila hišo in šla ven na dvorišče, zato ni jasno, v čem izpovedbi prič A. A. in B. A. nista bili prepričljivi. Da se garaža vidi že iz poti oziroma ceste, je nenazadnje potrdila tudi s strani tožnice predlagana priča C. A. Navedbe tožnice so se na večih mestih izkazale za neresnične, kar podrobneje pojasni. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da tožnica redno hodi čez dvorišče do drvarnice, katera je diagonalno od vhoda v hišo, v kateri živi in da slednja vsakodnevno hodi mimo dotične garaže tudi takrat, kadar gre na vrt, ko bodisi odnese pepel ali kadar dela na vrtu ali iz njega prinese kakšno povrtnino. Ni se opredelilo tudi do navedb, da tožnica takrat, kadar toženca ali njegovih ožjih družinskih članov ni doma, fotografira stanje okoli hiše in garaže. Sklepa se zato ne da preizkusiti.

Sodišče je napačno ugotovilo tudi obstoj motilnega ravnanja. Tožnica ni nasprotovala, da bi A. A. in B. A. na parkirnem mestu toženca želela narediti otroško sobo. Tudi po postavitvi provizorične stene iz zidakov tožnica ni nasprotovala postavitvi le-te.

Napačne so ugotovitve sodišča, da opečnati zidaki položeni drug na drugega predstavljajo motilno dejanje, ker tožnico pri parkiranju njenega vozila bistveno bolj ovirajo kot morebiti drug parkiran avto ali prikolica ter da se tožnici preprečuje, da lahko v garažo sploh zapelje. Tožnica je sama izpovedala, da ni niti poskusila zapeljati na svoje parkirno mesto potem, ko je bila postavljena stena iz zidakov, zaradi česar ne more niti vedeti, ali jo postavljeni zidaki sploh ovirajo. Sporni opečnati zidaki so bili postavljeni na desnem delu garaže, gledano s strani vhoda v garažo, ki ga je vedno uporabljal le toženec oziroma njegov sin A. A. s svojo družino. Parkiranje tožnice v predmetni garaži je bilo oteženo že pred 8. 10. 2022, vse od leta 2020 dalje, ko je sin toženca A. A. kupil večje osebno vozilo oziroma kombi znamke Ford Transit. Navedeno je potrdila tudi tožnica, ko je izpovedala, da ravno ko je bil v garaži parkiran A. A. kombi, je tožnica svoje vozilo podrgnila po stebru, ko se je trudila parkirati na svoje parkirno mesto, vendar ni šlo. Tožnica torej ni imela pravnega interesa za varstvo posesti, saj le-to ni možno v primerih, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena. Tožnica je glede na širino parkirnega mesta in širino svojega osebnega vozila še vedno imela kar 0,4 metra dodatnega prostora v širini za izstop iz svojega vozila, kar je nedvomno dovolj prostora za neoteženo parkiranje osebnega avtomobila na svoje parkirno mesto, zaradi česar je bila njena posest ovirana le neznatno. Zmotni in brez dokazov podprti so tudi zaključki sodišča, da bi se naložene opeke ob dotiku z vrati lahko podrle na drugo stran, česar sodišče ni obrazložilo, prav tako pa je takšen zaključek sodišča v nasprotju z logičnimi izkustvenimi znanji iz fizike (statike), po katerih zgolj morebitni dotik avtomobilskih vrat ob provizorični zid ne bi v nobenem primeru povzročil morebitno podrtje le-tega na parkirno mesto, na katerem bi bilo parkirano vozilo tožnice.

Med trajanjem dokaznega postopka (na naroku dne 6. 11. 2024) je sodišče ugotovilo, da je bila provizorična stena iz zidakov ob cisterni prestavljena na začetek vhoda v garažo in da je bila prestavljena delno tudi v tožničin del garaže, kot tudi, da je bilo postavljenih več predmetov, kot so otroške igrače, mešalec za beton in še nekatere druge stvari. Sodišče je napačno ugotovilo, da omenjeno ravnanje predstavlja nadaljevano motilno dejanje. Namen toženca in prič A. A. in B. A. ni bil tožnici preprečiti parkiranje na njenem parkirnem mestu v garaži, pri čemer tožnica že najmanj dve leti oziroma najkasneje dva meseca pred prvo postavitvijo zidakov v mesecu oktobru 2022 spornega dela garaže ni več uporabljala za parkiranje, temveč je svoje osebno vozilo parkirala ob stari hiši, ki jo ima v posesti. Ne gre za nadaljevano motilno dejanje, saj prva postavitev zidakov ni predstavljala motilnega dejanja, zato gre v primeru druge postavitve zidakov lahko zgolj za ločeno in samostojno motilno dejanje. Vsebina druge postavitve zidakov je v bistvenem drugačna od prve postavitve zidakov. Pri prvi postavitvi zidakov je bila postavljena le provizorična stena iz zidakov, ki je bila postavljena na desnem delu garaže, ki ga je vedno uporabljal pritožnik ali njegovi družinski člani, in ni v ničemer onemogočala tožnici parkiranja na njenem mestu, medtem ko so bili pri drugi postavitvi zidakov delno le-ti prestavljeni na začetek vhoda v tožničin del garaže, zaradi česar tožnica dejansko ni več mogla dostopati do svojega parkirnega mesta na levem delu garaže, prav tako pa je bilo v drugem primeru na novo postavljenih več predmetov. Stanje po prvi postavitvi zidakov torej ni potekalo nepretrgoma daljše časovno obdobje, zaradi česar prav tako ni izpolnjen bistveni kriterij, potreben za obstoj nadaljevanega motilnega dejanja. Zato rok za vložitev tožbe v opisanem primeru teče znova po vsakem takšnem samostojnem motilnem dejanju.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in brez ustrezne obrazložitve zaključilo, da je pasivna legitimacija toženca podana ne glede na dejstvo, da je očitano dejanje storil sin toženca A. A. Zgolj ocena sodišča, da sta bili pravdni stranki v sporu že dlje časa glede sporne garaže, ne daje kakršne koli podlage za sklep, da je bilo očitano motilno dejanje storjeno v korist toženca, še manj z njegovim odobravanjem. Na podlagi česa je sodišče prišlo do omenjenega zaključka, ni jasno.

Napačni so tudi zaključki sodišča, da naj bi tožnica prenehala uporabljati parkirni prostor sredi septembra 2022, temveč ga je prenehala uporabljati že sredi avgusta 2022.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je povsem zmotno kvalificiralo ravnanje sina toženca, in sicer prvo postavitev zidakov, kot motilno, saj le-ta ne izpolnjuje zahtev samovoljnosti in protipravnosti, kot tudi je sodišče napačno kvalificiralo drugo postavitev zidakov kot nadaljevano motilno dejanje.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi trditve in dokaze tožnice, navedene v tretji pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2024. Do spremembe dejanskega stanja je namreč prišlo šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil 5. 5. 2023. Tožnica je vlogo vložila v postavljenem roku 8 dni. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da ta dejstva in predlagani dokazi niso zavlekli reševanja spora (3. odst. 286. člena ZPP). Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

6.Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP toženec v pritožbi ne konkretizira, zato na tovrstne njegove navedbe ni mogoče odgovoriti.

7.Pritožbeno sodišče v celoti sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe. Utemeljeno je sodišče verjelo izpovedbam tožnice ter prič C. A. in D. D. Manjša razhajanja v njihovih izpovedbah je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče pripisati poteku časa, enako velja za manjša razhajanja med tožničinimi navedbami in izpovedbo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec ni uspel dokazati, da je bila tožnica s postavitvijo stene iz zidakov seznanjena že 8. 10. 2022. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da priči A. A. in B. A. nista bili prepričljivi, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi če je bila tožnica 8. 10. 2022 doma, to še ne pomeni, da je istega dne tudi opazila na novo postavljeni zid. Tudi če je hišo tistega dne kdaj zapustila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je A. A. tistega dne pred garažo parkiral svoj kombi, ki je zakrival pogled v garažo. Navedbe, za katere pritožba trdi, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo (da tožnica redno hodi čez dvorišče do drvarnice, da fotografira stanje okoli hiše in garaže, kadar toženca in družinskih članov ni doma), niso bistvenega pomena, saj iz njih ni mogoče izpeljati zaključka, da je tožnica že dne 8. 10. 2022 opazila postavljeni zid. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

8.Glede pasivne legitimacije toženca pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, s katerimi to utemelji svojo odločitev v točki 16 obrazložitve sklepa. Ravno spor glede parkiranja v garaži (glej e - sporočili na A11 in B4) kaže na to, da je bilo dejanje sina toženca storjeno tudi v korist toženca oziroma z njegovim odobravanjem.

9.Ne drži trditev pritožbe, da naj bi tožnica prenehala uporabljati parkirni prostor že sredi avgusta 2022. Takšne pritožbene navedbe so v nasprotju z navedbami toženca v postopku na prvi stopnji, saj je toženec tako v odgovoru na tožbo kot tudi v prvi pripravljalni vlogi trdil, da tožnica garaže ni uporabljala od sredine septembra 2022 dalje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tudi iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica od srede septembra 2022 ni več parkirala vozila v garažo, kar pa ne pomeni, da je do 8. 10. 2022 izgubila ali opustila posest.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene trditve glede obstoja motilnega dejanja. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, ki je opravilo tudi ogled na kraju samem, da tožnica zaradi postavljenih opek ni mogla več varno zapeljati v garažo. To izhaja po eni strani iz dejstva, da gre za ozek parkirni prostor, vozili sta bili tesno parkirani že pred postavitvijo spornega zidu. Postavitev zidu pa je takšno že sicer oteženo parkiranje v celoti onemogočila. Ne gre za neznatno spremembo dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožba. Kako postavitev zidu vpliva na parkiranje, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točki 19 obrazložitve sklepa, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče strinja. S kakšnimi logičnimi izkustvenimi znanji iz fizike (statike) je tak zaključek sodišča v nasprotju, pritožbenemu sodišču ni jasno, saj tega pritožnik ne pojasni. Zid nedvomno predstavlja neko dodatno oviro, ki je prej ni bilo. Ker zidaki niso zabetonirani, pa je edino logično, da bi se lahko ob zadetju tudi podrli. Kot je razvidno iz fotografije na A9, so skupaj zloženi zidaki (opeke) različne vrste, velikosti, med postavljenimi opekami so vmes luknje, zaradi česar je edino mogoč logičen zaključek, da se ob dotiku lahko takšen zid, ki je brez veziva, podre. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi takšne postavitve opek tožnica ni mogla več varno zapeljati v garažo, kar nedvomno predstavlja motilno ravnanje. Nepomembno je, ali so zidaki postavljeni točno na sredini ali pa malo bolj v desnem delu garaže, gledano s strani vhoda v garažo, kar trdi pritožba. Nedvomno je, da onemogočajo parkiranje tožnici, kar je edino pomembno. Res je bilo parkiranje tožnice oteženo že pred 8. 10. 2022, ni pa bilo v celoti onemogočeno, kar predstavlja bistveno spremembo posestnega stanja.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med trajanjem postopka prišlo do dodatne postavitve zidu, saj je zid postavljen že na začetku vhoda in prav tako vzdolžno v notranjost. Poleg tega je bilo na delu, kjer je parkirala tožnica, postavljenih več predmetov: otroški skiroji, igrače, mešalec za beton. Zato je tožnica v tretji pripravljalni vlogi zahtevek razširila glede na spremenjeno stanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za nadaljevano motilno dejanje, saj prejšnje stanje ni bilo vzpostavljeno, namen vseh motilnih dejanj pa je bil enak, to je, da tožnica v garaži več ne parkira. Vse skupaj pa je trajalo tudi daljše časovno obdobje. Pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe pritožnika, da njegov namen ni bil tožnici preprečiti parkiranje. Ne drži tudi pritožbena trditev, da je tožnica soglašala s postavitvijo zidu, ki naj bi bil namenjen preizkušanju, ali bi bilo mogoče omenjeni prostor v garaži izkoristiti za bivalni prostor (otroško sobo). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se o tem pogovarjali, če bi rešili tudi druga sporna lastninskopravna vprašanja, kot to izhaja iz e-sporočila z dne 22. 7. 2022 (B4). Da tožnica pred vložitvijo tožbe ni nasprotovala postavitvi zidu, ni bistveno za odločitev v tej zadevi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve sklepa.

12.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstev, da toženec s pritožbo ni uspel ter da odgovor tožnice na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 34

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.