Jedro

Določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko pod pogoji iz SS 2006, s katerimi bi se toženi stranki na nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.

Če pogodbeni stranki kršita tiste predpise, ki določajo obvezno vsebino pogodbe, pogodba ni neveljavna. Ker sta izrazili soglasno voljo za sklenitev pogodbe s predpisano vsebino, naj ta pogodba takšno vsebino tudi ima. Sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov na podlagi neveljavne tarife (T 2005) ima zato za posledico, da znaša pogodbeni znesek nadomestila ex lege toliko, kot ga določa veljavna tarifa (SS 2006).

Izbira odvetnika v Republiki Sloveniji je prosta in, še posebej, tudi za stranko, smotrna prav v zadevah, v katerih je potrebno posebno znanje. V tej zadevi je šlo za spor s področja avtorskega prava, za katerega je zakonodajalec določil pristojnost enega samega prvostopenjskega sodišča za celo državo. Takšno sodišče je torej specializirano za odločanje v takšne vrste zadevah. Zanj je spor lahko preprost in rutinski, takšen pa ne bi bil za nespecializiranega odvetnika. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je bil upravičen tudi strošek kilometrine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijani III. točki izreka tako, da je tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 409,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 451,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164726/2012 z dne 30. 10. 2012: - vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa za 1.403,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.150,36 EUR od 16. 6. 2012 do plačila, od zneska 189,48 EUR od 16. 7. 2012 do plačila in od zneska 64,12 EUR od 2. 6. 2012 do plačila (I. točka izreka); - razveljavilo v prvem odstavku izreka sklepa za 5.577,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 40,00 EUR od 23. 10. 2013 do plačila, od zneska 4.644,43 EUR od 16. 6. 2012 do plačila in od zneska 893,46 EUR od 16. 7. 2012 do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); - razveljavilo v tretjem odstavku izreka sklepa za izvršilne stroške v višini 150,48 EUR (II. točka izreka); Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 430,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Proti II. in III. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka in obrazložitev sodišča prve stopnje

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Ker je ugotovila, da tožena stranka pri opravljanju dejavnosti v svojih gostinskih lokalih javno priobčuje fonograme, ji je ponudila v podpis pogodbe, s katerimi sta uredili medsebojne obveznosti iz tega naslova. V šestih pogodbah(1) pravdni stranki določili zneske mesečnih nadomestil za priobčevanje fonogramov v objektih tožene stranke, in sicer skladno s Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju T 2005)(2). Tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva plačilo zapadlih mesečnih nadomestil za posamezne objekte po dveh računih, in sicer delno plačilo računa št. 220169 v višini 5.794,79 EUR (A35) in računa št. 223652 v višini 1.082,94 EUR (A36). Hkrati tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 290885 v višini 64,12 EUR (A34) za predvajanje fonogramov na prireditvi G. dne 20. 4. 2012. 6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka v svojih gostinskih lokalih predvajala fonograme, sporna pa je bila višina nadomestila oziroma veljavnost pogodb. Tožeča stranka je prepričana, da sta pravdni stranki ustrezno pogodbeno dogovorili plačevanje nadomestila po T 2005, saj tožena stranka do ugodnosti pri plačevanju nadomestil, ki so določene s Skupnim sporazumom o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju SS 2006)(3) upravičena, saj s tožečo stranko ni sklenila individualne pogodbe v prehodni dobi, prav tako pa večkratno ni plačevala nadomestil. Pri tem se sklicuje predvsem na 12. člen SS 2006. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila po T 2005 med drugim upirala s trditvami, da so pogodbe neveljavne, saj bi morale biti sklenjene skladno z veljavnim sporazumom, to je SS 2006. Trdila je, da so določbe pogodb o višini nadomestila, ki temeljijo na T 2005, nične, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati nadomestilo zgolj v višini, kot ga določa tarifa iz SS 2006. Plačilo računa št. 290885 za prireditev med strankama ni bilo sporno.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tehtalo med temeljnim načelom obligacijskega prava pacta sunt servanda (prim. 9. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in ničnostjo kot skrajno sankcijo (prim. 86. člen OZ). Pojasnilo je, da predstavlja tožeča stranka v konkretnem primeru močnejšo pogodbeno stranko, saj je ona pripravila pogodbe in ima v Republiki Sloveniji pri uveljavljanju nadomestil za javno priobčevanje komercialnih fonogramov monopolni položaj. Presodilo je, da je določilo šestega odstavka 157. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), po katerem so uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu z veljavnim skupnim sporazumom, kogentno. Ta sporazum pa je SS 2006. Po oceni sodišča prve stopnje v zakonu namreč ni podlage za razlikovanje med uporabniki, ki so ustrezno pogodbo s kolektivno organizacijo sklenili takoj, ko so začeli predvajati fonograme, in tistimi, ki so tako pogodbo sklenili šele po določenem času predvajanja na poziv tožene stranke. ZASP za nezakonito ravnanje uporabnikov določa civilno kazen in tako ravnanje opredeljuje kot prekršek. Vendar pa zaradi začasnega nedopustnega ravnanja stranka ne sme biti (za vedno, dokler bo predvajala fonograme) v slabšem položaju kot pogodbena stranka, ki nikoli prej ni bila v prekršku. Zato je presodilo, da so določila pogodb o višini nadomestil, ki temeljijo na T 2005, nična. Upoštevajoč prvi odstavek 88. člena in drugi odstavek 17. člena OZ je zaključilo, da tarifni del SS 2006 nadomešča nične pogodbene določbe ter nato nadomestilo odmerilo skladno s to tarifo.

(Ne)veljavnost pogodbenih določb glede višine nadomestila za javno priobčevanje fonogramov

8. Pritožnik nasprotuje prvostopenjski odločitvi in se pri tem sklicuje na temeljni načeli obligacijskega prava, to je na dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ) ter na prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Poudarja, da sta pravdni stranki s podpisom spornih pogodb soglašali z višino nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Pri tem pa nista v ničemer kršili določb ZASP, saj ta ne določa višine nadomestila, temveč ga določata T 2005 oziroma SS 2006, ki pa nista prisilna predpisa. Prav tako ZASP nikjer ne določa, da bi Skupni sporazum moral veljati za vse uporabnike enako niti, da Skupni sporazum za različne uporabnike ne bi smel določiti različne višine nadomestil, saj šesti odstavek 157. člena ZASP izrecno govori o istovrstnih uporabnikih. Tudi sicer pa je pogodbeno določilo o višini nadomestila bistven element spornih pogodb. Zato pritožnik meni, da pogodbe brez tega določila ne morejo ostati v veljavi.

Glede omejitve pogodbene svobode tožeče stranke

9. Načeloma velja v obligacijskem pravu načelo avtonomije strank, kar med drugim pomeni, da se stranke same odločajo, ali bodo sklenile pogodbo, s kom jo bodo sklenile ter kakšna bo njena vsebina. V določenih okoliščinah pa bi lahko dosledna uveljavitev tega načela pripeljala do kršitve načela enakopravnosti, vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic. Zato so omejitve pogodbene svobode v nekaterih upravičenih primerih dopustne.

10. Pogodbeno urejanje primernega nadomestila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov predstavlja zakonsko urejen poseg v monopolni položaj tožeče stranke. Ta monopolni položaj tožeči stranki zagotavlja sam sistem kolektivnega uveljavljanja pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 v postopku, začetem na pobudo tožeče stranke, odločilo, da niso v neskladju z Ustavo določbe drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ki določajo pooblastila Sveta za avtorsko pravo za določanje tarife brez soglasja kolektivne organizacije, oziroma ocene primernosti tarife, določene s skupnim sporazumom. Ustavno sodišče je dopustnost takšnega posega v položaj tožeče stranke utemeljilo na razumnih razlogih za omejitev monopolnega položaja kolektivne organizacije.(4) Ustavno dopustna je torej tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP).

11. Omejitev pogodbene svobode je utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom. Skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom.

12. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30 %. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil. 13. Iz obrazložitve revizijskih odločb VSRS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 izhaja, da je takšno odkazovanje na uporabo T 2005 potrebno razumeti tudi iz prehodne določbe 12. člena SS 2006. Po tej določbi za uporabnike iz prvega odstavka tega člena, ki do izteka prehodne dobe do 15. 1. 2007 kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ne pristopijo k sklepanju individualne pogodbe, sporazum ne velja. Na to določbo se v prid veljavnosti pogodbenega dogovora o uporabi tarife iz T 2005 sklicuje tudi tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pa v tej določbi še vedno ne vidi odkazovanja na uporabo T 2005 za tovrstno skupino uporabnikov.

14. Tudi v primeru upoštevanja take razlage SS 2006, kot jo ponuja tožeča stranka, pa je potrebno presoditi, ali ima diferenciacija uporabnikov na podlagi (ne)sklenitve oziroma časovnega elementa sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko, kot odločilni okoliščini za določitev primernega nadomestila, ustrezen temelj v določilih ZASP.

15. Po razlagi SS 2006, ki jo ponuja tožeča stranka, naj bi navedena okoliščina razvrščala uporabnike na tri kategorije: 1/ uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke pod pogoji iz SS 2006 – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006; 2/ uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30 %; 3/ uporabniki, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30 % - zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005. 16. Tožena stranka potrditvah tožeče stranke spada v tretjo skupino uporabnikov, saj do izteka prehodne dobe (do 15. 1. 2007) kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ni pristopila k sklenitvi individualne pogodbe, prav tako pa večkratno ni plačala nadomestil. 17. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006. Takšno neskladje je logičen odraz monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

(Ne)sklenitev pogodbe kot podlaga za razlikovanje uporabnikov

18. Ali so torej sklenitelji SS 2006 imeli zakonsko podlago za diferenciranje uporabnikov po kriteriju (ne)sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko oziroma po časovnem kriteriju sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko? Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da takšna diferenciacija nima podlage v kogentnih določbah ZASP. Res je, da ZASP dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom z uporabo besedne zveze v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP: „Skupni sporazum določa najmanj: ….“, kakor tudi z odprtim kriterijem iz 3. točke istega odstavka, ki se glasi: 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Ali ima lahko okoliščina trenutka sklenitve pogodbe s tožečo stranko ter redno izpolnjevanje obveznosti tako odločilen učinek na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik?

19. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Razlike v višini nadomestila so možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike,(5) je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje.(6) Tudi teorija poudarja, da so popusti (kot razlike v tarifah predstavlja tožeča stranke), katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja, splošna praksa kolektivnih organizacij in lahko segajo do približno 20 %.(7) ta primerjava kaže, da diferenciacija tožeče stranke prebija navedene okvirje in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005. 20. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v primeru sklenitve pogodbe o prenosu pravice za zakonito uporabo fonograma na toženo stranko tožeča stranka upravičena zaračunavati nadomestilo le v višini, kot je določen v tarifnem delu SS 2006. Tožeča stranka sicer vztraja, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006 pa bi to stališče pomenilo, da bi tožeča stranka lahko od tožene stranke, ki z njo „ni sklenila individualne pogodbe v prehodni dobi, prav tako pa večkrat ni plačala nadomestil“, uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo pod pogoji iz SS 2006. 21. Uporabnik, ki brez zakonske podlage uporablja fonograme, ima položaj kršitelja pravic, zoper katerega lahko tožeča stranka kot kolektivni upravljavec naperi zahtevke v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZASP. V vsakem primeru pa je tožeča stranka glede višine zahtevka, ki ga lahko uveljavlja, omejena s kogentno določbo 168. člena ZASP. Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200 % nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo. Zato glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice. Ravno tak učinek pa poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Glede pravne narave skupnega sporazuma(8)

22. Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik, vključno s tarifo, splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife. O pravni naravi skupnega sporazuma pa še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. 23. Skupni sporazum ni pogodba obveznostnega prava. Prvi razlog je, da 157. člen ZASP (ali katera druga določba) pojma „pogodba“ niti ne uporablja. Drugi razlog je, da skupni sporazum predvsem opredeljuje pravice in obveznosti tretjih oseb, ki pri sklenitvi sploh ne sodelujejo (gl. 4. odstavek 157. člena ZASP). Te tretje osebe so uporabniki fonogramov. Res je sicer, da koristi uporabnikov fonogramov v postopku sklenitve zagovarjajo reprezentativna združenja, vendar ti niso pooblaščenci (74. člen OZ) uporabnikov fonogramov, temveč zgolj interesno združenje. Tretji razlog je, da bi bil skupni sporazum lahko kvečjemu podoben pogodbi v škodo tretjega, ker določa obveznosti uporabnikov fonogramov. Takšne pogodbe pa OZ ne pozna.

24. Skupni sporazum torej ni pogodba, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu, sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave). Podoben je tudi kolektivni pogodbi delovnega prava. Razlogov za to, da gre za vrsto podzakonskega akta, je več. Prvi razlog je povezan s samo pravno naravo (enostransko) sprejete tarife. Ker ima le-ta glede na prej navedeno odločbo US RS pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti. Težko si je namreč predstavljati, kako bi lahko skupni sporazum, če bi se ga razumelo kot zasebnopravni akt, nadomestil javnopravni (podzakonski) predpis (tarifo). Drugi in naslednji razlogi pa so povezani s samim položajem skupnega sporazuma, kot ga opredeljuje 157. člen ZASP. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (tretji in peti odstavek 157. člena ZASP). Predvsem pa je pomembno, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del. Velja celo, če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (6. odstavek 157. člena ZASP). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (1. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (šesti odstavek 157. člena ZASP). To pa posledično pomeni, da je vsebina pogodbe predpisana.

Sklepno glede (ne)veljavnosti pogodbenih določb

25. Pritožbeno sodišče je prepričano, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko pod pogoji iz SS 2006, s katerimi bi se toženi stranki na nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir urejanja, ki jim ga daje 157. člen ZASP.

26. Ni pravilno pritožnikovo stališče, da pogodbe brez (ničnega) določila o višini nadomestila ne morejo ostati v veljavi, ker gre za bistveni element pogodb. Za tožečo stranko je izrecno predpisana kontrahirna dolžnost, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP). To pogodbo pa je dolžna skleniti skladno z veljavnim skupnim sporazumom, torej s tarifnim delom SS 2006 (šesti odstavek 157. člena ZASP). Institut obvezne vsebine pogodbe sanira posamezne kršitve kogentnih pravil na drugačen način kot splošna pravila, ki vzpostavljajo sistem neveljavnosti. V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe.(9) Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Če torej pogodbeni stranki kršita tiste predpise, ki določajo obvezno vsebino pogodbe, pogodba ni neveljavna. Ker sta izrazili soglasno voljo za sklenitev pogodbe s predpisano vsebino, naj ta pogodba takšno vsebino tudi ima. Sankcija neveljavnosti bi namreč prizadela stranko, v korist katere je vsebina predpisana, ugodila pa bi stranki, ki si take vsebine ne želi.(10) Sklenitev pogodbe o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov na podlagi neveljavne tarife (T 2005) ima zato za posledico, da znaša pogodbeni znesek nadomestila ex lege toliko, kot ga določa veljavna tarifa (SS 2006).(11) Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tarifni del SS 2006 nadomešča pogodbene določbe glede višine nadomestil, pravilna.

Uporaba pravilne postavke v tarifi

27. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno določilo nadomestilo po tarifi iz SS 2006, ker ni upoštevalo, da se glasba v lokalih tožene stranke predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po tarifni postavki II.2.b in ne po II.2.a. Tožeča stranka je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij in ne kot dejstvo (glej opombe v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2013 na l. št. 46 in 47). Na pomanjkljivo trditveno podlago jo je opozorila že tožena stranka. Kriterij predvajanja do 24. ure pa predstavlja po T 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po SS 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi SS 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke II.2.a SS 2006, je izpodbijana odločitev v tem delu pravilna.

Zahtevek po ZPreZP-1

28. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je slednja na podlagi 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) upravičena zahtevati, da ji tožena stranka povrne 40,00 EUR stroškov izterjave. Zakon, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se uporablja v primeru pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Za gospodarske subjekte veljajo gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.

Zaključek

29. Glede na navedeno pritožba proti II. točki izreka ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu tega izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti II. točki izreka kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stroški

30. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na del stroškov prvostopenjskega postopka.

31. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške za dva naroka. Ustaljeno stališče sodne prakse namreč je, da vključuje nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.(12)

32. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov kilometrine, ker to ni strošek, ki ga je dolžna nositi nasprotna stranka, saj bi si lahko tožeča stranka poiskala pooblaščenca v Ljubljani, kjer ima tudi sama sedež. Takšno stališče ne upošteva, da je izbira odvetnika v Republiki Sloveniji prosta, in še posebej, tudi za stranko, smotrna prav v zadevah, v katerih je potrebno posebno znanje. V tej zadevi je šlo za spor iz področja avtorskega prava, za katerega je zakonodajalec določil pristojnost enega samega prvostopenjskega sodišča za celo državo (drugi odstavek 103. člena Zakona o sodiščih). Takšno sodišče je torej specializirano za odločanje v takšne vrste zadevah. Zanj je spor lahko preprost in rutinski, takšen pa ne bi bil za nespecializiranega odvetnika. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je bil upravičen tudi strošek kilometrine. V tem delu ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in spremenilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Strošek kilometrine je znašal 54,17 EUR, skupaj z ostalimi stroški (1.059,55 EUR) je torej tožeča stranka imela stroške v višini 1.113,72 EUR. Pri 20,10 % uspehu znašajo njeni upravičeni stroški 233,88 EUR, upravičeni stroški tožene stranke pa 643,63 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 409,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

33. Pri odločitvi o uspehu v postopku se upošteva le vrednost glavnih zahtevkov (prvi odstavek 39. člena ZPP). Pritožba je sicer imela delni uspeh, vendar le glede pravdnih stroškov, glede glavnih zahtevkov pa je bila neuspešna. Zato pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

34. Ker je tožena stranka po drugi strani v pritožbenem postopku uspela, je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Nagrada za pritožbeni postopek znaša 350,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), upravičen strošek pa je še strošek v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT ter 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT). Skupni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 451,89 EUR. Te stroške ji mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Pogodba z dne 30. 11. 2011 (A2) ter pogodbe z dne 25. 5. 2012 št. 13344 (l. št. 17), št. 13694 (l. št. 25), št. 22175 (l. št. 19), št. 22640 (l. št. 23) in št. 25318 (l. št. 21).

Op. št. (2): Objavljena v Uradnem listu RS 18. 7. 2005. Op. št. (3): Objavljen v Uradnem listu RS 17. 10. 2006. Op. št. (4): 16. točka obrazložitve odločbe U-I-240/10. Op. št. (5): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C 395-87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (6): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31. Op. št. (7): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 114. Op. št. (8): Pritožbeno sodišče s temi argumenti deloma odstopa od zavzetih stališč v utemeljitvi razlogov v 41. točki obrazložitve precedenčne sodbe V Cpg 2029/2014 z dne 3. 6. 2015, v kateri je prvič argumentirano odstopilo od zavzetih materialnopravnih stališč v obeh revizijskih odločbah glede uporabe T2005 oziroma SS 2006. Pritožbeno sodišče je namreč na nedopustnost uporabe spornih določb SS 2006, ki izključujejo njihovo veljavnost za kršitelje pravic, v navedeni odločbi V Cpg 2029/2014 sklepalo ob presoji veljavnosti (ničnosti) teh določb SS 2006 po pogodbenem pravu. Vendar spremenjena argumentacija ne vpliva na odločilno presojo, da tem določbam SS 2006 ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Op. št. (9): Prim. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, stran. 215. Op. št. (10): Prim. Kranjc, prav tam, str.218. Op. št. (11): Prim. tudi VSL sodba I Cp 1984/2011. Op. št. (12): Prim. sklep VS RS II Ips 56/2011.