Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sodni praksi je glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "I. Tožena stranka mora tožeči stranki v 8 dneh izplačati odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 6.196,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek: - za plačilo zneska 1.070,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila; - da je tožena stranka na znesek 7.267,18 EUR dolžna obračunati in izplačati predpisane prispevke in akontacijo davka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.942,44 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 34,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka parcijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku izplačati odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v skupnem znesku 7.267,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 do plačila ter da je dolžna na znesek 7.267,18 EUR obračunati in izplačati predpisan davek in prispevke. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njegove stroške postopka v znesku 2.481,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi vztraja pri stališču, da 53. člen ZSSloV predstavlja pravno podlago za omejitev pravice pripadnikov SV do dnevnega počitka. Po njenem mnenju jim je na vojaški misiji izven države dolžna zagotoviti le t. i. potreben počitek, ki po presoji nadrejenih delavcev zadošča za regeneracijo njihovih delovnih sposobnosti. Takšna izjema je predvidena tudi v Direktivi 89/391/EGS in 158. členu ZDR. Izpostavlja izpoved priče A.A., da je imel tožnik vsak dan na misiji zagotovljenih 8 ur neprekinjenega počitka. Sodišče je določbo 53. člena ZSSloV razlagalo v nasprotju z njenim namenom in jo s tem naredilo povsem neuporabljivo. Ne drži, da 53. člen ZSSloV ni konkretiziral časovnega trajanja dnevnega počitka, poleg tega pa je vnaprejšnja časovna opredelitev trajanja dnevnega počitka pojmovno nezdružljiva z naravo dela na misiji. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini pravice do dnevnega počitka na MOM ne ureja. To je glede na stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2016, da ima tožnik pravico do tedenskega počitka le zato, ker mu je bila ta zagotovljena z omenjenim pravilnikom, bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na 218. točko Pravil službe v Slovenski vojski in 97. člen ZObr, saj se ti določbi nanašata le na delavce, katerih delo je izmensko organizirano.

Sodišče je tožniku za dneve na misiji, za katere je na podlagi delne sodne poravnave prejel odškodnino iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka, neutemeljeno priznalo še odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka. S plačilom odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek se je namreč vzpostavilo stanje, kot da bi bil tožnik 13 dni prost vseh obveznosti, 24-urni počitek pa vključuje tudi 11-urni dnevni počitek. Nasprotuje načinu izračuna višine odškodnine za neizkoriščene ure dnevnega počitka. Tožnik je bil za ves mesec dela na misiji upravičen do plače v znesku 3.388,14 EUR, pri čemer se mu je plača obračunavala tako, kot da bi v povprečju mesečno delal 174 ur. Tudi v skladu z določili Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami se plača za obdobje, ko pripadnik opravlja službo izven države manj kot mesec dni, obračuna po dnevih njegove prisotnosti na misiji. Tožniku je za čas dela v tujini pripadala fiksno določena plača z dodatki in nadomestili, ki jih določa omenjena uredba, zato ne more biti upravičen še do plačila za delo, ki naj bi ga opravil v času, namenjenem dnevnemu počitku (Pdp 264/2014). Sicer pa so si tožbene navedbe med seboj v nasprotju, saj tožnik na eni strani zatrjuje, da je delal vse dni v mesecu, na drugi strani pa, da je delal le 174 ur mesečno.

Tožnik niti ni določno opredelil, ali v tem sporu uveljavlja povračilo (ne)materialne škode ali nadomestilo kot pravico iz delovnega razmerja. V zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo ni podal nobenih navedb in dokazov. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, za katero vrsto odškodnine gre. Iz sodbe tudi ne izhajajo vsi elementi njene odškodninske odgovornosti, ki jih sicer tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. Ker je sodišče višino prisojene odškodnine izračunalo kot neke vrste nadomestilo, pri čemer za to odločitev ni navedlo pravne podlage, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja 5-letni zastaralni rok. To je tudi v nasprotju z njegovim nadaljnjim zaključkom, da je tožnikova terjatev zapadla v plačilo dan po njegovem povratku z misije, saj dajatve iz delovnega razmerja v plačilo zapadejo sukcesivno. Sodišče je na podlagi ugotovitve, da se je bil tožnik dolžan 24 ur na dan odzvati na službeni telefon, zmotno zaključilo, da ji je bil ves čas misije na razpolago. Prisotnost tožnika v vojaški bazi je neločljivo povezana z naravo dela na vojaški misiji in je zato ni mogoče šteti kot efektivno delo.

Sodišče je toženki neutemeljeno naložilo, da je dolžna na prisojeni neto znesek odškodnine obračunati davek in prispevke. Ta odločitev je v nasprotju z določbami Zdoh-2. Podlage za plačilo prispevkov od prisojene odškodnine ne dajeta niti ZPSV niti ZPIZ-2. Ker so bili prispevki za tožnika od slovenske plače že obračunani in plačani, bi ponovno plačilo prispevkov pomenilo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek.

Sodišče ni odgovorilo na njene navedbe v zvezi z neverodostojnostjo dnevnika, ki ga je vodil B.B., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neverodostojnost posameznih zapisov iz dnevnika potrjujejo izpovedi tožnika in zaslišanih prič. Ker je sodišče ugotovitve glede števila neizkoriščenih ur dnevnega počitka utemeljilo le z zapisi iz omenjenega dnevnika, čeprav jih izpoved tožnika ni povsem potrjevala, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da je tožnik 22. 8. 2012 delo opravljal od 7.00 ure zjutraj do 2.00 ure zjutraj naslednjega dne, je v nasprotju z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2016 in njegovo izpovedjo. Kot bistveno izpostavlja, da je poveljnik kontingenta C.C. tožniku in B.B. dovolil, da sta si lahko sama določala organizacijo in način opravljanja dela. Določene aktivnosti sta skupaj opravljala le zato, ker sta se tako dogovorila, čeprav to ni bilo potrebno. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da sta si sama določala svoje aktivnosti v času, ko jima ni bila odrejena točno določena naloga. Samostojno sta odločala, kdaj bosta začela s kontrolo prometa, kje jo bosta opravljala in koliko časa jo bosta opravljala. Tožnik in B.B. sta v izpovedih potrdila, da sta izvidovanje poti opravljala na lastno pobudo, saj sta želela ažurirati zastarele podatke na tem področju. Ker teh nalog tožniku nihče ni odredil in jih ni opravljal niti noben drug vojaški policist (izpoved pirč D.D., E.E. in F.F.), je škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi krajšega dnevnega počitka, rezultat njegove odločitve, za katero toženka ne more biti odgovorna.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je bilo delno zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka (7.267,18 EUR s pp) in neizkoriščene dni tedenskega počitka (2.024,88 EUR s pp) na mirovni operaciji KFOR ... . Stranki sta glede neizkoriščenih dni tedenskega počitka 17. 5. 2016 sklenili delno sodno poravnavo (tožena stranka se je tožniku iz tega naslova zavezala plačati neto znesek 1.129,38 EUR s pp in 112,00 EUR stroškov postopka). Zato je sodišče prve stopnje odločalo le o tožbenem zahtevku iz naslova neizkoriščenih ur dnevnega počitka in zahtevku iz tega naslova v celoti ugodilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik z ukazom z dne 29. 5. 2012 napoten na opravljanje nalog vojaške službe izven države za čas od 26. 6. 2012 do 30. 9. 2012 v okviru sodelovanja RS in SV v mirovnih silah "Joint Enterprise" KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN; - da je bil na misiji razporejen na dolžnost vojak v uradniškem nazivu poddesetnik, dela in naloge pa je opravljal kot vojaški policist; - da je na tej misiji na isti dolžnosti in v istem obdobju po ukazu z dne 29. 5. 2012 delo opravljal tudi B.B. (IV Pd 1046/2015, Pdp 163/2018); - da je tožena stranka tožniku plačo in druge pravice med opravljanjem dolžnosti v tujini določila z odločbo z dne 5. 6. 2012, iz katere med drugim izhaja, da je tožnik naloge v tujini dolžan opravljati v delovnem času in pod pogoji, kot je to določeno z mandatom operacije "Joint Enterprise" v mednarodnih silah KFOR na Kosovem; - da tožena stranka tožniku v času opravljanja dela v tujini v obdobju 24 ur ni zagotovila dnevnega počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

7. Pritožba neutemeljeno graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravnega temelja o pripadajoči pravici do dnevnega počitka. V spornem času veljavni Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v 155. členu določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Tudi Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) v drugem odstavku 53. člena določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedene določbe ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur.

8. Organizacija delovnega časa ter pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni EU urejena z Direktivo 2003/88/ES in ne drži pritožbena navedba, da je od predpisanega v tej direktivi predvidena izjema v Direktivi 89/391/EGS.

Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 361/2015, to je v podobnem primeru kot je obravnavani, že pojasnilo uporabo direktiv. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. Posebej je treba izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Zato določba tretjega odstavka preambule Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu še naprej v celoti uporabljajo za področja zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, po katerem države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24 urnem obdobju.

Na podlagi navedenega je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar pa mu toženka ni zagotovila.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za izračun višine urne postavke ob upoštevanju 30-dnevne mesečne obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik med dvema delovnima dnevoma ni imel zaporednih 11 ur prostega časa oziroma počitka, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen dnevni počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174). Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialno pravne podlage.

10. Tožena stranka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, pri čemer se med drugim sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 22. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o pritožbi v obravnavani zadevi.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi upoštevalo stališče ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz omenjene novejše sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki smiselno enako kot 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) oziroma 184. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu (oziroma javnemu uslužbencu) s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

Kot izhaja iz navedene sodbe VS RS, je to sodišče obravnavalo kršitev pravice delavca do tedenskega počitka, kar pa na naravo obravnavane terjatve ne vpliva, saj gre tudi pri dnevnem počitku za pravico, ki izhaja iz delovnega razmerja.

11. Izpodbijana sodba sicer res ne vsebuje podrobnejših razlogov o elementih odškodninske obveznosti, vendar je v dejanskih ugotovitvah sodbe dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu obrazložitve ni podana. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve dnevnega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, vključno z vzročno zvezo. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve dnevnega počitka.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih ur dnevnega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega dnevnega počitka, do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini, ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede točnega števila ur neizkoriščenega dnevnega počitka. Ni res, da je sodišče prve stopnje te podatke ugotavljalo izključno na podlagi predloženega dnevnika (A30), ki ga je vodil tožnikov sodelavec B.B.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in številnih prič ter vpogledom v listinske dokaze v spisu in nato po svojem prepričanju na podlagi vestne skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) odločilo, katera dejstva je štelo za dokazana. Takšno odločanje sodišča prve stopnje je izrecno razvidno že v 11. točki obrazložitve, ko je zaključilo, da je ne le na podlagi omenjenega dnevnika ugotovilo, da tožniku oziroma vojaškemu policistu ni bil zagotovljen zaporedni 11 urni počitek. Zakaj je sodišče verjelo zapisanim podatkom v dnevniku, pa je natančno in obširno obrazloženo zlasti v 15. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče se s temi dejanskimi zaključki v celoti strinja. Prav na tem mestu pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do ugovorov toženke glede verodostojnosti dnevnika, kar ovrže očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na noben ugovor toženke. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Enako velja tudi za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v nasprotju s trditvami toženke odločitev sodišča prve stopnje v celoti mogoče preizkusiti.

14. Toženka v pritožbi neverodostojnost dnevnika izkazuje na primeru za dan 22. 8. 2012, ko naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo celo v nasprotju z navedbami tožnika v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2016. Toženka si tožnikovo navedbo očitno zmotno razlaga, saj tožnik ni navedel, da tistega dne ni opravil nobenega dela kot vojaški policist, temveč le, da pri prometni nezgodi tega dela ni opravljal, ker je bil sam udeleženec nezgode.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni dokazni oceni, da sta si tožnik in B.B. (oba vojaška policista, ki sta delala skupaj v paru) sama določala svoje delovne aktivnosti ter kdaj, kje in koliko časa jih bosta opravljala, zaradi česar sta pravzaprav sama odgovorna, da nista imela ustreznega počitka in toženka za to ne more odgovarjati. V zvezi z navedenim očitkom je sodišče prve stopnje naredilo pravilne dokazne zaključke, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja (9. točka obrazložitve). K temu le še dodaja, da je za odrejanje in organizacijo dela v celoti odgovoren in pristojen delodajalec, ki se svoje odgovornosti ne more uspešno znebiti, ker je svoje obveznosti prepustil samim delavcem.

16. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje združilo odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka in neizkoriščene ure dnevnega počitka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik s tožbo zahteval obe odškodnini, in sicer za 13 dni tedenskega počitka ter za 373,25 neizkoriščenih ur dnevnega počitka, oboje za isto sporno obdobje od 27. 6. 2012 do 29. 9. 2012. Pritožba pravilno navaja, da za dneve, ko je bil tožnik zaradi izrabe tedenskega počitka prost vseh delovnih obveznosti, ne more biti istočasno še na koriščenju dnevnega počitka. Poenostavljeno toženka pravilno obrazlaga, da 24 urni tedenski počitek vključuje tudi 11 urni dnevni počitek.

Stranki sta 17. 5. 2016 sklenili delno sodno poravnavo (list. št. 41) ter se v njej dogovorili, da toženka tožniku plača znesek 1.129,38 EUR kot odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka na misiji KFOR ... . Kot izhaja iz 4. točke poravnave je bilo s sklenitvijo poravnave urejeno njuno sporno razmerje glede odškodnine, ki je bilo predmet tožbenega zahtevka, torej za vseh 13 neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Tedenski počitek naj bi bil zagotovljen in izrabljen ob nedeljah, zato je sodišče prve stopnje za vse nedelje v spornem obdobju neutemeljeno priznalo tudi odškodnino za neizrabljene ure dnevnega počitka.

Iz 16. in 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bilo tožniku za 13 nedelj priznano 55 neizkoriščenih ur dnevnega počitka, kar glede na urno postavko 19,47 EUR predstavlja odškodnino v znesku 1.070,85 EUR. V tem obsegu je pritožba utemeljena, ker do odškodnine v tej višini tožnik ni upravičen, ker je za iste dneve prejel odškodnino za neizrabljen tedenski počitek.

17. Utemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje odvoda davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek potrebno zavrniti.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, kot je navedeno v izreku te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

19. Zaradi delne spremembe sodbe se je spremenil uspeh strank. Zato je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških prvostopenjskega postopka.

Vrednost zahtevka iz naslova vtoževane odškodnine iz naslova neizkoriščenega dnevnega počitka znaša 7.267,18 EUR. Tožnik je uspel v sporu za znesek 6.196,33 EUR. To pomeni, da njegov uspeh v pravdi znaša 85,26 %, uspeh toženke pa 14,74 %.

Tožniku se skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznajo naslednji potrebni stroški: sestava tožbe 400 točk (tar. št. 15/1.a), tri obrazložene vloge 900 točk (tar. št. 15/2), dva obrazložena dopisa 100 točk (tar. št. 39/3), kratek dopis 20 točk (tar. št. 39/4), zastopanje na prvem naroku 400 točk (tar. št. 15/3.a), zastopanje na treh narokih 600 točk (tar. št. 15/3.b), porabljeni čas na vseh narokih 650 točk (člen 6/1 OT), predlog za izdajo popravnega sklepa 50 točk (tar. št. 39/3), materialni stroški 41,20 točk (člen 11/3 OT), 22 % DDV na odvetniške storitve, stroški prevoda dokazil 256,20 EUR in 102,48 EUR, stroški priče 82,14 EUR, sodna taksa 270,00 EUR, kar vse znaša 2.481,02 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do 2.115,31 EUR.

Toženki se priznajo naslednji potrebni stroški: odgovor na tožbo 400 točk (tar. št. 15/1.a), dve obrazloženi vlogi 600 točk (tar. št. 15/2), zastopanje na 1. naroku 400 točk (tar. št. 15/3.a), zastopanje na dveh nadaljnjih narokih 400 točk (skladno s priglašenim stroškovnikom), porabljeni čas na vseh narokih 600 točk (člen 6/1 OT), odsotnost iz pisarne 120 točk (člen 6/4 OT), materialni stroški 35,20 točk (člen 11/3 OT), kar vse znaša 1.172,83 EUR. Glede na uspeh je toženka upravičena do 172,87 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.942,44 EUR.

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členih 165, ter 154. in 155. členu ZPP. Toženka je priglasila naslednje stroške: 500 točk sestava pritožbe (tar. št. 15/4), materialni stroški 10 točk (člen 11/3 OT), kar znaša 234,04 EUR. Ker je s pritožbo uspela le delno (14,74 %) je upravičena do 34,50 EUR. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k njeni rešitvi, zato sam krije svoje pritožbene stroške.