Jedro

V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 35.221,16 EUR uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. V konkretnem primeru gre za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških, ki je vsebovana v 3. točki izreka sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti 2.407,75 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 358,12 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z sodbo odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku znesek 3.912,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje do plačila (točka 1 izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2 izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

(2.) Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki s tem, da je sodišče prve stopnje 1.6.2009 s sklepom ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke z dne 28.4.2009 umaknjena. V pritožbenem postopku je bila zato obravnavana zgolj pritožba tožene stranke.

(3.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper stroškovni del sodbe (3. točka izreka) in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke. Le-tej naj naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna, saj je tožnik s svojim zahtevkom smiselno uveljavljal neupravičeno obogatitev in zahteval povrnitev uporabnine kot vrednosti neupravičene obogatitve. Gre torej za klasičen denarni zahtevek, pri katerem je potrebno glede obsega povrnitve pravdnih stroškov ugotavljati dosežen uspeh v pravdi. Toženca sta glede na svoj uspeh upravičena do povrnitve dela pravdnih stroškov sorazmerno svojemu uspehu.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1 in 2 pravnomočna, saj se tožena stranka zoper točko 1 (ugodilni del) ni pritožila, pritožba tožeče stranke zoper točko 2 (zavrnilni del) pa se je štela za umaknjeno.

(6.) Po 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežni uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Temeljno merilo za povračilo stroškov je torej kriterij uspeha strank v pravdi. To pravilo se uporabi tudi, če stranka v pravdi deloma uspe.

(7.) V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka, glede na njen končni tožbeni zahtevek v višini 35.221,16 EUR, uspela z zneskom 3.912,48 EUR, torej z 11% svojega zahtevka, ob pravilni uporabi citirane določbe 154. člena ZPP, ni podlage za odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Takšna odločitev tudi nima podlage v uporabi standarda „upoštevanja vseh okoliščin primera“, ki omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. Pritožba ima prav, ko navaja, da gre v konkretnem primeru za klasičen denarni zahtevek. Takšnega zahtevka tudi ni mogoče vzporejati z odškodninskimi zahtevki, pri katerih se v sodni praksi pod določenimi pogoji stroški presojajo tako, da se upošteva pri tem posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini.

(8.) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP (pritožba zoper odločitev o stroških se šteje za pritožbo zoper sklep) pritožbi ugodilo in odločitev glede stroškov postopka spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne sorazmeren del pravdnih stroškov, in sicer znesek 2.407,75 EUR. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov ene in druge stranke upoštevalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP), nadalje vrednost zahtevka v času oprave posameznega dejanja, takrat veljavno Odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR.

(9.) Tožeči stranki so bili, upoštevajoč zgoraj navedene kriterije, priznani sledeči stroški: za sestavo tožbe 600 točk, za obravnavo dne 27.6.2006 700 točk, za obravnavo dne 18.6.2007 350 točk, za obravnavo dne 8.11.2007 350 točk, za pripravljalno vlogo dne 22.8.2005 600 točk, za eno razširitev tožbenega zahtevka 600 točk, za pripravljalni spis z dne 12.2.2009 400 točk, za obravnavo dne 19.2.2009 400 točk, skupaj torej 4000 točk, kar predstavlja, z upoštevanjem zgoraj navedene vrednosti odvetniške točke, 1.836,00 EUR. Tožeči stranki je bil na ta znesek priznan še 20% DDV, saj je pooblaščenec zavezanec za plačilo tega davka, v višini 367,20 EUR ter stroški izvedenca v višini 857,94 EUR. Skupaj je bilo tožeči stranki tako priznanih 3.061,14 EUR stroškov. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblaščenec tožnika ni priglasil stroškov za obravnavo dne 13.2.2006, dopise sodišču, pripravljalno vlogo z dne 13.2.2006, obravnavo dne 6.9.2007, prav tako pa ni priglasil potnih stroškov ter stroška iz naslova trajanja narokov in odsotnosti iz pisarne v času poti na sodišče in zato ti stroški tožeči stranki zato niso bili priznani.

(10.) Toženi stranki je sodišče priznalo: strošek sestave odgovora na tožbo v višini 600 točk, strošek takse v višini 100,15 EUR, strošek pripravljalne vloge z dne 15.6.2007 v višini 525 točk, strošek vloge z dne 23.11.2007 v višini 50 točk, za zastopanje na obravnavi dne 13.2.2006 600 točk, za trajanje 50 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrino 9,25 EUR, za zastopanje na obravnavi dne 27.6.2006 350 točk, za trajanje 100 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 13,32 EUR, za zastopanje na obravnavi dne 18.6.2007 175 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrino v višini 9,25 EUR, za zastopanje na obravnavi 6.9.2007 350 točk, trajanje v višini 250 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrino v višini 9,25 EUR, za zastopanje na obravnavi dne 8.11.2007 350 točk, za trajanje obravnave 100 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 9,25 EUR, za zastopanje na glavni obravnavi 19.2.2009 400 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 9,25 EUR, za končno poročilo strankama 50 točk, skupaj torej 4190 točk, kar je bilo povečano še za 10% zaradi zastopanja dveh strank, to je za 419 točk. Skupaj je bilo torej toženi stranki priznano 4609 točk ter materialni stroški v višini 2%, to je 92,18 točk, skupaj 4701,18 točk. To znaša, upoštevajoč vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR, 2.157,84 EUR, skupaj z 20% DDV v višini 431,56 EUR, plačano sodno takso, stroški za izvedensko delo v višini 343,56 EUR ter kilometrinami, pa 3.083,68 EUR. Toženi stranki pritožbeno sodišče nekaterih opravil ni priznalo, saj so zajeta že v sestavi posamezne vloge, prav tako ji ni bil priznan strošek pripravljalne vloge z dne 4.2.2006, saj v spisu vloge s tem datumom ni. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi ni priznalo stroška za sklenitev dogovora in sodne poravnave, saj ta dogovor ni bil sklenjen med pravdnimi strankami in ni rešil njihovega spora, zato ne more biti predmet obračuna v tem pravdnem postopku.

(11.) Glede na to, da je tožeča stranka uspela z 11% svojega zahtevka, je upravičena do povračila 336,72 EUR, tožena stranka, ki je uspela z 89% svojega zahtevka, pa do povračila zneska 2.744,47 EUR. Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka razliko v višini 2.407,75 EUR dolžna povrniti toženima strankama v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča. V primeru zamude bo dolžna poravnati tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

(12.) Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, je, upoštevajoč 154. in 165. člen ZPP, upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo, upoštevajoč pri tem višino stroškov tožencev, ki so bili predmet odločanja v pritožbenem postopku in priznalo toženi stranki za sestavo pritožbe 375 točk, obvestilo strankama 20 točk ter 10% povišanje zaradi zastopanja dveh strank, skupaj 434,5 točk. To znaša, upoštevajoč vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR, 199,43 EUR. Z upoštevanjem 20% davka na dodano vrednost, plačane takse za pritožbo v višini 106,00 EUR in materialnih stroškov v višini 12,80 EUR, pa znaša skupen znesek pritožbenih stroškov 358,12 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15. dnevnega roka dalje do plačila.