Jedro

Ker tožnikova osnova za obračun dohodnine v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 ni dosegala najmanj zneska minimalne plače, v tem obdobju niso bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje poslovodne osebe, ki ni zavarovana na drugi podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 10. 9. 2004, prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 7. 2004 pa je odpravilo v delu, kjer je določeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obdobju med 1. 1. 2000 in 31. 12. 2000. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 199,44 EUR iz naslova stroškov postopka v roku osmih dni od vročitve te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb navedenega postopka. Meni, da je sodba nepravilna in da je sodišče prve stopnje napačno oziroma zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je veljala v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001. Iz navedene določbe je izhajalo, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Določba se tako deli na dve kategoriji oseb, in sicer na poslovodne osebe in na družbenike pri tem, da se pogoj minimalne plače nanaša zgolj na družbenike, ki niso poslovodne osebe. To sledi že iz gramatološke razlage oziroma že iz slovnične analize zgoraj navedenega določila. Gre namreč za priredni odnos oziroma naštevanje dveh krogov oseb. V kolikor bi moral biti kumulativno izpolnjen pogoj tako poslovodstva in zraven še družbeništva ob pogoju minimalne plače (kot to zmotno razlaga sodišče), bi moral v določbi obstajati podredni odnos v celoti, in sicer bi se tedaj določba glasila: „Obvezno se zavarujejo poslovodne osebe, ki so družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi.“. Med zakonskim znakom poslovodne osebe ter zakonskim znakom družbeniki, katerih osnova... pa je postavljen veznik „in“, kar pomeni, da gre za naštetje dveh različnih primerov, ko je zavarovanje obvezno in sicer prvič za poslovodne osebe in drugič za družbenike, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače. Vztraja, da je potrebno izhajati tudi iz namena te določbe. Po mnenju toženca je bil namen zakonodajalca, da zavarovancem iz dotedanjega 12. člena ZPIZ/92 ohrani status zavarovanca pod enakimi pogoji, kot so veljali do 31. 12. 1999, le da so poimenovane kot poslovodne osebe, kar je usklajeno s predpisi o gospodarskih družbah. Zakonodajalec je nameraval poleg njih uvesti novo kategorijo zavarovancev – družbenike, ki niso poslovodne osebe, na podlagi članstva v družbi (vloženega kapitala) pa prejemajo dohodke najmanj v višini minimalne plače. Izrecno razlikovanje teh dveh kategorij zavarovancev glede pogojev za vstop v zavarovanje je razvidno tudi iz določb 3. in 4. alinee takrat veljavnega 33. člena ZPIZ-1, ki sta določili, da se obvezno zavarovanje samozaposlenih začne za družbenike zasebnih družb s prvim dnem naslednjega koledarskega leta po letu, za katero je bil prijavljen dohodek iz udeležbe v tej zasebni družbi, ki presega letno minimalno plačo, in se zaključi z dnem prenehanja članstva v družbi ter za poslovodne delavce zasebnih družb, ki niso zavarovani na drugi podlagi, z dnem vpisa v register in se zaključi z dnem izbrisa iz navedenega registra. Iz 3. alinee 33. člena takrat veljavne določbe ZPIZ-1 tako jasno izhaja, da je bil pogoj dohodka za vstop v obvezno zavarovanje predpisan izključno za družbenike, ki niso bili poslovodne osebe v tej družbi, temveč so bili le udeleženi pri dohodku na podlagi vloženega deleža. Tožnik pa je imel ves čas v spornem obdobju status poslovodne osebe, zato zanj ni obstajal pogoj dohodka za vstop v zavarovanje in je v skladu s 4. alineo takrat veljavnega 33. člena ZPIZ-1 zanj veljal začetek obveznega zavarovanja z nastankom pravnega razmerja, torej od dneva vpisa v sodni register dalje. Na dan vpisa v sodni register, to je na dan začetka zavarovanja, ko je poslovodja šele pričel z vodenjem poslov, le-ta od družbe ni prejel še nobenega plačila. Zato na ta dan ni mogoče predpisati kot pogoj za vključitev v obvezno zavarovanje kumulativno še dohodke v višini minimalne plače, ki jo bo zavarovanec prejel šele po poteku določenega obdobja. Poleg tega je po 1. odstavku 57. člena ZMEPIZ zavezanec dolžan vložiti prijavo v zavarovanje v roku osmih dni od nastanka pravnega razmerja, torej tudi na tej podlagi ni mogoče presojati pogojev za zavarovanje na dan vpisa poslovodne osebe v sodni register oziroma v roku osmih dni od tega dne, če se kot dodatni pogoj predpostavi dohodek minimalne plače. Zakonodajalec ob uveljavitvi ZPIZ-1 tudi ni predpisal prehodnih določb, po katerih bi se osebam, ki so se bile dolžne zavarovati po 12. členu ZPIZ/92 za obdobje pred 1. 1. 2000 (kot tožnik), z dnem uveljavitve ZPIZ-1 obstoj podlage za zavarovanje presojal glede na doseganje dohodka v družbi, katere družbeniki in poslovodne osebe so. Vsi zavarovanci iz 12. člena ZPIZ/92 so pod enakimi pogoji (vpis statusa družbenika in poslovodje v sodni register) ostali v zavarovanju brez prekinitev. Navaja tudi, da bi ob takšnem tolmačenju kot ga zagovarja Vrhovno sodišče Republike Slovenije in mu je sledilo prvostopno sodišče, prišlo do neenakopravnosti obravnavanja med zavarovanci. Za tožnika je bila obveznost zavarovanja prav tako ugotovljena po 12. členu ZPIZ/92 in je obstajal ves čas tudi po 1. 1. 2000 na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, zato ni nobene pravne podlage, da bi se ugotavljala prekinitev zavarovanja oziroma, da bi se obveznost zavarovanja pogojevala z višino dohodkov v spornem obdobju. Glede na navedeno je za ta spor nepomembno, ali je tožnik v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 oziroma do 31. 12. 2001 prejemal dohodek v višini minimalne plače. Glede na to, da je bil tožnik poslovodna oseba tudi v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000, je tudi v tem obdobju obstajalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (ne glede na dohodke) in je tako upoštevaje določila ZMEPIZ, toženec pravilno odločil, da obstoji lastnost zavarovanca za tožnika tudi v tem obdobju.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je v zvezi z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 10. 9. 2004 in prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 7. 2004, s katero je toženec odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 2. 8. 1999 do 31. 12. 1999 na podlagi 12. člena ZPIZ/92 in od 1. 1. 2000 dalje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 2467/2004 z dne 4. 10. 2006, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek, da se citirani odločbi razveljavita oziroma odpravita, zavrnilo. Pravilnost takšne odločitve je potrdilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 1021/2006 z dne 4. 7. 2007 in se izrecno sklicevalo na 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 in da je potrebno to določbo tolmačiti le v povezavi s 3. in 4. alineo osnovnega besedila 33. člena ZPIZ-1 veljavnega do 1. 1. 2002. Reviziji, ki jo je vložil tožnik zoper citirano drugostopno odločbo, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanašata na lastnost tožnika kot zavarovanca v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem pa je revizijo zavrnilo tako, da je odločitev, da ima tožnik lastnost zavarovanca za obdobje od 2. 8. 1999 do 31. 12. 1999 in od 1. 1. 2002 dalje, pravnomočna.

Ostalo je torej odprto le vprašanje, ali je imel tožnik lastnost zavarovanca v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je v sklepu št. VIII Ips 503/2007 z dne 21. 9. 2009 postavilo na stališče, da je v skladu z določbo 2. odstavka 7. člena ZPIZ-1, glede poslovodnih oseb družb kot podlaga za obvezno zavarovanje, po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 upoštevno le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni obvezno zavarovana na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega iz naslova opravljanja te funkcije takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine in to najmanj v znesku minimalne plače. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oba navedena pogoja skupaj s statusom poslovodne osebe, predstavljata pravno podlago za obvezno zavarovanje, in le ob tako izpolnjenih pogojih traja, na podlagi 4. alinee 33. člena ZPIZ-1, obveznost zavarovanja vse od vpisa poslovodne osebe v sodni register. Če vsi pogoji iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 niso podani, ni podlage za obvezno zavarovanje poslovodne osebe (in družbenika). Takšnemu stališču je sodišče prve stopnje sledilo in skladno z napotki razčistilo tudi vprašanje, ali je tožnik iz naslova statusa poslovodne osebe in družbenika družbe v spornem obdobju pridobil obdavčljive dohodke, ki presegajo minimalno plačo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik poslovodna oseba, in sicer je v sodni register vpisan kot ustanovitelj in direktor družbe T.P. d.o.o. od 9. 4. 1992 in da je to dokazano z izpiskom iz sodnega registra (priloga C1) in da tožnik od 1. 8. 1999 ni zavarovan na drugi podlagi. Dne 1. 8. 1999 mu je prenehalo delovno razmerje pri S.D., zakonitost odpovedi le-tega pa je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. II Pd 345/2001, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1534/2005. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v letu 2000 ni prejemal dohodkov v znesku minimalne plače, torej v višini, ki bi opravičevala njegovo obvezno vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za leto 2001 pa je bila pri tožniku ugotovljena osnova za dohodnino v znesku 2.336.725,00 SIT, minimalna plača v tem letu pa je znašala 1.051.856,00 SIT. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je zaključilo, da za leto 2000 pri tožniku niso obstajali pogoji za obvezno vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v letu 2001 pa je izpolnjen tudi pogoj minimalne plače, določen v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje odločbi toženca v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 odpravilo, za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 pa je ugotovilo, da sta odločbi pravilni in zakoniti.

Kot že rečeno je sodišče prve stopnje sledilo materialnopravni presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da se pogoj dohodka v znesku minimalne plače nanaša tudi na poslovodne osebe in ne le na družbenike. Kot pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se šteje, da je tožnik v relevantnem obdobju vključeval pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je štelo, da je poslovodna oseba od dneva vpisa v sodni register – 4. alinea 33. člena ZPIZ-1 in da osnova za obračun njegove dohodnine ne dosega najmanj znesek minimalne plače, ter da ni obvezno zavarovan na drugi podlagi.

Enako stališče kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi in je sledilo stališču, ki ga je zavzelo glede razlage 15. člena ZPIZ-1, Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 503/2007 z dne 21. 9. 2009, je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 55/2007 in to pri povsem enakih revizijskih razlogih, ki jih navaja toženec sedaj v pritožbi, ter še v zadevi opr. št. VIII Ips 234/2009 v zvezi z drugostopno sodbo opr. št. Psp 617/2008, v kateri se je pritožbeno sodišče izrecno sklicevalo na zadevo opr. št. VIII Ips 503/2007. Stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavzeto v naštetih zadevah je, da je podlaga za obvezno zavarovanje poslovodnih oseb v družbah le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni zavarovana na drugi pravni podlagi in če dosega take dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine, in sicer najmanj v znesku minimalne plače, kar pomeni, da se dodatni pogoj iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne nanaša le na družbenike, ampak tudi na poslovodne osebe.

Takšnemu stališču je sledilo tudi pritožbeno sodišče in ker pritožbeni razlogi niso podani, je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.