Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v delu, da posamezna opisana dejstva in ravnanja vpletenih fizičnih oseb vsako zase ne zadoščajo za sklep o protipravnem ravnanju tožeče stranke v zvezi s 4. alinejo tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Upoštevati pa je treba, da je tožena stranka navedla celo vrsto indičnih dejanj bivšega zaposlenega tožene stranke ter direktorja tožeče stranke, dejstvo, da je tožena stranka uporabila iste poslovne kontakte ter poznavanje bivšega zaposlenega tožene stranke z direktorjem tožeče stranke in direktorjem naročnika, ki pa vsa skupaj povezana v časovno verigo lahko pripeljejo do zaključka, da je tožeča stranka ravnala nelojalno v smeri razdiranja sodelovanja med tožečo stranko in njenim naročnikom ter z namenom, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba s tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so trditve tožene stranke o prevzemu posla na strani tožeče stranke premalo konkretizirane, ker da tožena stranka ni navedla, katera so tista dejanja nelojalne konkurence, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki prevzela posel. Tožena stranka je navedla vrsto indicev, ki bi lahko utemeljevali zaključek, da bi ravnanje tožeče stranke v zvezi z izvedbo poslov za naročnika v zvezi s tremi nakupovalnimi vikendi v tujini lahko izpolnjevalo znake očitanega dejanja nelojalne konkurence.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih točkah III, V in VI izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 25. 8. 2020 zaradi delnega umika tožbe z dne 20. 5. 2019 v višini 930,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2019 dalje do plačila postopek v tem delu ustavilo (točka I. izreka), dovolilo spremembo tožbe (točka II izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki plačati znesek v višini 1.064,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 917,80 EUR od 27. 4. 2019 dalje do plačila ter od zneska 73,20 EUR od 20. 4. 2019 dalje do plačila in zneska 73,20 EUR od 21. 4. 2019 dalje do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 917,80 EUR od 20. 4. 2019 do 26. 4. 2019 in od zneska 73,20 EUR od 20. 4. 2019 do 20. 5. 2019 (točka IV izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.064,60 EUR (točka V izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 836,98 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper točke III, V in VI izreka zgoraj navedene odločbe je pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, da sodišče ugotovi obstoj terjatve tožene stranke v znesku 1.064,60 EUR in tožeči stranki v celoti naloži plačilo pravdnih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z nezakonitim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je izrecno zahtevala izvedbo obravnave in zaslišanje predlaganih prič v skladu s 452. členom ZPP v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2020 s ciljem, da dokaže obstoj pravno relevantnih dejstev, katerih sodišče v izpodbijani sodbi ni štelo za dokazana. Slednje je sodišče prve stopnje prezrlo.

4. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala ustreznih navedb, s katerimi bi utemeljila pobotni ugovor, ne držijo. Tožena stranka je navedla nedopustna ravnanja tožeče stranke, ki je delovala s ciljem prekinitve pogodbe med toženo stranko in njenim dolgoletnim poslovnim partnerjem tako, da je izkoristila osebne povezave ter znanstva bivšega zaposlenega tožene stranke A. A. Pri tem je šlo za novačenje bivšega zaposlenega pri toženi stranki s ciljem prenesti posle tožene stranke na tožečo stranko. Absurden je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko deliktno ravnanje tožeče stranka dokazala z zaslišanjem bivšega zaposlenega A. A., ki je pri navedenem ravnanju bil pomagač tožeče stranke. Razlogi sodišča so nejasni in sami med seboj v nasprotju, zato je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo preko zahtevka tožeče stranke, ki je zahtevala le plačilo zneska 1.064,20 EUR z zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2019. Zmotna je tudi stroškovna odločitev, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 100 % višino odvetniške tarife za tri vloge, čeprav določba 452. člena ZPP v sporih majhne vrednosti predvideva le dve vlogi.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v kateri so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno štelo, da je podana situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 454. člena ZPP. Navedeno določilo omogoča, da v sporu majhne vrednosti sodišče izda sodbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah ni predlagala. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2020 izrecno zahtevala izvedbo obravnave in zaslišanje predlaganih prič v skladu s 452. členom ZPP. Sodišče prve stopnje za izdajo sodbe na podlagi določil 454. člena ZPP ni imelo podlage. Ker je bilo dejansko stanje v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke med pravdnima strankama sporno, pa tudi niso bili podani pogoji za odločitev brez razpisa naroka po prvem odstavku 454. člena ZPP. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožena stranka je v pobot terjatvi tožeče stranke ugovarjala svojo terjatev v višini 1.064,60 EUR. Ta znesek naj bi predstavljal škodo oziroma stroške, ki so toženi stranki nastali v zvezi z organizacijo treh X. nakupovalnih vikendov v Turčiji. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka preko njenega bivšega zaposlenega A. A. in njegovega poznanstva z direktorjem tožeče stranke prevzela posel organizacije treh X. nakupovalnih vikendov v Turčiji. V zvezi s tem pa je toženi stranki nastala škoda.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so trditve tožeče stranke, da je tožeča stranka z dejanji nelojalne konkurence toženi stranki prevzela posel in izvedla identični posel, kot ga je nameravala izvesti tožena stranka za svojega naročnika premalo konkretizirane, saj tožena stranka ni navedla, katera so dejanja nelojalne konkurence, s katerimi naj bi tožeča stranka toženi stranki prevzela posel oziroma kaj točno je tožeča stranka storila. Navedbe, da je bivši zaposleni tožeči stranki razkril vse podrobnosti in podatke o organizaciji potovanja, ta pa jih je izkoristila v svojo korist, naj bi bile premalo konkretizirane. Dejstvo, da tožeča stranka pozna bivšega zaposlenega pri toženi stranki ne pomeni dejanja nelojalne konkurence. Da je tožeča stranka uporabila iste poslovne kontakte kot tožena stranka, ne pomeni izkoriščanja zaupnih poslovnih tajnosti. Zaradi specifičnosti postopkov v sporu majhne vrednosti pa zaslišane priče na naroku ne morejo dopolnjevati pomanjkljivih navedb stranke, temveč lahko potrdijo le tisto, kar stranke že same navedejo v svojih vlogah. Sodišče predlaganih prič v zvezi s tem zato ni zaslišalo. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je bila prav tožeča stranka tista, ki je stopila v kontakt z naročnikom X. z namenom, da naročnik enako pogodbo kot jo je imel že s toženo stranko, sklene z njo. Tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje ni uspela dokazati protipravnega ravnanja tožeče stranke oziroma ravnanja, ki bi pomenilo dejanje nelojalne konkurence.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti trditev v zvezi z očitanimi dejanji nelojalne konkurence prevzema posla in izvedbe praktično identičnega posla, kot ga je nameravala izvesti tožena stranka za svojega naročnika, materialno pravno zmoten. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje v delu, da posamezna zgoraj opisana dejstva in ravnanja vpletenih fizičnih oseb vsako zase ne zadoščajo za sklep o protipravnem ravnanju tožeče stranke v zvezi s 4. alinejo tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Upoštevati pa je treba, da je tožena stranka navedla celo vrsto indičnih dejanj bivšega zaposlenega tožene stranke ter direktorja tožeče stranke, dejstvo, da je tožena stranka uporabila iste poslovne kontakte ter poznavanje bivšega zaposlenega tožene stranke z direktorjem tožeče stranke in direktorjem naročnika X., ki pa vsa skupaj povezana v časovno verigo lahko pripeljejo do zaključka, da je tožeča stranka ravnala nelojalno v smeri razdiranja sodelovanja med tožečo stranko in njenim naročnikom X. ter z namenom, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so trditve tožene stranke o prevzemu posla na strani tožeče stranke premalo konkretizirane, ker da tožena stranka ni navedla, katera so tista dejanja nelojalne konkurence, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki prevzela posel. Tožena stranka je navedla vrsto indicev, ki bi lahko utemeljevali zaključek, da bi ravnanje tožeče stranke v zvezi z izvedbo poslov za naročnika X. v zvezi s tremi nakupovalnimi vikendi v Turčiji lahko izpolnjevalo znake očitanega dejanja nelojalne konkurence. Navedbe, da je tožena stranka z naročnikom in izvajalci dogovorila obravnavane posle, da je bivši zaposleni tožeči stranki razkril podrobnosti in podatke o organizaciji potovanj, da sta bila bivši zaposleni in direktor tožeče stranke znanca oziroma prijatelja ter je tožeča stranka za istega naročnika pripravila identični posel na podlagi podatkov, ki jih je pridobila od bivšega zaposlenega tožene stranke, zadoščajo za sklepčnost trditvene podlage v zvezi z nelojalnim prevzemom posla tožene stranke. Opisano ravnanje tožeče stranke bi utegnilo biti ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, kot navaja tožena stranka.

12. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zaradi specifičnosti postopka v sporu majhne vrednosti zaslišane priče na naroku ne morejo dopolnjevati pomanjkljivih navedb stranke. Priče lahko na naroku izpovedo o tem, kar so zaznale. Tožena stranka je v zvezi z navedenimi dejanji tožeče stranke predlagala zaslišanje strank in prič in izvedbo naroka za glavno obravnavo. Trditve tožene stranke o ravnanju posameznih udeležencev poslov pa so dovolj konkretizirane, da ne gre za izvedbo informativnih dokazov.

13. Ker je v obravnavanem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo že iz tega razloga treba pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti narok in na njem bodisi izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem strank in prič, bodisi pojasniti zakaj je predlagane dokazne predloge zavrnilo, saj te obrazložitve izpodbijana sodba nima in je zato obremenjena tudi s pritožbeno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne more nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Opredeljevanje do trditev in dokazov obeh strank, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, bi pomenilo obravnavo le na eni stopnji sojenja. Strankam bo z vrnitvijo v novo sojenje tako zagotovljena ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva pred sodiščem druge stopnje (25. člen Ustave RS).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).