Jedro

V skladu z 62. členom ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe. To, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na kmetijski kombinat, ne pomeni, da tožnik ni neposredni uporabnik teh nepremičnin, ki jih je kupil leta 1990 od navedenega kmetijskega kombinata. Če je imel prodajalec na navedenih nepremičninah pravico uporabe na družbeni lastnini, je to pravico s sklenitvijo prodajne pogodbe in z izročitvijo nepremičnin tudi prenesel na kupca. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Stavbna zemljišča pa so bila ex lege lastninjena z ZLNDL.

Če se pooblaščenec vabilu ni odzval in ni predložil svojih dokazov, to še ne pomeni, da upravni organ zavezanca ni dolžan v skladu s 70. členom ZUP po pošti seznaniti z dejstvi, ki so pomembna za odločitev.

Določbi Odloka, ki kot kriterij za odmero NUSZ glede namembnosti zemljišča določata zapuščenost objekta, sta v nasprotju s pogoji prejšnjega ZSZ/84 za predpisovanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Novo mesto, Izpostave Šmarje pri Jelšah, št. 4224-277/09-21-04045-05 z dne 9. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2009 v skupni višini 3.656,89 EUR, in sicer od stavbe A., parc. št. 9/1.S k. o. ..., v višini 2.866,76 EUR ter od stavbe B., parc. št. 11.S k. o. ..., v višini 790,13 EUR. V izreku je navedena tudi površina objektov, ki je bila upoštevana pri odmeri nadomestila, ter število točk za oba zapuščena objekta. V obrazložitvi navaja, da gre za zapuščena objekta, ki ležita v I. območju, zato je v skladu s 4., 8. in 13. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Podčetrtek (Uradni list RS, št. 108/03 in 69/09 – v nadaljevanju Odlok) upošteval osnovo 150 točk. Za prvo navedeni objekt je upošteval še 15 točk za asfaltno cesto in določil skupno 165 točk; za drugo navedeni objekt pa 5 točk za makadamsko cesto in je določil skupaj 155 točk. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, po tem, ko je organ druge stopnje ugodil tožnikovi pritožbi.

Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je upravni organ površino objektov, ki jo je upošteval pri odmeri nadomestila, ugotovil na podlagi kupne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s prodajalcem C.C. Da ima objekt možnost priključitve na vodovodno in električno omrežje, je ugotovil na podlagi elektronskega sporočila Občine Podčetrtek in dopisov Javnega podjetja za komunalne storitve ... d. o. o. ter Elektro ..., d. d., ki ju je v prilogi svojega dopisa z dne 6. 10. 2010 poslala Občina Podčetrtek. Možnost priključitve na asfaltno cesto Občina dokazuje z izjavo z dne 22. 10. 2009 o kategorizaciji ceste, opuščenost objektov, kot jih opredeljuje 12. člen Odloka, pa naj bi Občina Podčetrtek izkazala z mnenjem z dne 15. 10. 2010, ki mu je med drugim priložila potrdilo iz uradne evidence registra prebivalstva in komisijsko oceno stanja z dne 28. 9. 2009, ter s fotografijami k dopisu z dne 14. 12. 2009. Iz druge priloge k temu dopisu naj bi bila vidna makadamska cesta, ki poteka mimo drugo navedenega objekta. Ker je organ ugotovil, da je tudi objekt „grajska kašča“ zapuščen, ni upošteval oprostitve plačila nadomestila, ki jih Odlok predvideva za zemljišča, na katerih stojijo objekti za opravljanje kmetijske dejavnosti, poleg tega naj bi tožnik objekt kupil z namenom, da ga preuredi za gostinsko dejavnost z oddajanjem sob.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ v nadaljevanju navaja še, da je na zaslišanje vabil tožnikovega pooblaščenca in ga pozval, naj prinese dokazila, sicer bo organ upošteval dejstva iz uradnih evidenc in že pridobljena dokazila od Občine Podčetrtek. V zvezi s tem navaja, da je termin za zaslišanje pooblaščenca na njegovo prošnjo preložil in ga ponovno vabil 28. 10. 2010, da se v roku 15 dni javi kot pooblaščenec zavezanca na zaslišanje in da se pooblaščenec kljub temu, da je vabilo prejel, nanj ni odzval. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Očitek o nepravilni vročitvi zgolj pooblaščencu je zavrnil s pojasnilom zakonske ureditve vročanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ima stranka pooblaščenca. Glede na to, da je bil tožnikov pooblaščenec vabljen na zaslišanje, je organ druge stopnje kot neutemeljen zavrnil očitek o kršitvi pravice do izjave v postopku. Da je tožnik v postopku imel pooblaščenca, pa naj bi bilo razvidno iz pooblastila z dne 29. 5. 2009. Glede na ugotovitve o stanju objektov, je pritožbeni organ zavrnil ugovore o spornosti ugotovitev zapuščenosti objektov, ker da v Odloku ni določen postopek ugotavljanja zapuščenosti zemljišč. Trditve, da Odlok v nasprotju z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 – v nadaljevanju ZSZ/84) določa nerazumno visoko nadomestilo za zapuščene objekte, je zavrnil s sklicevanjem na načelo vezanosti upravnih organov na veljavne predpise. S smiselno uporabo določb o ugotavljanju stanovanjske površine je zavrnil pritožbene ugovore o pravni praznini glede ugotavljanja površine zapuščenih objektov in tožniku pojasnil, da je imel v postopku možnost predložiti dokaze o manjši površini, česar pa ni storil. S sklicevanjem na kupno pogodbo je kot neutemeljen zavrnil ugovor v zvezi z vpisano pravico uporabe na družbeni lastnini Kmetijskega kombinata ... Tožnikovo sklicevanje na plombo vknjižbe prepovedi odtujitve oziroma obremenitve pa je pritožbeni organ zavrnil kot nerelevantno glede na določbe prvega odstavka 62. člena ZSZ/84. Ugovore o komunalni neopremljenosti je zavrnil, ker možnost priklopa na vodovodno in električno omrežje in obstoječi asfaltna in makadamska cesta ustrezajo komunalni opremljenosti stavbnega zemljišča po prvem odstavku Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZPNačrt). Drugostopenjski organ je na podlagi pojasnila Občine Podčetrtek ugotovil še, da objekta nimata statusa kulturnega oziroma umetnostnega spomenika. Ker je pritožbo zavrnil, je pritožbeni organ zavrnil tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Tožnik se z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne strinja in zoper odločbo o tej odmeri vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Trdi, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Navaja, da se nahaja na zdravljenju in se ne more udeleževati obravnav in da zato tudi ni mogel dostaviti zahtevane dokumentacije. Upravnemu organu očita tudi, da ga ni seznanil z listinami (pojasnili, mnenji, potrdilom, fotografijami in drugimi listinami), ki jih je poslala Občina Podčetrtek in na katere se sklicuje izpodbijana odločba, kar pomeni, da se o njihovi vsebini ni mogel izjaviti, kljub temu, da je upravni organ na zaslišanje vabil njegovega pooblaščenca.

Glede na to, da niti Odlok ne ureja odmere površine za zapuščene objekte, naj načina odmere ne bi bilo mogoče preizkusiti. Meni, da je organ pri tem uporabil nedovoljeno analogijo. Poleg tega naj bi se odmera nadomestila nanašala na nepremičnine, za katere je v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe vpisan kmetijski kombinat ... Glede na to, in ker se na zemljiškoknjižnem vložku nahaja plomba vknjižbe prepovedi odtujitve oz. obremenitve za obe nepremičnini, naj bi že to pomenilo tako oviro, da je nemogoča kakršnakoli uporaba nepremičnine, nadomestilo pa naj bi se plačevalo le za uporabo. V zvezi s tem omenja tudi možnost denacionalizacijskega postopka in se sklicuje na zakonsko prepoved razpolaganja. Zato naj bi bilo sporno, ali se za navedena objekta nadomestilo sploh lahko zaračunava, saj se nadomestilo lahko odmeri le lastniku oz. uporabniku.

Tudi sicer naj ne bi bilo zakonske podlage za odmero nadomestila na način, kot je ta obračunan v izpodbijani odločbi. Iz odločbe naj ne bi bilo razvidno, kaj naj bi pomenili površini 2.454 m2 in 720 m2, od katerih je bilo odmerjeno nadomestilo, vsekakor pa po tožnikovem mnenju nista točni. Meni, da so neto koristne površine objekta bistveno manjše, saj naj bi bilo treba upoštevati debeline zidov. Objekt „kašče“ naj bi bil povsem neprimeren za kakršnokoli dejavnost in naj ne bi imel komunalnih priključkov. Za ta objekt naj bi veljala celo oprostitev po šesti alineji 15. člena Odloka. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da gre za zapuščena objekta in izpodbijani odločbi očita, da ne pojasni, na podlagi katerih kriterijev je posamezen objekt uvrščen med zapuščene objekte. Navaja, da v Odloku niso navedeni niti kriteriji za ocenjevanje vzdrževanosti oz. nevzdrževanosti zunanjega videza stavbnega zemljišča, prav tako ne postopki in organi za ugotavljanje takih dejstev. Tudi sicer naj bi bila opredelitev „zapuščeni objekt“ ustavno sporna, Odlok pa naj bi bil v nasprotju z ZSZ/84, ki predvideva plačevanje nadomestila le za stanovanjske oziroma za poslovne površine stavbe, ne pa za zapuščene objekte.

Tožnik nadalje ugovarja tudi višini odmere nadomestila in spornost umestitve objekta brez hišne številke v območje Podčetrtek. V obravnavanem primeru naj tudi ne bi bilo izkazano, da se nepremičnini nahajata na območju, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 58. člena ZSZ/84. Poleg tega naj bi bilo nadomestilo napačno odmerjeno za kmetijska objekta, za katera se po šesti alineji 15. člena Odloka nadomestilo ne plačuje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se tožnik v tožbi ne more sklicevati na navedbe iz pritožbe v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v sami tožbi in samo ti razlogi so lahko predmet preizkusa v upravnem sporu. Ker vsebina tožbe postavlja okvir preizkusa zakonitosti upravnega akta, ni naloga sodišča, da opravlja splošno revizijo upravnega odločanja. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Predmet izpodbijane odločbe je odmera nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 9/1.S in 11.S k.o. ... na katerih stojita po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje zapuščena objekta.

Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. Poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03) in 1. alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji; ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila.

Po presoji sodišča je neutemeljeno tožnikovo nasprotovanje položaju zavezanca za plačilo nadomestila. V skladu z 62. členom ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe. To, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na Kmetijski Kombinat ..., namreč ne pomeni, da tožnik ni neposredni uporabnik teh nepremičnin, ki jih je kupil leta 1990 od navedenega kmetijskega kombinata. Če je imel prodajalec na navedenih nepremičninah pravico uporabe na družbeni lastnini, je to pravico s sklenitvijo prodajne pogodbe in z izročitvijo nepremičnin tudi prenesel na kupca. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Stavbna zemljišča pa so bila ex lege lastninjena z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL). Prvi odstavek 2. člena ZLNDL namreč določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Lastninska pravica po ZLNDL se torej ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Dobili so jo tisti, ki so ob uveljavitvi tega zakona imeli pravico uporabe, ne glede na to, ali so bili kot imetniki te pravice vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Na položaj tožnika kot zavezanca za plačilo NUSZ ne more vplivati niti plomba prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin, saj ta plomba ne onemogoča njihove dejanske uporabe, temveč se nanaša na prepoved pravnega razpolaganja z nepremičninami. Morebiten obstoj okoliščine, ki tožniku preprečuje gradnjo ali rekonstrukcijo objekta, pa ne vpliva na obveznost plačila nadomestila. Glede na to, da tožnik v tožbi obrazloženo ne izpodbija stališča, da zemljišč dejansko ne more uporabljati, nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Ker je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, na tožnikovo obveznost ne more vplivati niti morebitni denacionalizacijski postopek. Denacionalizacijski upravičenci namreč lastninsko pravico na nepremičninah pridobijo šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, pa tudi sicer bi na položaj tožnika kot lastnika nepremičnin denacionalizacija vplivala le, če bi bila pogodba, s katero je nepremičnini leta 1990 kupil, nična.

Po presoji sodišča pa upravni organ ni upošteval pravilne pravne podlage za odmero nadomestila in tožniku kot zavezancu v postopku ni dal možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na odločitev.

Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo. Po 3. odstavku navedene odločbe organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Po presoji sodišča je upravni organ storil prav to, saj je odločbo o odmeri NUSZ oprl na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave. Vabilo pooblaščenca na zaslišanje namreč v primerih, kot je obravnavani, samo po sebi ne zadošča. Upravni organ namreč odločbe ni izdal na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma podatkov, pridobljenih v skladu z 218.c členom ZGO-1, temveč na podlagi podatkov, ki jih je organ pridobil od Občine Podčetrtek z elektronskim sporočilom, dopisom z dne 6. 10. 2010 s prilogami, z mnenjem z dne 15. 10. 2010, s komisijsko oceno stanja z dne 28. 8. 2009 in s fotografijami k dopisu z dne 14. 12. 2009. S temi podatki oziroma z listinami, ki naj bi te podatke vsebovali, pa tožnika oziroma njegovega pooblaščenca ni seznanil. Sklicevanje pritožbenega organa na obveznost zavezanca iz prvega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je po presoji sodišča utemeljeno le glede podatkov o površinah objektov, ki jih je upošteval pri odmeri. Tožnik namreč v tožbi le posplošeno zatrjuje nepravilen izračun kvadrature stanovanjskih prostorov, da bi davčnemu organu pred izdajo odločbe posredoval podatke o površinah objektov, pa ne navaja. Sicer pa mora po drugem odstavku istega člena davčni organ dokazati dejstva, na podlagi katerih obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če se torej pooblaščenec vabilu ni odzval in ni predložil svojih dokazov, to še ne pomeni, da upravni organ zavezanca ni dolžan v skladu s 70. členom ZUP po pošti seznaniti z dejstvi, ki so pomembna za odločitev. Upravni organ tega ni storil, navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, obenem pa tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Poleg tega je v zadevi sporno tudi, ali je upravni organ ravnal prav, ko je pri izračunu nadomestila zavezančevi nepremičnini po 13. členu Odloka točkoval kot zapuščena objekta.

Kot je bilo že povedano, je obveznost plačila NUSZ določena v ZSZ/84. Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ/84 upošteva pri določanju NUSZ. Člen 60 ZSZ pa opredeljuje plačilo za nezazidano in za zazidano stavbno zemljišče. Opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, od katerih se odmerja NUSZ, je bila dodana v členih od 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – v nadaljevanju ZGO-1), in usklajena še s 127. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – ZGO-1B).

Na podlagi 60. člena ZSZ se NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče plačuje od površine tega zemljišča (prvi odstavek), NUSZ za zazidano stavbno zemljišče pa se plačuje od tlorisne površine prostorov, ki jih drugi odstavek tega člena navaja za stanovanjske površine, tretji odstavek pa za poslovne površine. V obravnavanem primeru gre torej za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, ker je bil NUSZ odmerjen glede na površino stavb.

Člen 12 Odloka opredeljuje stavbna zemljišča po namenu. Poleg stanovanjskega in poslovnega namena kot namen uporabe stavbnega zemljišča opredeljuje še zapuščene objekte. Po tej določbi se za zapuščene objekte štejejo objekti, ki so nenaseljeni, brez stanovalcev ali poslovne dejavnosti in imajo nevzdrževan zunanji videz objekta ali pripadajočega stavbnega zemljišča. Namen uporabe je kot eno izmed meril točkovno ovrednoten v 13. členu Odloka. Ta razlikuje štiri skupine objektov: stanovanjske površine, poslovne in proizvodne dejavnosti, spremljevalne objekte in površine, ter zapuščene objekte. Po merilu namembnosti so zapuščeni objekti v I. območju ovrednoteni s 150 točkami, stanovanjske površine od 10 do 20 točkami (glede na število stanovanj v objektu) in s 100 točkami, če gre za stanovanjske površine v objektih za začasno bivanje, poslovne in proizvodne dejavnosti z 240 točkami, spremljevalni objekti in površine pa s 50 točkami.

Kot je razvidno iz opisa v 12. členu Odloka, se kriterij zapuščenosti objekta nanaša na stanje objekta in ne odraža merila namembnosti stavbnega zemljišča kot enega od meril iz določbe 61. člena ZSZ/84, na podlagi katerih občina v svojem predpisu konkretneje opredeli lastnosti zemljišč, ki jih nato upošteva pri izračunu NUSZ. Drugače povedano: stanje objekta ne odraža merila namembnosti stavbnega zemljišča, ki ima, kot je bilo že povedano, po opredelitvi v 60. členu ZSZ/84 in po 12. členu Odloka skupni imenovalec ali v stanovanjskem ali v poslovnem namenu. Tudi 4. člen Odloka loči površino le na stanovanjsko in poslovno, z oblikovanjem skupine „zapuščeni objekt“ pa je normodajalec uvedel merilo, ki ni namembnost iz 61. člena ZSZ/64, zato je kot tako nezakonito. Kljub nenaseljenosti in zunanjemu videzu nevzdrževanosti objekta gre namreč bodisi za stanovanja bodisi za površine, namenjene poslovni rabi. Njegova neuporaba lahko pomeni le, da ni mogoče uveljavljati oprostitev plačila NUSZ, ki jih 15. člen Odloka predvideva za objekte, ki se dejansko uporabljajo za posebne vrste dejavnosti.

Določbi 12. in 13. člena občinskega Odloka, ki kot kriterij za odmero NUSZ glede namembnosti zemljišča določata zapuščenost objekta, sta torej v nasprotju s pogoji prejšnjega ZSZ/84 za predpisovanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Z navedenim kriterijem se namreč določa predmet dajatve, ki nima zveze z lastnostmi stavbnega zemljišča in njegovo namembnostjo (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998), in zato pomenijo spreminjanje nadomestila v druge vrste dajatev – v neke vrste kazen za neuporabo in nevzdrževanje objektov in zemljišč.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ pri odmeri nadomestila uporabiti merilo, ki upošteva namen uporabe stavbnega zemljišča bodisi za stanovanjski bodisi za poslovni namen, kar pomeni, da bo moral v zvezi s tem ugotavljati dejstva, tožniku pa dati možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za tako odmero, izjavi.

K 2. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).