Jedro

Kadar se pogodbenika dogovorita o posledicah razdrtja pogodbe, ni mogoče sprejeti stališča, da je treba takrat, ko je pogodba tudi res razdrta (iz razloga, ki je po pogodbi razlog za njeno razdrtje), šteti, da je razdrta tudi v delu, s katerim so dogovorjene posledice razdrtja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki najemnino za najem poslovnega prostora ter stroške za vodo in komunalne storitve, kar je z obračunanimi zamudnimi obrestmi znašalo 149.077,17 EUR, od te glavnice pa še zakonske zamudne obresti od vložitve izvršilnega predloga dalje. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi „absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, in sicer kršitve navedene v 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP“ ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe izpodbijani sodbi oziroma podrejeno sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje „drugemu sodniku oz. drugemu senatu Višjega sodišča v Kopru“.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Iz podatkov poslovnega registra izhaja, da je bil nad toženo stranko dne 25. 10. 2011 začet stečajni postopek. To ima po določbi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP za posledico prekinitev pravdnega postopka. Med prekinitvijo pravdnega postopka sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, razen izdaje sodbe, če je do prekinitve prišlo po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP). Ob smiselni uporabi navedene zakonske določbe je revizijsko sodišče v tej zadevi lahko izdalo sodbo, saj so bila pred prekinitvijo postopka opravljena vsa pravdna dejanja v revizijskem postopku.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Za presojo utemeljenosti revizije odločilna dejstva, ki jih je v tej zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in v okviru pritožbenega preizkusa preizkusilo sodišče druge stopnje, so naslednja: pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka prodala toženi poslovni prostor v Ž.; pravdni stranki sta sklenili tudi pogodbo o obročnem odplačilu kupnine (v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta se med drugim dogovorili, da je zamuda kupca s plačili obrokov pod določenimi pogoji lahko razlog, iz katerega prodajalec – tožeča stranka pogodbo razdre; za primer razdrtja pogodbe sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili, da bo tožena stranka obdržala poslovni prostor v najemu in plačevala najemnino v mesečni višini 5.000,00 DEM do 31. 12. 2004 in 7.000,00 DEM do 31. 12. 2009; tožeča stranka je iz razlogov, opisanih v drugi alineji, razdrla Pogodbo; tožena stranka je imela sporni poslovni prostor ves čas, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo najemnine, v svoji posesti.

8. S tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka plačilo najemnine in stroškov za obdobje od februarja 2003 do novembra 2005. 9. Pogodba je bila sklenjena 14. 8. 2001, ko še ni veljal Obligacijski zakonik, zato je treba po določbi njegovega 1060. člena za presojo Pogodbe uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

10. Določba zadnje alineje 2. člena Pogodbe je zelo jasna. Nedvoumno pove, da mora v primeru, da pride do razdrtja Pogodbe, tožena stranka tožeči plačevati najemnino za čas uporabe lokala od 14. 8. 2001 dalje. Zelo jasno je določena tudi višina najemnine za ves čas uporabe lokala. Tako jasno pogodbeno določbo je treba v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZOR uporabiti tako, kot se glasi. Drugačna razlaga (ki jo ponuja tožena stranka v reviziji) ni možna.

11. Pogodbenika se lahko s pogodbo svobodno dogovorita o posledicah razdrtja pogodbe. To sta napravili tudi pravdni stranki v obravnavanem primeru. V takem primeru seveda ni mogoče sprejeti stališča, ki ga zagovarja tožena stranka, da je treba takrat, ko je pogodba tudi res razdrta (iz razloga, ki je po pogodbi razlog za njeno razdrtje), šteti, da je razdrta tudi v delu, s katerim so dogovorjene posledice razdrtja. Zato je stališče tožene stranke, da je bilo s trenutkom razdrtja Pogodbe glede najema lokala vzpostavljeno stanje izpred Pogodbe, zmotno.

12. Očitno je, da sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili, da bo za primer njenega razdrtja tožena stranka plačevala tožeči najemnino v dogovorjeni višini za lokal, kakršen je obstajal ob sklenitvi Pogodbe. Nikakršnega pridržka glede tega v Pogodbi ni. Zato bi bilo odveč razpravljati o tem, kakšni so bili morebitni spori med strankama o lastnostih in odlikah lokala po prejšnjih pogodbah. Že iz tega razloga je celotno izvajanje revizije o tem (glej II. točko revizije) neutemeljeno. Revizijsko sodišče pa ob tem tudi pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da sklicevanje tožene stranka na njene navedbe in dokaze v drugem postopku (pa čeprav med istima strankama in o isti stvari) ne zadošča, ampak bi morala tožena stranka vsa relevantna dejstva navesti v tem postopku in v njem zanje tudi predlagati dokaze, česar pa ni storila.

13. Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.