Jedro

Ker tožnik ob uveljavitvi novega ZPIZ ni pridobil niti ni mogel pridobiti pravice do predčasne pokojnine po prej veljavnih predpisih, niti te pravice po novem zakonu ni mogel pričakovati, načelo enakosti pred zakonom ni bilo kršeno, kot zmotno zatrjuje revizija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 27.11.1996, potrjena z odločbo z dne 21.4.1997, s katero tožniku ni bila priznana pravica do predčasne pokojnine. Sodišče je ugotovilo, da tožnik, sicer prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, ni imel po 3. odstavku 24. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 27/89 in RS 14/90 do 10/91 - ZPIZ), na katerega uporabo napotuje prehodna norma 295. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ), kot samostojni obrtnik pravice do predčasne pokojnine. Ker toženi stranki zaradi pravilne in zakonite odločitve ni mogoče pripisati nedopustnega ravnanja, ni podan bistveni element odškodninske odgovornosti, zato je kot neutemeljen zavrnilo tudi podredno uveljavljeni tožnikov tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava (po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP) vložil revizijo. V obrazložitvi revizije sicer sprejema stališče pritožbenega sodišča, da oseba, zavarovana za primer brezposelnosti, ne more imeti več pravic, kot jih je imela zagotovljenih v času aktivnega zavarovanja, vendar opozarja na temeljna načela vsebovana v 2. in 3. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 s spremembami), in 20. člena sedaj veljavnega ZPIZ, ki bi jih moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati. Ker je bil tožnik več kot polovico zavarovalne dobe v delovnem razmerju, bi ob pravilno uporabljenem načelu pretežnosti zavarovanja iz 20. člena ZPIZ, imel pravico do priznanja predčasne pokojnine. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi po temelju in višini.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice in pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti še načelu zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen). Pogoji za pridobitev določenih pravic pa se lahko ne samo spremenijo (npr. z določitvijo dodatnih pogojev), temveč tudi na novo določijo. S sprejemom abstraktne pravne norme se na podlagi pred njeno uveljavitvijo izpolnjenih pravotvornih dejstev lahko določijo nove pravice. Ob izpolnjevanju predpisanih pogojev zakon torej omogoča uveljavljanje določene pravice z učinkom za naprej.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 je s prehodno določbo 292. člena uredil položaj uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih uveljavili do 31.3.1992. Določil je, da se te pravice od 1.4.1992 zagotavljajo naprej v obsegu, določenim s predpisi, ki so bili v veljavi do navedenega dne (1. odstavek - pridobljene pravice). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je začel veljati 1.4.1992, z njegovo uveljavitvijo pa je prenehal veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejet leta 1983 (Uradni list SRS, št. 27/83 in naslednji), ki je v 24. členu določal kot posebno obliko starostne pokojnine predčasno pokojnino, do katere pa niso imeli po izrecni določbi iz 4. odstavka pravice zavarovanci iz 9., 10. in 11. člena tega zakona. V 295. členu je zakon omogočil tudi zavarovancem, ki so do 31.3.1992 uživali pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in jim je ob uveljavitvi tega zakona manjkalo največ 5 let starosti do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine ali največ leto pokojninske dobe do izpolnitve 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 35 let pokojninske dobe (ženske), da lahko uveljavijo pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. To pomeni, da zavarovanci, ki so ob uveljavitvi ZPIZ že uživali pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, uveljavili pa so pravico do pokojnine po uveljavitvi zakona, pridobijo pravice v takšnem obsegu, kot so jih določali prej veljavni predpisi.

Ker prej veljavni 4. odstavek 24. člena ZPIZ kategorijam zavarovancem iz 9., 10. in 11. člena (samostojni obrtniki in kulturni delavci, kmetje z lastnostjo združenega kmeta in drugi kmetje in člani njihovih družin) ni priznaval pravice do predčasne pokojnine, tudi tožnik, kot samostojni obrtnik iz 9. člena tega zakona, ni mogel zadržati pravice, ki je ni imel. Takšne pravice ni mogel pridobiti tudi po novem ZPIZ, ki je v 40. členu krog zavarovancev do pravice predčasne pokojnine bistveno zožil. Ker tožnik ob uveljavitvi novega ZPIZ ni pridobil niti ni mogel pridobiti pravice do predčasne pokojnine po prej veljavnih predpisih, niti te pravice po novem zakonu ni mogel pričakovati, načelo enakosti pred zakonom ni bilo kršeno, kot zmotno zatrjuje revizija. Tako je bil tožnikov primarni tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen.

Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen podredni tožbeni zahtevek, saj ni bila izpolnjena bistvena predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke - to je njeno izkazano in dokazano protipravno ravnanje. Splošna ustavna določba, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, izraža načelo, da država zagotavlja pravno in dejansko varnost. Delovanja navedenih organov v okviru njihove pristojnosti, ki je bilo opravljeno brez napake, zato ni mogoče šteti za protipravno. To je tudi primer iz obravnavane zadeve.

Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).