Jedro

Po prvem odstavku 135. člena KZ-1E kaznivo dejanje grožnje stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1E pa je podana, če je temeljna oblika dejanja grožnje storjena proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Ena od možnih izvršitvenih oblik storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje je tedaj tudi grdo ravnanje, ki praviloma povzroči na oškodovancu tudi posledice v smislu prizadete telesne integritete.

Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZKP, ki ureja ogled in rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave, se strankam in oškodovancu vselej sporoči, kdaj in kje bo ogled opravljen in da smejo biti pri teh dejanjih navzoči. Že iz dikcije te določbe same izhaja, da navzočnost strank na ogledu ni nujna, potrditev te ugotovitve pa je najti tudi v nadaljnjem besedilu te določbe, ko senat v primeru, če je obdolženec v priporu (po mnenju pritožbenega sodišče pa gre to dikcijo analogno uporabiti tudi v primeru, če je obdolženec na prestajanju kazni), sam odloči, ali je njegova navzočnost na ogledu nujna ali ne.

Izrek

I. Pritožba obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je dolžan obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, odmerjeno na 900,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo obdolženega I. M. spoznalo za krivega, da je storil z dejanjem, opisanim pod točko I/1 izreka kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen petih mesecev zapora in pod točko I/2 kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen šestih mesecev zapora. Ker se obdolženec trenutno nahaja na prestajanju zaporne kazni enega leta in treh mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 22934/2019 z dne 04.09.2019 in ki je postala pravnomočna dne 12.10.2019, mu je sodišče na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1, upoštevaje vse zgoraj navedene kazni, izreklo enotno kazen dveh let in enega meseca zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obdolžencu vštelo pripor od 06.05.2019 od 11.10 ure do 25.09.2019 ter del že prestane kazni od 25.09.2019, vse povezano s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 22934/2019. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v znesku 600,00 EUR (tar. štev. 7114 ZST-1) in v znesku 55,00 EUR (tar. štev. 7301 ZST-1). Sodišče je oškodovancema Z.T. in M. D. prisodilo tudi premoženjsko-pravna zahtevka in sicer prvemu v znesku 1.780,00 EUR, drugemu pa znesek 178,60 EUR, medtem ko je slednjega oškodovanca s presežkom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Pod točko VII izreka pa je sodišče obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil še eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in v tem delu stroške kazenskega postopka na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve enakega varstva pravic, pravic do obrambe in pravice do poštenega sojenja pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanih kaznivih dejanj oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

5. Uvodoma pritožnik navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. To kršitev vidi v tem, da prvostopenjsko sodišče v opisu kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) navedlo tudi poškodbe, ki jih je oškodovanka M. G. spričo obdolženčevega početja dne 23.09.2017 utrpela, dasiravno poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja grožnje. Po prvem odstavku 135. člena KZ-1E kaznivo dejanje grožnje stori, kdor komu, zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1E pa je podana, če je temeljna oblika dejanja grožnje storjena proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Ena od možnih izvršitvenih oblik storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja grožnje je tedaj tudi grdo ravnanje, ki praviloma povzroči na oškodovancu tudi posledice v smislu prizadete telesne integritete. S tem, ko je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja z navajanjem poškodb, ki jih je oškodovanka utrpela konkretiziralo izvršitveno obliko grdega ravnanja, prav nikakršne kršitve kazenskega zakona ni zagrešilo in se tedaj zagovornikova pritožba, v kateri pritožnik meni drugače, izkaže kot neutemeljena.

6. Kolikor pa pritožnik izpodbija v obravnavani kazenski zadevi ugotovljeno dejansko stanje pa mu tudi ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve popolno in prepričljivo dognalo, v podkrepitev dejstvenih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Že res, kar navaja pritožnik, da je sodišče verodostojnost navedb oškodovanke, vsebovanih v predlogu za pregon zaradi smrti oškodovanke M. G. ugotavljalo na posreden način z zaslišanjem prič O. R., M. D. in N. P., v zvezi s čemer pa pritožbeno sodišče ne vidi prav nikakršne ovire, zakaj bi razpravljajoče sodišče tako ne smelo ravnati, zlasti ob oceni, da je ocena zgoraj navedenih posrednih dokazov popolna in prepričljiva. V zvezi s tem pritožnik graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo njegov dokazni predlog za pribavo in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 16177/2018, v katerem je ista oškodovanka zoper obdolženčevo ženo L. M. sprožila kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja izneverjanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 in v katerem je bila obdolženka oproščena. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo v točki 3 obrazložitve, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem dodaja, da je potrebno odločitev o tem, ali posameznemu dokaznemu predlogu ugoditi ali ne sprejemati v luči ocene vseh ostalih dokazov, ki jih ima sodišče na razpolago, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani kazenski zadevi tudi storilo, pri čemer pa pritožnik tudi sam navaja, da nastanek telesnih poškodb pri oškodovanki ni bil sporen, pri čemer pa je tudi sam način nastanka teh telesnih poškodb nepomemben, saj jih sodišče, kakor je to navedeno že zgoraj, v opisu kaznivega dejanja navaja kot konkretizacijo izvršitvenega načina grdega ravnanja, pri čemer pa sploh ni sporno, da so poškodbe nastale kot posledica obdolženčevega početja, kar nenazadnje priznava tudi pritožnik sam. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP tako ni podana.

7. Zagovornik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP s tem, ko ni odredilo izvedenstva medicinske stroke glede poškodb, ki naj bi jih ob dogodku 23.09.2017 utrpel oškodovanec sam. Sodišče je v zvezi s tem razlogovalo v točki 10 obrazložitve, od koder je videti, da je prepričljivo in popolno argumentiralo, zakaj obdolženčevemu zagovoru glede nastanka poškodb pri njem ne verjame, pri čemer pa iz te argumentacije izhaja, da se je za zavrnitev dokaznega predloga odločilo zaradi različnih izpovedb obdolženca samega. Nikakršnega strokovnega znanja tako sodišče pri zavrnitvi dokaznega predloga ni potrebovalo, zato tudi s strani pritožnika zatrjevana kršitev ni podana.

8. Nadalje zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zagotovilo navzočnosti obdolženca na ogledu, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo samo, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 442. člena ZKP. Ta kršitev naj bi bila podana s tem, ko sodišče prve stopnje ob ogledu kraja kaznivega dejanja v K. ni zagotovilo tudi navzočnosti obdolženca, ki se je v tistem času že nahajal na prestajanju kazni. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče obdolženca preko uprave zaporov na ogled povabilo oz. ga o tem obvestilo, pa obdolženec kljub temu na ogledu ni bil navzoč, obdolženčev zagovornik pa soglasja za opravo ogleda brez navzočnosti obdolženca ni podal. S tem, ko je sodišče prve stopnje ogled kraja kaznivega dejanja vseeno opravilo, pa nikakršne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni zagrešilo. Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZKP, ki ureja ogled in rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave, se strankam in oškodovancu vselej sporoči, kdaj in kje bo ogled opravljen in da smejo biti pri teh dejanjih navzoči. Že iz dikcije te določbe same izhaja, da navzočnost strank na ogledu ni nujna, potrditev te ugotovitve pa je najti tudi v nadaljnjem besedilu te določbe, ko senat v primeru, če je obdolženec v priporu (po mnenju pritožbenega sodišče pa gre to dikcijo analogno uporabiti tudi v primeru, če je obdolženec na prestajanju kazni), sam odloči, ali je njegova navzočnost na ogledu nujna ali ne. Očitno se je sodišče prve stopnje na ogledu dne 29.08.2019 odločilo, da obdolženčeva navzočnost ni nujna, zaradi česar tudi nikakršne kršitve kazenskega postopkovnika ni zagrešilo.

9. Sklepno pa pritožnik graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko ni sprejelo zagovora obdolženca, da je bilo njegovo ravnanje, opisano pod točko I/2 krivdoreka storjeno v skrajni sili in da naj bi bila tedaj protipravnost izključena. Po določbi prvega odstavka 32. člena KZ-1E dejanje, ki je storjeno da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Povsem jasno je, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o izključitvi protipravnosti v smislu skrajne sile. Parkiran avtomobil, čeprav v okoliščinah, ki bi morda obdolženca tudi res ovirale, pač ne predstavlja nikakršne nevarnosti in se zato sklicevanje na skrajno silo izkaže kot povsem nelogično in neutemeljeno, o čemer je sodišče prve stopnje, čeprav resda skromno a hkrati zadostno, tudi razlogovalo v točkah 20 in 26 obrazložitve, v nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik. Razlogi o tem, zakaj protipravnost ni izključena so tedaj v sodbi podani, tako, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Preizkus, opravljen na podlagi določbe 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero tako posameznih, kakor tudi enotne kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da glede tega pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima.

11. Tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške kazenskega postopka plačati sodno takso v znesku 900,00, odmerjeno na podlagi tar. štev. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).