Jedro

Ker tožnik ni bil v fizičnem kontaktu s tožencem, predhodni verbalni konflikt pa ne opravičuje fizični napad na tožnika, le-temU ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: “I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, vse pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 360,77 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki 108,33 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.”

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 635/2014 z dne 3. 3. 2015 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek do zneska 3.550,00 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tožniku v škodnem dogodku, in sicer s kaznivim dejanjem povzročila telesne poškodbe, ker ga je toženec dne 24. 6. 2007 okoli 18.40 ure med prerivanjem s pestjo udaril v levo stran obraza in mu prizadejal zlom leve strani zgornje čeljustnice. Ker pa je tožnik tudi sam soprispeval k nastanku škodnega dogodka, je sodišče odločilo, da toženec po temelju odgovarja s 70 %, tožnik pa s 30 %. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena OZ, določbo člena 171 OZ v zvezi s členom 185 OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Nato je določilo odškodnino po višini in je ob uporabi določbe člen 179 in 182 OZ odločilo, da tožniku pripada pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 6.800,00 EUR 3.200,00 EUR, za strah pa od zahtevanih 1.000,00 EUR 350,00 EUR. Po upoštevanju soprispevka je sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati skupaj znesek 2.485,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. O stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnik, zoper obsodilni del pa se pritožuje tožena stranka.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da iz pravnomočne kazenske sodbe opr. št. K 7832/2009, ki jo je prvostopno sodišče povzelo v svoji sodbi izhaja, da toženec ni bil napaden s strani prijateljev tožnika, niti ni prejel kakšnih udarcev, saj bi v nasprotnem primeru zagotovo utrpel poškodbe. Do fizičnega konflikta je prišlo zgolj med tožnikom in pričo T. G. Prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe sicer navaja, da je po njegovi presoji tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastali škodi, z ničemer pa ne izkaže, na podlagi česa je prišlo do takšne ugotovitve. Dokazni postopek ne daje nobenega zaključka, da bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o soprispevku tožnika. Toženec ne more uspeti s svojim ugovorom silobrana s sklicevanjem, da je soprispevek tožnika v tem, ko je le-ta bil vpleten v verbalni in kasneje še fizični konflikt le s tretjim. Dejstvo je, da tožnik zoper toženca ni prvi usmeril nobenega udarca ali ga kako drugače fizično napadel, tako da se nikakor ne more sklicevati na silobran. V postopku ni bilo z ničemer izkazano, da bi pred škodnim dogodkom med pravdnima strankama prišlo do verbalnega konflikta, kaj šele do fizičnega obračuna tako, da ne obstaja nikakršno utemeljeno opravičilo, za nastalo telesno poškodbo. Zgolj verbalni konflikt pa nikakor ne daje osnove, da bi lahko tožniku pripisali soprispevek k nastali škodi. Predlaga spremembo sodbe. Pritožbo podaja tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje kot 100 % uspeh v pravdi moralo upoštevati znesek 3.550,00 EUR in ne 7.800,00 EUR in od tega zneska izračunavati uspeh v pravdi, nastal na prvi stopnji.

4. Zoper obsodilni del se pritožuje toženec. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno zaključilo, da je s posredovanjem toženca po zgolj verbalnem in provokativnem ravnanju tožnika ter zahtevi, da gre njegov prijatelj po žogo, bilo neprimerno in nesorazmerno med vstopno tožnikovo provokacijo in po tožencu uporabljeno silo ter posledicami, ki jih je povzročil. Tožnik je prvi udaril toženčevega prijatelja v predel prsnega koša, s čimer mu je prizadejal poko levega rebra. Tako je šlo za fizično silo tožnika nad toženčevim prijateljem in ne zgolj za verbalno in provokativno ravnanje kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Toženec pa je nenamerno in povsem nehote poškodoval tožnika, ki je v posledici njegovega ravnanja zadobil lahko telesno poškodbo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnik s 50 % soprispeval k nastali škodi. Pritožbo podaja tudi zoper višino prisojene pravične denarne odškodnine. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo objektivizacije prisojene odškodnine, v primerjavi z že dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Upoštevaje sodno prakso je odškodnina v znesku 3.200,00 EUR, odmerjena iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem previsoka. Prav tako je previsoka tudi odmerjena denarna odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu v znesku 350,00 EUR. Tožnik je utrpel namreč lahko telesno poškodbo, ki pri njemu ni zapustila nobenih pomembnih trajnih posledic, niti pri zdravljenju ni bilo nobenih zapletov. Sodišče bi moralo upoštevati navedbe tožnika, katere so bile skope in nekonkretizirane in ne opravičujejo prisojo tako visoke pravične denarne odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Zato predlaga, da se tej pritožbi ugodi, že prisojena odškodnina se ustrezno zniža in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

7. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v ugotovljenem dejanskem stanju glede ravnanja tožeče stranke pred in ob škodnem dogodku ni imelo materialno pravne opore, da bi lahko uporabilo določbe drugega odstavka 171. člena in 185. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je sicer materialno pravna podlaga za odločanje o deljeni odgovornosti in s tem za zmanjšanje odškodnine, katera sicer pripada oškodovancu. O deljeni odgovornosti govorimo takrat, kadar je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer in ima zato pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine tudi iz naslova nepremoženjske škode. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče zaključiti, da tožnik ni bil v neposrednem fizičnem kontaktu s tožencem, predno ga je le-ta poškodoval. Zato mu ni mogoče pripisati nobenega protipravnega ravnanja proti toženi stranki. Ugotovitev, da pa je tožnik sprva besedno izzival toženca pa ni materialno pravno opravičljiv razlog za to, da bi sodišče lahko odločilo o prispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. Tožnik je bil v fizičnem kontaktu le s prijateljem toženca, toženec pa se ni skliceval, da je ravno iz tega razloga napadel tožnika. Povedal je to, da se je postavil med njiju in je pri tem z udarcem s pestjo zadel tožnika v predel obraza. Zato o fizičnem prispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku ne more govoriti v materialno pravnem smislu. Toženčevo ravnanje, ko je z udarcem v obraz poškodoval tožnika, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen, pa močno presega predhodni besedni obračun.(1) Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka ugotovilo pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo določbe člena 171/I in 185 OZ, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke glede ugotovljenega soprispevka ugodilo in je zaključilo, da na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče uporabiti teh določb in da tožnik ni prispeval k nastalemu škodnemu dogodku, zato je toženec 100 % odgovoren tožniku za povzročeno mu nepremoženjsko škodo. Zato je tudi neutemeljena pritožba tožene stranke, ki na drugi strani zahteva prisojo večjega prispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. Tožnik ni bil tisti, ki je prispeval k fizičnemu napadu nanj, toženec pa bi lahko svojega prijatelja zaščitil tudi tako, da ne bi tožniku prizadejal telesno poškodbo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 353. člena ZPP).

8. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, v delu, kjer izpodbija višino prisojene pravične denarne denarne odškodnine in pri tem na ugotovljeno dejansko stanje zahteva drugačno uporabo materialnega prava in sicer določbe člena 179 OZ in s tem znižanje že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje res ni opravilo primerjave prisojene odškodnine, z že prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Ko pa sodišče druge stopnje opravi to objektivizacijo je mogoče ugotoviti, da so v podobnih primerih bile oškodovancem iz naslova telesnih bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu prisojene odškodnine celo v nekoliko višjih zneskih(2) (v tem primeru je bil moški poškodovan v pretepu in je zadobil zlom leve ličnice, prisojenih mu je bilo za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 3,9 povprečne plače, za strah pa 1,6 plače). V primeru VS RS sodba II Ips 330/2006 z dne 9. 6. 2008 je moškemu srednjih let, ki je bil poškodovan z udarci tožene stranke in je zadobil udarnine leve ličnice, bilo prisojenih iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 3,5 plače, za strah pa 3,5, v zadevi VS RS II Ips 130/2007 dne 30. 7. 2008 je bilo oškodovanki, ki je zadobila podobne poškodbe prisojenih iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 3,3 plače, za strah pa 1,5 plače.(3) Tako se izkaže, da je odškodnina, katero je prisodilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru primerljiva z že prisojenimi odškodninami za podobne primere. Sicer pa tudi odškodnina po višini ustreza subjektivizaciji prisojene pravične denarne odškodnine. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik dobil udarec v glavo in je zadobil zlom leve ličnice, ki je sicer lahka telesna poškodba, vendar jo je pa, po Fischerjevi klasifikaciji uvrstiti v drugo skupino. Tožnik je bil v splošni narkozi, v posledici poškodbe operiran in mu je bila po naravnavi narejena učvrstitev s titanijevo mini ploščico ter štirimi vijaki in šele nato je bil odpuščen v domačo oskrbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še druge številne neugodnosti med zdravljenjem, zlasti odstranitev šivov, odvzem krvi, uživanje pasirane hrane, zaradi česar je bil tožnik začasno zmanjšano življenjsko aktiven v obdobju zdravljenja. Imel je neprijetnosti, to je mravljinčenje obraza kot posledica lezije veje trovejnega živca, trpel je stalne hude bolečine do operacije in še približno teden dni stalne lažje bolečine, po posegu pa se je zdravil v obdobju šestih tednov. Ker je tožnik tako trpel tako hude telesne bolečine kakor tudi številne neugodnosti, pri čemer je posebej neugodna operacija, je tako denarna odškodnina, katero je dosodilo sodišče prve stopnje v znesku 3.200,00 EUR, pravična denarna odškodnina in ustreza pravnemu standardu iz člena 179 OZ.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je namreč ob samem dogodku zaradi udarca trpel strah večje intenzitete, ki se je omejil s prihodom policije na kraj dogodka, kasneje pa je nekaj časa doživljal sekundarni strah, saj ga je skrbelo za morebitne posledice v zvezi z opravljenim operativnim posegom in nadaljnjim pojavom mravljinčenja in je bilo tožnikovo duševno ravnovesje za nekaj časa porušeno. Zato je odškodnina v znesku 350,00 EUR, pravična denarna odškodnina in sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo določbo člena 179 OZ.

10. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prisojeni znesek na znesek 3.550,00 EUR, se je s tem tudi spremenil procent uspeha v pravdi tožeče stranke, ki sedaj znaša 45,5 %. V tej zvezi je neutemeljena pritožba tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo vzeti kot vrednost spornega predmeta znesek 3.550,00 EUR. Temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek za znesek 7.800,00 EUR, tožnik se zoper zavrnilni del v prvem odločanju na prvi stopnji ni pritožil in je nato potekal spor še glede preostalega zneska, s katerim pa je tožnik uspel. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo procesno pravo v tej zvezi in sicer določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožeči stranki glede na spremenjen uspeh v pravdi na prvi stopnji tako pripadajo pravdni stroški, nastali na prvi stopnji v skupnem znesku 662,96 EUR, toženi pa 302,19 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke se izkaže, da je tožena dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 360,77 EUR, na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje.

12. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v skupnem znesku 108,33 EUR. Tožeča stranka je namreč podala pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kar predstavlja znesek 1.065,00 EUR. Tako se ob pravilni uporabi Odvetniške tarife izkaže, da gredo tožeči stranki pritožbeni stroški po tar. št. 3210 v višini 43,00 EUR in ob upoštevanju količnika 1,6 in z dodatkom 20,00 EUR po tar. št. 6002, vse povečana za 22 % DDV skupaj tako 108,33 EUR pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Te stroške mora tožena povrniti na način, kot je to odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 102/92 z dne 2. 10. 1999 in sodbo VS RS II Ips 249/97 z dne 30. 9. 1998. Op. št. (2): Sodba in sklep VS RS II Ips 921/2006. Op. št. (3): V konkretnem primeru pa je bilo prisojenih za telesne bolečine in neugodnosti 3,2 plače, za strah pa le 0,4 povprečne mesečne plače.