Jedro

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba ali pa je tožnik tožencu denar izročil z namenom vložitve zneska kot naložbe v investicijski sklad, saj namen izročitve zneska na prevzeto zavezo toženca, da bo prejeti znesek (vložek) tožniku vrnil, ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku plačati 5.000,00 EUR pod izvršbo ter glede stroškovne odločitve tako, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 267,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za obveznost plačila zamudnih obresti v vrednosti 351,00 EUR in stroškov pravne pisarne v vrednosti 120,00 EUR, skupaj torej glede zavrnitve zahtevka za obveznost plačati 471,00 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati (vrniti glavnico iz posojilne pogodbe v vrednosti) 5.000,00 EUR in zamudne obresti v v vrednosti 351,00 EUR ter stroške pravne pisarne v vrednosti 120,00 EUR, vse skupaj v vrednosti 5.471,00 EUR v roku 15 dni pod izvršbo. Posledično je tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 703,16 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče štelo za dokazano, da je tožnik tožencu 5. 6. 2012 izročil znesek 5.000,00 EUR z namenom vlaganj v P. (kot naložbo v investicijski sklad P.), in ne kot posojilo tožencu. Pri tem je upoštevalo, da si je tožnik ves čas prizadeval dokazati, da gre za posojilo in ne za neopravičeno obogatitev.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se je toženec s posojilno pogodbo z dne 5. 6. 2012 zavezal posojeni znesek vrniti predvidoma dne 15. 6. 2012, tega pa ni storil. Ker toženec ni izpolnil pogodbenega določila vrnitve denarja, je bil tožnik primoran izpolnitev navedene zavezujoče obveznosti terjati preko sodišča. Vztraja, da naslov „posojilna pogodba“ ni bil pripisan kasneje z drugim pisalnim sredstvom ter da je nepomembno, ali je šlo za eno ali več pisalnih sredstev. Sicer pa meni, da če že ni mogoče verjeti eni strani (tožniku), ni mogoče verjeti niti drugi strani (tožencu). Poleg tega bi sodišče moralo zapis obravnavati kot zadolžnico, saj ima naveden zapis vse bistvene sestavne zadolžnice, toženec pa ne oporeka podpisa dokumenta, kakor tudi ne vsebine dokumenta. Opozarja na obveznost vrnitve posojenega. Navedeni dokument zadovoljuje zahtevam iz 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede vlaganj (vložka) v „P. “ opozarja, da je v priznanici za prejeto gotovino točno definirano, da se denar posoja, da ga je potrebno vrniti, ne pa, da se karkoli vlaga. Sklicevanje na „P.“ je povsem nesprejemljivo in poskus preusmeriti zadevo v drugo smer ter zavajanje sodišča. Zato sodišče vlaganj v navedeni sklad ne bi smelo upoštevati. Če je toženec ta denar res uporabil za naložbo v navedeni sklad, je to lahko napravil samo v svojem interesu, ne pa v imenu in interesu tožnika, pri čemer je pravno nepomembno, kaj je posojilo in kaj depozit. Tožnika ne zanima, za kaj je bil denar porabljen, ampak zgolj dejstvo, da denar dobi vrnjen. Glede težavnega vodenja postopka pa opozarja, da je sodišče samo sebi dovolilo težavnost obravnavanja z vključitvijo tretje stranke (P.) v obravnavanje in postopek, kar pa ni razčistilo glavnega problema, to je vrnitve posojenega denarja posojilodajalcu. S tem pa je prišlo do kršitev materialnega in procesnega prava.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je toženec z listino z dne 5. 6. 2012 zavezal (pogodbena obveznost), da bo prejeti znesek 5.000,00 EUR vrnil tožniku (predvidoma 15. 6. 2012), pri čemer ni sporno, da je 5. 6. 2012 tožnik tožencu izročil znesek 5.000,00 EUR. Pravno nepomembno je tudi, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, ali pa je tožnik tožencu navedeni znesek izročil z namenom vložitve zneska kot naložbe v investicijski sklad P., kot meni sodišče prve stopnje, saj navedena okoliščina (namen izročitve zneska 5.000,00 EUR – kavza pogodbe, pogodbena podlaga) na prevzeto zavezo toženca, da prejet znesek 5.000,00 EUR vrne tožniku, ne vpliva. Ni namreč odločilno, zakaj je tožnik tožencu izročil 5.000,00 EUR (ne glede na to, ali je šlo za posojilno pogodbo ali za vložek v navedeni sklad, zaradi česar je nepomemben tudi zapis na listini, da je tožnik tožencu navedeni znesek „posodil“ kot tudi ne naslovitev listine „posojilna pogodba“ in zato tudi ne, ali je do naslovitve listine (nesporno z drugim pisalom) posojilna pogodba prišlo ob zapisu ali naknadno). Tudi če je šlo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, za vložek tožnika v naveden investicijski sklad, se je toženec prejeti znesek (torej vložek 5.000,00 EUR) zavezal (osebno), da bo tožnik ta znesek dobil vrnjen – toženec je torej tožniku jamčil za vrnitev vložka 5.000,00 EUR (predvidoma 15. 6. 2012).

5. Glede obveznosti toženca, da bo tožniku vrnil prejetih 5.000,00 EUR, je toženec sicer izpovedal, da je zavezo vračila prejetih 5.000,00 EUR na listini z dne 5. 6. 2012 podpisal, ker je to od njega zahteval tožnik. A to glede zaveze vrniti 5.000,00 EUR ni pomembno; če je bil toženec prisiljen podpisati navedeno obveznost, je pogodba glede navedene obveznosti bila sicer izpodbojna zaradi napak volje (prisile – zahteve), a toženec v prekluzivnem enoletnem roku ni zahteval razveljavitve te njegove pogodbene zaveze (113. člen OZ), niti tega ne uveljavlja. Navedena pogodbena zaveza toženca tožniku je torej veljavna. Ker iz listine z dne 5. 6. 2012 jasno izhaja zaveza toženca vrniti tožniku prejetih 5.000,00 EUR (predvidoma 15. 6. 2012), kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, je pritožbeno sodišče glede vtoževane obveznosti toženca plačati tožniku 5.000,00 EUR na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tem delu tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu (glede obveznosti plačila 5.000,00 EUR) spremenilo tako, da je toženec tožniku dolžan plačati znesek 5.000,00 EUR.

6. Neutemeljena pa je tožnikova pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti v vrednosti 351,00 EUR in stroškov pravne pisarne v vrednosti 120,00 EUR (skupno 471,00 EUR). Ne le, da glede zavrnitve tožnikovega zahtevka (za plačilo 471,00 EUR) pritožnik v pritožbi razlogov ne navaja (v skladu z drugim odstavkom 350. člena pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje presoja v mejah pritožbenih razlogov). Tudi trditvene podlage, zakaj bi toženec tožniku ob vložitvi tožbe moral plačati zamudne obresti in stroške pravdne pisarne tožnik v tožbi ni navedel (da bi trditve utemeljevale zahtevek – prvi odstavek 181. člena ZPP – sklepčnost tožbe), še posebej upoštevajoč nezapadlost vrnitvenega zahtevek 5.000,00 EUR ob vložitvi tožbe, saj je tožnik sam v tožbi navedel, da se je toženec 5.000,00 EUR zavezal vrniti predvidoma 15. 6. 2012 in ni navedel, kdaj je ta obveznost zapadla v plačilo. Ker je izpodbijana sodba v tem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP v tem delu tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za obveznost plačila 471,00 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari (v pretežnem delu), je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, temelječo na uspehu v pravdi (154. člen ZPP). Upoštevajoč (v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP) da je tako v postopku v pretežnem delu uspel pritožnik, pri čemer glede zavrnilnega dela kakšni posebni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP (ti določbi nalagajo obveznost v določeni zahtevi opredeljeno uveljavljati pravdne stroške). Tožniku je tako priznalo 267,00 EUR pravdnih stroškov (sodne takse za postopek). Zato je pritožbeno sodišče v skladu z že citiranimi določbami ZPP spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 267,00 EUR.

8. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča pa je odpadla, saj tožnik (pritožnik) povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal.