8. 1. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije – združenja za človekove pravice, Brežice, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 8. januarja 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 1.a člena, 1.b člena, četrtega in petega odstavka 1.č člena ter 7.a člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije – združenje za človekove pravice zatrjuje protiustavnost nekaterih določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), in sicer: prvega odstavka 1.a člena ZUSDDD, ki omogoča otrokom oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili rojeni po 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji, pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, pod pogojem, da v Republiki Sloveniji dejansko živijo od rojstva; 1.b člena ZUSDDD, ki ureja izdajo posebnih odločb glede dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenega stalnega prebivališča državljanom Republike Slovenije za nazaj (za čas od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva Republike Slovenije); četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pri odsotnosti, daljši od pet let, določa dodatni pogoj za priznanje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, in sicer, da ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji; petega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki določa, da po tem zakonu izdano dovoljenje za stalno prebivanje ali izdana posebna odločba glede dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenega stalnega prebivališča za nazaj ali na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24) izdana dopolnilna odločba ne pomenijo izpolnjenega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v postopkih pridobivanja državljanstva Republike Slovenije; ter 7.a člena ZUSDDD, ki določa, da se pri izdaji dopolnilnih oziroma posebnih odločb po tem zakonu za vlogo in odločbo ne plača takse. Pobudnik izpodbija tudi prehodno določbo 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD-B), ki določa triletni rok za vložitev prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jih ureja ta zakon, pri čemer navedeni rok teče od uveljavitve tega zakona.[1]

2.Protiustavnost prvega odstavka 1.a člena ZUSDDD pobudnik utemeljuje s trditvami o domnevno neenaki obravnavi otrok izbrisanih oseb, rojenih v tujini, v primerjavi z otroki izbrisanih oseb, rojenimi v Republiki Sloveniji, ter o nesprejemljivosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od rojstva. Člen 1b ZUSDDD naj bi bil diskriminatoren, ker tej skupini izbrisanih oseb (tj. osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa sprejete v državljanstvo Republike Slovenije) ne omogoča izdaje posebne odločbe (ki jim priznava status tudi za nazaj) po uradni dolžnosti, temveč samo na njihovo prošnjo. Četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD po mnenju pobudnika arbitrarno in nejasno določa pogoje glede priznavanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pobudniku se zdi nesprejemljivo, da Zakon dopušča retroaktivno izdajo dovoljenj za stalno prebivanje samo tistim izbrisanim, ki bi lahko dokazali, da so se po izbrisu poskušali vrniti v Republiko Slovenijo. Tudi sicer naj bi bilo samo besedilo te zakonske določbe zapisano tako nejasno, da ni mogoče vedeti, ali se izkazovanje ravnanja, ki naj bi kazalo na poskus vrnitve v Republiko Slovenijo, nanaša le na drugih pet let odsotnosti iz Republike Slovenije ali morajo biti izkazani poskusi vračanja kadarkoli. V nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom naj bi bil tudi peti odstavek 1.č člena ZUSDDD, in sicer nasproti vsem tistim, ki so v Republiki Sloveniji dejansko živeli (nekateri brez urejenega statusa ali le z dovoljenjem za začasno prebivanje, nekateri s policijskimi dovoljenji za začasno zadrževanje). Člen 7a ZUSDDD, ki določa oprostitev plačila takse za izdajo posebnih odločb na prošnjo stranke, je za pobudnika sporen zato, ker ne določa oprostitve plačila takse tudi v temeljnih postopkih, tj. postopkih po prvem odstavku 1. člena in po prvem odstavku 1.a člena ZUSDDD. Po zatrjevanju pobudnika je protiustavna tudi prehodna določba 8. člena ZUSDDD-B, ki določa triletni rok za vlaganje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu, kar naj bi bilo v očitnem neskladju z 18-letno zamudo države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja.

3.Pobudnik zatrjuje tudi protiustavno pravno praznino, ker ZUSDDD ne ureja vprašanja odprave posledic izbrisa za izbrisane osebe, ki niso ostale v Republiki Sloveniji in ki po več kot 20 letih od izbrisa nimajo bodisi želje bodisi realnih možnosti za vrnitev v Republiko Slovenijo, sta pa jim bili krivica in škoda z nezakonitim izbrisom prav tako povzročeni. Za pobudnika je ključno vprašanje, kako zagotoviti uradno priznanje nezakonitosti izbrisa tej skupini izbrisanih oseb. Po njegovem mnenju je ustavno nedopustno (v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave ter pravico do osebnega dostojanstva, varovano v 34. in 35. členu Ustave), da ZUSDDD za več kot polovico prizadetih (cca. 15.000 oseb, ki so se izselile iz Republike Slovenije) ne vsebuje nikakršne ureditve pogojev in poti, po katerih bi lahko navedena skupina oseb dosegla popravo krivic, storjenih z nezakonitim izbrisom.

4.Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o protiustavnosti izpodbijanih zakonskih določb. Poudarja, da je ZUSDDD namenjen urejanju statusa s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje za določeno skupino oseb, in sicer tujcev, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, med njimi tistih, ki jim je 26. 2. 1992 oziroma z dnem, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZTuj), v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. ZUSDDD vsebuje posebno ureditev, ki navedenim osebam omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za sistemsko ureditev po ZTuj. Državni zbor poudari, da je bil temeljni namen ZUSDDD-B odprava v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 ugotovljenih protiustavnosti ZUSDDD ter odprava določenih pomanjkljivosti, ki so se pokazale v praksi ob izvajanju tega zakona. Državni zbor zatrjuje, da so izpodbijane zakonske rešitve sprejete znotraj ustavnega okvira dopustnega zakonskega urejanja in v okviru polja proste presoje zakonodajalca ter podprte z utemeljenimi razlogi. V zvezi z zatrjevano protiustavno pravno praznino, ker zakon ne ureja vprašanja odprave posledic izbrisa za večino izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, in sicer za tiste, ki za ureditev statusa stalnega prebivanja niso zainteresirani oziroma jim ta status ni dosegljiv, Državni zbor poudarja, da je ZUSDDD namenjen urejanju pravnega statusa z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje osebam, ki so bile na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, med njimi tudi osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Glede na sistemski zakon, ki ureja položaj vseh drugih tujcev, pomeni vsebina tega zakona posebno ureditev, ki navedeni skupini ljudi omogoča pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, hkrati pa ureja nekatera vprašanja, ki se nanašajo na isto vsebino in so z njo neposredno povezana (npr. ureditev statusa otroka oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivališča, in ureditev statusa za nazaj za osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča in so kasneje pridobile državljanstvo Republike Slovenije). Vsebina ZUSDDD je torej omejena na ureditev navedenih statusnih vprašanj, zato ta zakon ne ureja drugih pravic ali odškodnin. Državni zbor še poudari, da je pravico do denarne odškodnine in do drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, uredil Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13 – ZPŠOIRSP). Zato predlaga zavrnitev pobude kot neutemeljene.

5.Mnenje o pobudi je dala tudi Vlada, ki prav tako zavrača očitke o protiustavnosti izpodbijanih določb ZUSDDD. V zvezi z zatrjevano protiustavno pravno praznino Vlada poudarja, da ZUSDDD ureja pravni status oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Po ZUSDDD se postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje začne na prošnjo tistega tujca, ki želi dovoljenje za stalno prebivanje pridobiti zaradi prebivanja v Republiki Sloveniji, kar je tudi namen instituta dovoljenja za prebivanje. Na podlagi tega zakona lahko dovoljenje za stalno prebivanje pridobijo tudi izbrisane osebe, ki ne živijo v Republiki Sloveniji, nameravajo pa se v Republiko Slovenijo vrniti. Glede posebnega upravnega postopka, v katerem bi država izbrisanim osebam uradno priznala nezakonitost izbrisa, Vlada zatrjuje, da se je do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva opredelilo in ga kot nezakonitega ocenilo že Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 14/99, in OdlUS VIII, 22) ter št. U-I-246/02. Zato po mnenju Vlade poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je bil posameznik nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ni potreben. Vlada še dodaja, da se lahko posamezniku glede podatkov iz registra stalnega prebivalstva na njegovo prošnjo izda potrdilo o prenehanju prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ko so zanj (kot državljana druge republike nekdanje SFRJ) začele veljati določbe ZTuj.

6.Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana pobudniku, ki je v odgovoru nanju vztrajal pri svojih trditvah iz pobude.

B. – I.

7.Pobudnik zatrjuje protiustavno pravno praznino glede vprašanja, kako zagotoviti priznanje protiustavnosti izbrisa tistim izbrisanim osebam, ki niso ostale v Republiki Sloveniji in po več kot 20-ih letih nimajo niti želje niti realnih možnosti za vrnitev v Republiko Slovenijo. V nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave ter pravico do osebnega dostojanstva, varovano v 34. in 35. členu Ustave, naj bi bilo, da ZUSDDD kot specialni zakon o popravi krivic zaradi protiustavnega izbrisa za navedeno skupino izbrisanih oseb ne vsebuje ureditve pogojev in poti, po katerih bi lahko te osebe dosegle popravo krivic, storjenih s protiustavnim izbrisom. Pobudnik se zavzema za to, da bi se bodisi z dopolnitvijo ZUSDDD bodisi z drugim zakonom zapolnila sedanja, po njegovem mnenju protiustavna pravna praznina, ki tem izbrisanim osebam onemogoča, da bi lahko v podobnem upravnem postopku, kot ga drugim izbrisanim omogoča ZUSDDD, dosegli uradno ugotovitev in priznanje, da so bili tudi oni protiustavno izbrisani.

8.V zvezi s položajem oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva, je Ustavno sodišče sprejelo odločitve z veljavnostjo za vse (erga omnes), v katerih je ugotovilo, da je zakonodaja, ki ni urejala položaja izbrisanih oseb, protiustavna ter je kršila njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je najprej z odločbo št. U-I-284/94 ugotovilo, da je bil ZTuj v neskladju z Ustavo, ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije oziroma jim je bila njihova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena. Z odločbo št. U-I-246/02 je ugotovilo protiustavnost ZUSDDD, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so pridobili dovoljenje za prebivanje po ZUSDDD, ni omogočil pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tudi za nazaj, ker ni uredil položaja tistih oseb, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države in ker ni določil meril za opredelitev pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Ti odločbi ugotavljata protiustavnost izbrisa za vse osebe, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imele v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, z uveljavitvijo določb ZTuj pa je njihova prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva prenehala. Že v zadevi št. U-I-246/02 je bilo Ustavno sodišče soočeno z očitkom o protiustavnosti ZUSDDD, ker ni določil, da se protiustavno odvzeti status avtomatično vrne vsem izbrisanim osebam. Vendar je Ustavno sodišče vztrajalo pri izhodišču, da se status tem osebam vrne po postopku in pod pogoji, ki jih določi zakon in ki veljajo za vse izbrisane osebe enako. Ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih položajih, je Ustavno sodišče zakonodajalcu naložilo, da mora predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Glede na poseben položaj teh oseb je zakonodajalcu naložilo opredelitev pojma dejanskega življenja po ZUSDDD, kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih mora ugotoviti zakonodajalec, in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne.[2] Z navedeno razlago je Ustavno sodišče že tedaj vsebinsko zavrnilo očitke, s katerimi se je pobudnik zavzemal za posebno ureditev položaja izbrisanih oseb, ki so se odselile iz Republike Slovenije.

9.Za odpravo ugotovljenih protiustavnosti je zakonodajalec leta 2010 sprejel ZUSDDD-B. S tem zakonom je hotel izbrisanim osebam omogočiti ureditev statusa s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje pod blažjimi pogoji, kot jih je določal ZTuj, ter tudi izdajo posebnih odločb, s katerimi se jim priznava status za nazaj. ZUSDDD-B je hkrati uredil nekatera vprašanja, ki se nanašajo na isto vsebino in so z njo neposredno povezana (npr. ureditev statusa otrok izbrisanih oseb in ureditev statusa za nazaj za osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so kasneje pridobile državljanstvo Republike Slovenije). Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, se je s sprejetjem ZUSDDD-B zakonodajalec ustavnoskladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02. S tem je bilo vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi ZUSDDD-B bi lahko dovoljenje za stalno prebivanje pridobile tudi izbrisane osebe, ki ne živijo v Republiki Sloveniji, če bi se nameravale vrniti v Republiko Slovenijo. Dejstva, da ZUSDDD ni določil posebnega upravnega postopka, v katerem bi se za navedeni krog izbrisanih oseb zgolj ugotovila protiustavnost izbrisa, zato ni mogoče šteti kot razlog, ki bi utemeljeval protiustavnost navedenega zakona.

10.Ob presoji skladnosti ZUSDDD z Ustavo je bistveno, da je ta zakon osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, omogočil, da so si lahko, če so za to zaprosile, uredile svoj pravni položaj tako za naprej, s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so veljali po sistemski ureditvi ZTuj, kot tudi s pridobitvijo dopolnilne oziroma posebne odločbe o stalnem prebivanju za nazaj, od trenutka izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dalje. Tudi iz sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 izhaja, da ravnanje dveh pritožnikov, ki nista na noben način izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji (tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivanja), kaže na to, da za to nista imela dovolj interesa in da ne moreta biti razbremenjena obveznosti, da bi vsaj formalno zaprosila za dovoljenje za prebivanje. Zaradi neizčrpanja notranjih pravnih sredstev je ESČP njuno pritožbo razglasilo za nedovoljeno (inadmissible).

11.Glede na navedeno se očitek pobudnika o obstoju protiustavne pravne praznine v ZUSDDD izkaže kot neutemeljen. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

12.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

13.Izpodbijane zakonske določbe (tj. prvi odstavek 1.a člena, 1.b člen, četrti in peti odstavek 1.č člena in 7.a člen ZUSDDD ter 8. člen ZUSDDD-B) ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pri razlagi pojma neposrednega učinka predpisov na pravni položaj pobudnika (drugi odstavek 24. člena ZUstS) je treba upoštevati, da morajo naslovniki pravnih norm domnevne kršitve človekovih pravic vedno, ko je to mogoče, poskusiti odpraviti pred pristojnimi sodišči, kar zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj. Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišča so se tudi dolžna opredeliti do upoštevnih ustavnopravnih ugovorov strank (kot je očitek o protiustavnosti določenega zakona), sicer kršijo ustavno jamstvo iz 22. člena Ustave. Če so pri tem soočena z zakonsko določbo, za katero menijo, da je protiustavna, morajo na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Če menijo, da so ustavnopravni ugovori neutemeljeni, pa jih morajo argumentirano zavrniti. Le na ta način je lahko zagotovljeno resnično učinkovito varstvo človekovih pravic in s tem uresničitev namena 125. in 156. člena Ustave.

14.Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Pobudnik Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije – združenje za človekove pravice niti ne zatrjuje, da bi izpodbijane določbe ZUSDDD neposredno posegale v pravice ali pravni položaj društva. Za pobudo, ki jo navedeni pobudnik vlaga v imenu svojih članov in zaradi njihovih interesov, pa njegov pravni interes ni izkazan. Ustavno sodišče je sicer izjemoma priznalo pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov tistih skupin oseb, ki se v njih povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil (tako npr. v odločbah št. U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996, Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 153, in št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10), ter ekološkim društvom, ki so bila na podlagi zakona, ki je urejal varstvo okolja, subjekti varstva okolja (sklep št. U-I-30/95 z dne 21. 12. 1995, Uradni list RS, št. 3/96, in OdlUS IV, 126). Ustavno sodišče je tako ravnalo tudi v zadevi št. U-I-246/02, v kateri je pobudo vložilo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Vendar po sprejetju stališča iz sklepa št. U-I-275/07, da je treba v primeru, ko predpis ne učinkuje neposredno, izčrpati vsa pravna sredstva in šele po njihovem izčrpanju hkrati z ustavno pritožbo vložiti tudi pobudo, takšno stališče ni več mogoče v primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno. Politične stranke, društva, zbornice in združenja ne morejo v konkretnem sporu svojih članov nastopati kot stranka ali stranski udeleženec, saj ne varujejo svojih pravic in pravnih interesov. Posledično in iz enakega razloga tudi ne morejo vložiti ustavne pritožbe ter hkrati z njo tudi ne pobude. Pobudo in ustavno pritožbo lahko vložijo le člani društva sami, in sicer vsakdo od njih, v pravni položaj katerega bi bilo v konkretnem postopku z uporabo izpodbijanih določb ZUSDDD poseženo. Glede na to pravni interes Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije – združenja za človekove pravice ni izkazan niti, kolikor pobudo vlaga v imenu svojih članov. Pri tem je treba poudariti, da pravnega interesa za vložitev posamezne pobude tudi ni mogoče utemeljevati s tem, da je bil pobudniku pravni interes že priznan v drugem primeru (npr. v zadevi št. U-I-246/02).

15.Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb, je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]ZUSDDD-B je začel veljati 24. 7. 2010.

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02, 26. do 30. točka obrazložitve.

[3]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 11), 30.–35. in 40. točka.

[4]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/10, 43. točka.

[5]Glej 292. točko obrazložitve.

[6]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-54/06 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 47/09, in OdlUS XVIII, 25), št. U-I-77/11 z dne 19. 5. 2011 in št. U-I-23/10 z dne 19. 9. 2012.

[7]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 19. 9. 2002.

[8]Tako Ustavno sodišče v sklepih št. U-I-158/07 z dne 4. 12. 2008, št. U-I-204/07 z dne 28. 1. 2009, št. U-I-306/08 z dne 5. 2. 2009, št. U-I-273/08 z dne 23. 9. 2009 in št. U-I-304/11 z dne 10. 1. 2013.