Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice z izločitvijo nepremičnine iz zapuščine ni utemeljen zato, ker tožnica kot snaha zapustnice za njegovo uveljavljanje po določbi 32. člena ZD nima aktivne legitimacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se iz zapuščine po pokojni Tereziji Š. izločijo nepremičnine iz vložka št. 1238 k.o... ter polovice vložka št. 2 iste k.o. z istočasno ugotovitvijo, da te nepremičnine ne spadajo v zapuščino. Po tožbenem zahtevku bi tožene stranke morale vsaka za svoj solastninski delež v razmerju do sklepa o dedovanju, opr. št. D 93/91, izstaviti na tožničino ime za vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah veljavno listino, ker bo sicer listino nadomestila sodba. Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženci v razmerju do višine dednega deleža po pokojni Tereziji Š. plačali tožnici znesek 2,878.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1993 dalje do plačila.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Odločitvi očita, da se opira pretežno na izpovedbe tožencev, deloma pa tudi na izpovedbe njihovih sorodnikov. Tako je tožnica prikazana kot reva brez vsakršnih dohodkov in zaposlitve, medtem ko so ugotovitve o delovni zmožnosti pokojne Terezije Š.

splošne narave. Tudi pokojnega Pavla C. so si toženci ves čas prizadevali očrniti kot pijanca in brezdelneža. Takim napihnjenim trditvam je sledilo najprej sodišče prve stopnje, potem tudi sodišče druge stopnje. Izpodbijana sodba na pritožbene trditve ni odgovorila. Očitano je namreč bilo, da prva stopnja ni ocenila vseh izvedenih dokazov (kršitev določbe 8. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977). Izvedeni dokazi niso vestno in skrbno ocenjeni. Ker sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 375. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Izpovedi prič, ki so govorile v skladu s tožbenimi trditvami, niso bile ocenjene. Tudi poročilo Zdravstvenega doma v ... z dne 8.11.1994 ni bilo ustrezno ocenjeno, to pa velja tudi za mnenje dr. Jirija Pesjaka o delovni zmožnosti Terezije Š. Izvedensko mnenje dr. Tatjane Gazvoda omogoča sklepanje o popolni dela nezmožnosti pokojnice. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je pokojni Pavel C. iztržil za prodane nepremičnine veliko več, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Terezija Š. je bila skopuška, saj je po njeni smrti bila najdena polivinilasta vrečka z denarjem na podstrešju stanovanjske hiše. Stanovanjsko hišo sta gradila tožnica in njen pokojni mož Pavel C. Terezija Š. pri gradnji ni bila udeležena. Zato je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na hiši pravno utemeljen. Končno je bila vložena tudi dopolnitev revizije, s katero tožnica graja dejanske in pravne ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, kdo je gradil stanovanjsko hišo. Prvi štirje toženci so na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glavni tožničin tožbeni zahtevek se nanaša na pridobitev lastninske pravice na nepremičninah pri vložku 1238 k.o... in (preostali) polovici vložka št. 2 iste k.o. Glede na tožbeno trditveno podlago naj bi tožnica postala lastnica vložka ..., ker je 16 let skrbela za nepokretno in bolno pokojno taščo Terezijo Š. ob istočasnem delu na mali kmetiji. Pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah navedenega vložka je torej lahko le določba 32. člena Zakona o dedovanju (ZD - Uradni list SRS, št. 15/76), ki omogoča izločitev premoženja iz zapuščine v korist potomcev. Pri uveljavljanju lastninske pravice na preostali polovici vložka št. 2, pa je pravno podlago (ob trditveni podlagi tožbe) mogoče najti v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o gradnji na tujem zemljišču oziroma o skupni gradnji več solastnikov.

Podrejeni tožbeni zahtevek pa je denarne narave (218. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnica naj bi pokojno taščo oskrbovala 16 let, ko je ta bila nepokretna in bolna. Pri tem tožba loči obdobje dvanajstih let, ko obračunava le hrano, tokovino in kurjavo po 12.000,00 SIT mesečno in obdobje zadnjih štirih let, ko zaračunava še nego in oskrbo in uveljavlja 25.000,00 SIT na mesec. Skupno tožnica zahteva od tožencev kot dedičev iz tega naslova znesek 2,878.000,00 SIT.

Omenjena pravna izhodišča so sodiščema druge in prve stopnje služila za ugotavljanje dejanskega stanja in za oceno izvedenih dokazov. Z izbiro take pravne podlage se strinja tudi revizijsko sodišče. Pri tem obvelja, da tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice z izločitvijo iz zapuščine pri vložku št. 1238 ni utemeljen zato, ker tožnica za njegovo uveljavljanje po določbi 32. člena ZD nima aktivne legitimacije. Le zapustikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati izločeni del, ki ustreza njihovemu prispevku k večanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tožnica pa je snaha zapustnice. Revizija se v tem obsegu obširno ukvarja z dejanskimi ugotovitvami o resnični zdravstveni in delovni sposobnosti zapustnice in izpodbijani sodbi očita, da ni odgovorila na vse navedbe pritožbe, ki je grajala dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa mora sodišče druge stopnje po določbi 1. odstavka 375. člena ZPP v obrazložitvi svoje sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. V tem okviru izpodbijani sodbi ni mogoče očitati napak. Pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev je namreč ob pravni razlagi, ki tožnici ne daje aktivne legitimacije za izločitev po 32. členu ZD, obravnavalo predvsem v obsegu uveljavljanja izključne lastninske pravice na vložku št. 2. Revizijske navedbe - čeprav so podane le na ravni kritiziranja dokazne ocene, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 385. člena ZPP - glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izločitev iz zapuščine, zgrešijo cilj. Ta del tožbenega zahtevka je namreč zavrnjen zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Morebitna drugačna pravna podlaga iz tožbenih trditev ni razvidna, sodišče druge stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe prav zapisalo, da je tudi samo ni moglo ugotoviti.

Pri vložku št. 2 k.o... se nahaja tudi zemljišče, na katerem je sezidan manjši stanovanjski objekt do tretje gradbene faze.

Zapustničina solastninska pravica do ene polovice izvira še iz vknjižbe pred gradnjo, enak solastninski delež pokojnega Pavla C. pa je po njegovi smrti podedovala tožnica. Zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na celotni opisani nepremičnini opira tožnica na trditev, da pokojna tašča pri gradnji ni sodelovala. V tej fazi in ob ugovoru tožene stranke, da je polovica nepremičnin pri vložku št. 2 bila v lasti zapustnice, tožnica in njen pokojni mož pa nista imela denarja za gradnjo, je zadeva prešla na področje dokazovanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek ter ugotovilo, da je pokojna Terezija Š. imela primerno pokojnino (v oktobru 1990 v vrednosti 597,94 DEM mesečno) in premoženje, tožnica nobenih dohodkov, njen pokojni mož pa nizko plačo le 6 let, sicer pa denar od prodanih parcel iz časa pred gradnjo, ki ga je predvsem porabil zase. To je imelo za posledico nadaljnjo ugotovitev pretežno dejanske narave, da tožnica ni sama gradila spornega objekta. Taka ugotovitev po drugi strani pomeni, da ni dokazano, da bi tožnica in njen mož sama v celoti sezidala objekt, torej tudi drugo polovico.

Revizijske navedbe v opisani smeri izpodbijani sodbi očitajo pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa to ne drži. Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve (stran 7 sodbe) izrecno ocenjevalo v luči pritožbenih navedb in se do njih opredeljevalo. Tako revizija polemizira z dejanskimi ugotovitvami, sprejetimi na obeh stopnjah sojenja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Podrejeni tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da pokojna Terezija Š. zadnjih 16 let pred smrtjo ni bila za delo sposobna, od tega 4 leta nepokretna in potrebna bolniške nege. Teh trditev tožeča stranka ni dokazala. Ocenjene so bile izpovedi zaslišanih prič, izvedensko mnenje dr. Tatjane Gazvoda, tožničina izpoved ter potrdilo Zdravstvenega doma .... Pokojnica sicer ni bila sposobna za težja fizična dela, vendar pa je skoraj do konca bila sposobna za osnovna življenjska opravila. Imela je primerno družinsko pokojnino, ki je z dodatkom za pomoč in postrežbo v zadnjih dveh mesecih celo zadoščala za domsko oskrbo. Tožnica, ki ni imela lastnih dohodkov, torej zanjo (in namesto nje) ni trošila. Izpodbijana sodba prav ugotavlja, da ni pomembno, do kdaj je pokojna lahko pridobivala dodatna sredstva z delom na kmetiji. Tožnica ji torej iz svojega ničesar, niti hrane, ni kupovala. Zato proti tožencem kot dedičem tudi nima utemeljenega povračilnega zahtevka.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166., 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.