Jedro

Če se razmere po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je namreč potrebno upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera, zlasti razloge, ki so pripeljali do spremenjenih razmer med strankama, voljo in osebnostne lastnosti strank, ter pretehtati vse možnosti za razrešitev nastale konfliktne situacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.811,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za razvezo darilne pogodbe za primer smrti, ki je bila sklenjena dne 15. 4. 2008 med tožečo stranko in A. A. kot darovalcema (izročiteljema) ter tožencema kot obdarjencema (prevzemnikoma), v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožnice do 1/2 na parc. št. 965/0, k.o. ... Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek za preklic omenjene darilne pogodbe za primer smrti ter drugi podredni zahtevek na ugotovitev, da je omenjena darilna pogodba, ki prikriva pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja, nična. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za izročitev originala overjene darilne pogodbe ter zahtevek glede izbrisa prepovedi obremenitve in odtujitve, ki je vpisana pri nepremičnini parc. št. 965/0, k.o. ... Presodilo je, da je treba kljub drugačnemu nazivu sporno pogodbo zaradi dogovora o vzajemnih obveznostih pogodbenih strank obravnavati kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter da v konkretni zadevi niso podane okoliščine, ki bi terjale razvezo oziroma preklic take pogodbe (561. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje. Navaja, da se višje sodišče do navedb v pritožbi sploh ni opredelilo, temveč je le zapisalo, da se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da ni razlogov za razvezo sporne pogodbe. Tako ni odgovorilo na očitek v pritožbi glede nerazumnosti sklepanja prvostopenjskega sodišča, da hudo zmerjanje matere oziroma tašče s strani tožencev z besedami „mrlina in kuga“ ne predstavlja zadostnega razloga za razvezo pogodbe iz razloga neznosnosti skupnega življenja. Nerazumljivo je po mnenju tožnice tudi sklepanje sodišč, da je razlog za poslabšanje njihov odnosov v njenem ravnanju, ko je odklonila predlog prvega toženca, da bi postal prevzemnik kmetije. Po njenem mnenju je ključno, da se je po tem dogodku spremenilo obnašanje tožencev, ki nista dobila želenega, in zato ne drži, da se je zaradi tega dogodka ona začela odklonilno obnašati do njiju. Sodišče po mnenju tožnice tudi ni navedlo, zakaj ni verjelo izpovedbi priče B. B., ki je potrdila zaničevanje tožnice s strani tožencev. Nerazumljivo je tudi, zakaj je verjelo prvemu tožencu, ki je zainteresiran za izid pravde, in zakaj pri presoji neznosnosti skupnega bivanja ni upoštevalo izpovedbe C. C., ki je izpovedoval o tem, da je od sosedov slišal, da toženca tožnici odklanjata pomoč, da sta do nje agresivna in nespoštljiva. Nadalje opozarja, da ni prekludirana z dokaznim predlogom za dodatno zaslišanje B. B., ki ga je podala v pritožbi in s katerim bi še dodatno dokazovala zaničevanje s strani tožencev, ki samo še čakata, da umre in postaneta lastnika cele kmetije. Do dogodka, o katerem bi priča lahko izpovedala, je namreč prišlo šele 27. 4. 2014, zato tega dokaznega predloga prej ni mogla podati. Tožnici tudi ni jasno, kako lahko sodišči od starejše in bolne osebe pričakujeta, da trpi ponižujoče ravnanje tožencev, da živi v žaljivem okolju, toženca pa imata od nje koristi, čeprav svojih obveznosti ne izpolnjujeta. Meni, da je ob takih okoliščinah zadoščeno pogojem iz 561. člena OZ za razvezo sporne pogodbe. Tožnica vztraja, da je bil predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke neutemeljeno zavrnjen, saj bi izvedenec lahko povedal, katerih opravil ni zmožna opravljati in kje potrebuje pomoč, ki je toženca ne nudita. Ne strinja se tudi s pojasnilom višjega sodišča, da so njene navedbe v pritožbi, ko je opozorila, zakaj ni bilo potrebe po konkretizaciji pomoči v pogodbi, pritožbena novota. Meni, da gre le za dodatno pojasnilo že podanih trditev, sicer pa je že z navedbami, ki se nanašajo na starost in njeno bolezensko stanje, zadostila trditveni podlagi glede pomoči. Tudi navedb v pritožbi glede lastništva premičnin, ki sta jih toženca odtujila, po prepričanju tožnice ni mogoče označiti za pritožbeno novoto.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka uvodoma opozarja na pomanjkljivo obrazloženost drugostopenjske sodbe, zlasti glede pritožbenega očitka, da določene okoliščine (hudo zmerjanje matere oziroma tašče s strani tožencev z besedami „mrlina in kuga“) predstavljajo zadosten razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz razloga neznosnosti skupnega življenja (drugi odstavek 561. člena OZ). Po ustaljeni sodni praksi(1) je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Višjemu sodišču zato v takem primeru ni treba ponavljati vseh razlogov za odločitev, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. In temu standardu je višje sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi zadostilo, ko je ponovilo nekatere razloge prvostopenjskega sodišča, na druge razloge tega sodišča, ki je v tč. 16-21 obrazložitve izčrpno pojasnilo, zakaj niso izpolnjene okoliščine, ki bi terjale razvezo sporne pogodbe, pa se je sklicevalo. Presoja je bila opravljena tudi za primer, če bi obstajale žaljivke, ki jih zatrjuje tožnica (tč. 9 sodbe višjega sodišča). Uveljavljana procesna kršitev zato ni podana.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da v pravnomočni odločbi ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi priče B. B., ki je potrdila zaničevanje tožnice s strani tožencev. Prvostopenjsko sodišče je namreč na str. 15 izpostavilo razmerje priče do tožnice ter posledično zainteresiranost za izpovedovanje v korist tožnice. Višje sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, podan v pritožbi, za dodatno zaslišanje navedene priče, saj je bilo zaslišanje predlagano glede dogodka, do katerega je prišlo po zaključku obravnave na prvi stopnji, torej po trenutku, na katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti (337. člen ZPP).(2) Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožnice glede oblike pomoči, ki jo potrebuje in ki je toženca naj ne bi nudila, je bil po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnjen tudi predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi po navedbah tožnice lahko povedal, katerih opravil zaradi starosti in bolezni sama ni zmožna opravljati in kje potrebuje pomoč, ki je toženca ne nudita. Z izvedbo dokaza namreč ni mogoče nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

8. Glede premičnin (prikolica, plug, motorna žaga ...), za katere tožnica trdi, da sta jih ukradla toženca, sta sodišči ugotovili, da tožnica teh premičnin ni določljivo opredelila in da ni z ničemer dokazala, da je ona lastnica teh stvari. Ob takšnih ugotovitvah se, ne glede na to, ali gre za pritožbeno novoto, kot pravno nepomembne izkažejo tožničine navedbe v pritožbi, da ima premičnine že več kot 20 let v posesti in da sta s pokojnim možem kot lastnika in gospodarja domačije kupovala vse stvari, potrebne za vzdrževanje in oskrbo. Višje sodišče teh navedb tako utemeljeno ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Ob dejstvu, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnica tožencev od leta 2010 ne zaprosi za ničesar več oziroma pomoč, ki sta jo toženca pripravljena nuditi, odklanja ter da je kljub zdravstvenemu stanju in starosti še vedno v veliki meri sposobna skrbeti sama zase, se kot pravno nerelevantno izkaže tudi vprašanje ustrezne konkretizacije oblik pomoči, ki sta se jo toženca zavezala nuditi tožnici po pogodbi. Višje sodišče zato že iz tega razloga pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pogodbeno konkretizacijo pomoči, utemeljeno ni upoštevalo pri svoji odločitvi.

9. Odločitvi sodišč tudi v materialnem smislu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča(3) je treba v primeru sklepanja pogodb, kot je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju (561. člen OZ), upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja presojo interesov obeh pogodbenih strank. Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost. Če se razmere po sklenitvi pogodbe spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je namreč potrebno upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera, zlasti razloge, ki so pripeljali do spremenjenih razmer med strankama, voljo in osebnostne lastnosti strank, ter pretehtati vse možnosti za razrešitev nastale konfliktne situacije.

10. Ob navedenem pravnem izhodišču je zato zmotno stališče tožnice, da bi moralo sodišče sporno pogodbo razvezati že, če ugotovi subjektivno neznosnost skupnega življenja. Toženca sta za razliko od tožnice ves čas zatrjevala in dokazovala, da je življenje v skupni stavbi še vedno mogoče. Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da četudi bi obstajale žaljivke, ki jih zatrjuje tožnica, je to rezultat nerazumevanja med pravdnimi strankami, do katerega je prišlo zaradi tožničinega obnašanja po dogodku v letu 2010. Sodišči sta ugotovili, da tožnica od takrat dalje tožencev ne zaprosi za ničesar več oziroma pomoč celo odklanja, zato ji tudi toženca ne moreta odklanjati pomoči, kot sama zatrjuje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno celo nasprotno, kot trdi tožnica, in sicer, da je tožnica kljub zdravstvenemu stanju in starosti še vedno v veliki meri sposobna skrbeti sama zase (tako je med zaslišanjem tudi sama izpovedala) in da sta ji toženca vedno pripravljena pomagati. Glede na navedene ugotovitve se tožnica po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavzema za razvezo pogodbe iz razloga neznosnosti skupnega življenja kot tudi iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

11. Z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na ugotavljanje razloga, ki je pripeljal do spremenjenih razmer med strankami, in na vrednotenje izpovedb strank in posameznih prič, pa tožnica nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, zato jih v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 1.811,82 EUR (1.274,00 EUR kot nagrada za postopek z revizijo, nagrada za zastopanje več oseb 191,10 EUR, pavšalni strošek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV). Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 143/2014 z dne 17. 12. 2015 in številne druge.

Op. št. (2): Predmet pritožbene novote je lahko le subjektivno novo dejstvo (tako J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 227-229).

Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 698/2007 z dne 28. 10. 2010, II Ips 904/2008 z dne 1. 10. 2009, II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004.