Jedro

1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o postavitvi zapornice na neprimernem mestu, nepravilni izbiri same zapornice in neopremljenosti zapornice s sistemom avtomatske zaustavitve ob stiku z oviro, tožničino posredovanje pri zapornici ne pomeni njene soodgovornosti za nezgodo. Do tožničinega ročnega posredovanja pri zapornici je prišlo le zaradi okoliščin, ki so bile v sferi delovanja same zapornice in povsem brez njene krivde. Vzrok za nastalo nevarno situacijo je bil v celoti na strani tožene stranke. Če bi bila zapornica pravilno izvedena in imela vgrajeno avtomatsko zaustavitev ob stiku z oviro, tožničino ročno posredovanje pri zapornici sploh ne bi bilo potrebno. Tožnica o delovanju same zapornice ni bila nikoli poučena. Zato se niti ni mogla zavedati, do kakšnih nevarnosti lahko pride, če bo pri zapornici ročno posredovala. Za škodo, nastalo tožnici v delovni nezgodi, je v celoti odgovorna tožena stranka.

2. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek za plačilo razlike do polnega osebnega dohodka v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu. Tožnica ni mogla delati zaradi poškodbe, za katero je v celoti odgovorna tožena stranka, zato ji je ta to škodo (razliko do polne plače, če bi delala) tudi dolžna povrniti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se delno razveljavi odločitev glede zavrnjenega presežka zahtevka o izgubljenem osebnem dohodku v višini 160.000,00 SIT (stošestdesettisoč tolarjev in 00/100) ter odločitev glede stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se ugodilni del izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 2.000.000,00 SIT (dvamilijona tolarjev in 00/100) zniža na znesek 1.200.000,00 SIT (enmilijondvestotisoč tolarjev in 00/100). Za 800.000,00 SIT (osemstotisoč tolarjev in 00/100) višji zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 2.000.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2000 dalje do plačila, v osmih dneh. V presežku je zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje ter glede odločitve o stroških postopka se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o prispevku tožnice k škodi do 1/6, ki naj bi bil v tem, da je sploh posredovala pri zapornici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v trenutku posredovanja ni bila sposobna mirnega in treznega premisleka o tem, kakšni nevarnosti se izpostavlja, zato v njenem ravnanju ni najti nikakršnega prispevka k nastali škodi. Vsa odgovornost je na toženi stranki, v sami nevarnosti zapornice, neprimerni nameščenosti vrat pri zapornici glede na medsebojno lokacijo vrat in zapornice ter odsotnosti avtomatizma za zaustavitev delovanja. Nekoliko nejasna je sicer obrazložitev sodišča glede navedbe tožeče stranke, da je D. S. pritisnila gumb za dvigovanje zapornice, tako da jo je ta poškodovala tudi po desni roki. Sodišče pa sprejme jasen zaključek, da je nekdo tretji pritisnil gumb za dvig zapornice. Po mnenju tožnice pa niti ni bistveno, ali je bila to D. S. ali kdo drug. Ne strinja se z razlogi za zavrnitev zahtevka za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na to, da sta o tem podala izvedenca medicinske stroke različna mnenja. Dr. Č. priznava tožnici trajne posledice in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj ugotavlja, da je življenjska aktivnost v področju leve zgornje okončine dodatno zmanjšana za 5 %. Podrobno je opisal duševno trpljenje, ki izvira izključno iz zadnje poškodbe, ne pa morebiti že iz prejšnje. Ugotavlja, da sedaj ne zmore več opravljati gospodinjskih del, kot jih je lahko. Vseh teh posledic pa dr. C. ne izključuje. Glede opiranja na mnenje dr. C. pa bi moralo biti sodišče bolj previdno, saj tega izvedenca pogodbeno večkrat angažira stranski intervenient, kar izključuje možnost objektivno podanega mnenja. Če sodišče torej ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. Č., bi moralo postaviti drugega izvedenca. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za izgubljen osebni dohodek, saj je tožena stranka z lažnimi poročili o prijavi nezgode pri delu povzročila, da je bila poškodba tožnice obravnavana kot poškodba izven dela. Da je šlo za poškodbo na delu pa je tožnici uspelo dokazati šele v tem sporu. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo o stroških odločiti glede na uspeh v sporu in pri tem upoštevati, da so stroški v pretežni meri nastali zaradi ugovora tožene stranke, da si tožnica leve roke ni poškodovala pri tem škodnem dogodku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo glede zavrnilnega dela in glede stroškov postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Proti ugodilnemu delu sodbe in glede odločitve o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub dokazni oceni izpovedi priče D. S. glede pomoči tožnici, zaključilo, da ni dvoma, da se je tožnica poškodovala po obeh rokah, na način kot ga sama opisuje. Če je sodišče zaključilo, da ji je nekdo tretji pomagal s pritiski na ustrezne gumbe, bi moralo ugotoviti, kdo je bil ta tretji. Ugotovitve sodišča glede poteka delovanja zapornice ob zatiku v nihajna vrata in posledično poškodb tožnice so si v nasprotju. Izpoved priče dr. Ž. C. in izpoved tožnice glede iskanja zdravniške pomoči zaradi poškodbe desne in leve roke sta si nasprotujoči. Dr. C. je namreč izpovedal, da se je tožnica pri njem oglasila šele 31.5.1993 in mu omenila le poškodbo desne roke. Šele kasneje, dne 14.6.1993 je pričela tožiti tudi za poškodbo leve roke. Po njegovem mnenju torej tožnica poškodb leve roke ni dobila pri škodnem dogodku 28.5.1993. Če bi namreč tožnica ob škodnem dogodku res utrpela poškodbe leve roke, kot so bile naknadno ugotovljene, z zdravljenem leve roke vsekakor ne bi začela šele po štirinajstih dneh. Iz izvedeniškega mnenja dr. C. jasno izhaja, da je šlo pri poškodbi desne roke le za lažjo poškodbo, ki je imela za posledico le površinske odrgnine brez krvavitev in rahlo oteklino, pri levi roki pa za zlom nastavka leve koželjnice brez premika, zato je še toliko bolj nerazumljivo, zakaj je iskala zdravniško pomoč najprej za lažjo poškodbo, šele po štirinajstih dneh pa za težjo. Sodišče prve stopnje se do teh navedb in ugotovitev dr. C. in dr. C. ni opredelilo. Podrejeno pa tožena stranka ugovarja tudi prisojeni višini odškodnine. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovitev dr. C. glede prestanih bolečin in drugih nelagodnosti ter vsega poteka zdravljenja, prav tako pa ni upoštevalo dosedanje sodne prakse. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za prestani strah glede na to, da je večji del strahu izhajal kot posledica poškodbe iz leta 1982. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, saj bi jih moralo sodišče odmeriti glede na uspeh v sporu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi stranski intervenient. V pritožbi navaja, da ni podan temelj odškodninskega zahtevka, saj je tožnica sama povzročila situacijo, pri kateri naj bi se poškodovala, po drugi strani pa ni dokazala, da je vse poškodbe utrpela prav ob škodnem dogodku. Poudariti je potrebno, da sama rampa, vključno z njenim delovanjem, ni objektivno nevarna stvar in da je bila tožnica o samem delovanju rampe dobro seznanjena in poučena, poleg tega pa je na tem delovnem mestu delala že dalj časa. Ob nastalem kritičnem dogodku je tožnica delovala na svojo pest in povsem neodgovorno in nepremišljeno ter prenagljeno. Do škodnega dogodka je prišlo le zaradi njenega nepravilnega in nepremišljenega posredovanja, zaradi česar je sama izključno odgovorna za nastalo škodo. Podrejeno njen prispevek ocenjuje na najmanj 70 %. Poudariti je namreč potrebno, da ni bilo nobene potrebe za njeno posredovanje, saj zaradi delovanja rampe ni nikomur grozila kakršnakoli nevarnost, prav tako pa ni grozil nastanek večje materialne škode. Tožnica ni uspela zadovoljivo pojasniti zakaj je iskala zdravstveno pomoč šele po nekaj dneh in zakaj je takrat zdravniku navajala le o poškodbi desne roke. O poškodbi leve roke je začela tožiti šele kasneje, kar je povsem neživljenjsko. V kolikor bi dejansko utrpela poškodbo leve roke ob kritičnem dogodku bi jo bolečine zagotovo pripravile do tega, da bi takoj poiskala zdravniško pomoč in predvsem opozorila zdravnika na bolečine v levi roki. Zagotovo je to poškodbo utrpela kasneje na svojem domu in zato tudi kasneje iskala zdravniško pomoč. Njene trditve o nastanku škodnega dogodka niso bile z ničemer dokazane, saj z njene strani predlagana priča D. S. njenih navajanj ni potrdila. Drugih prič pa ni predlagala saj je vedela, da nobena izmed njih ne more potrditi njenih navedb. Odškodnina je prisojena v previsokem znesku, saj ne ustreza vrsti in teži poškodb. Odškodnina je previsoka tudi glede na dosedanjo sodno prakso. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških postopka, saj jih sodišče ni odmerilo po uspehu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Glede temelja, to je škodnega dogodka, vzročne zveze in odgovornosti je sodišče prve stopnje sprejelo naslednje zaključke. Tožnica se je dne 28.5.1993 poškodovala na delu pri toženi stranki. Poškodovala se je po obeh rokah. Za škodo obstoji deljena odgovornost, in sicer tožene stranke do 5/6 in tožnice do 1/6. Stranke in stranski intervenient glede temelja s pritožbami izpodbijajo naslednje ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient poskušata tudi v pritožbi ponovno prikazati, da škodni dogodek dne 28.5.1993 ni potekal tako, kot ga je opisala tožnica. Na to naj bi kazalo predvsem to, da priča D. S., katere zaslišanje je predlagala tožnica sama, njenega opisa škodnega dogodka ni potrdila. Priča D. S. na zaslišanju dejansko ni potrdila navedb tožnice, da ji je pomagala pri pritiskanju na gumbe za dvig oz. spust zapornice. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu verjelo tožnici, da je nekdo moral pritisniti na gumb za dvig zapornice, če to ni bila priča D. S., potem pa nekdo tretji. Sodišču prve stopnje se ta dokazna pomanjkljivost ni zdela pomembna, saj je na podlagi neposrednih zapažanj sodišča prve stopnje ob ogledu kraja dogodka, ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu D. M. in izpovedbi priče A. T., zaključilo, da je škodni dogodek dejansko potekal tako kot ga opisuje tožnica. S takim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj ima podlago v izvedenih dokazih.

Tožena stranka in stranski intervenient izpodbijata tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnica v škodnem dogodku dne 28.5.1993 poškodovala po obeh rokah. Pri tem se opirata predvsem na izpoved tožničinega osebnega zdravnika dr. C., da je tožnica zdravniško pomoč pri njemu iskala šele tri dni po škodnem dogodku, to je 31.5.1993 in da mu takrat poškodbe leve roke ni omenila. Po njunem mnenju se je tožnica po levi roki poškodovala kdaj kasneje izven dela, le zaradi pridobitve odškodnine pa tožnica trdi, da se je poškodovala na delu.

Glede tožničinega iskanja zdravniške pomoči šele po treh dneh sicer sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da to dejstvo nima takega pomena, kot mu ga pripisujeta tožena stranka in stranski intervenient. Glede na ugotovitev, da je pri tožnici šlo za lažjo telesno poškodbo, se tudi pritožbenemu sodišču zdi razumljivo, da si je tožnica poskušala pozdraviti poškodbe najprej sama prek vikenda in je nato šele kasneje, ko se stanje ni izboljšalo iskala tudi zdravniško pomoč.

Zatrjevanja, da do poškodbe leve roke ni prišlo ker tožnica 31.5.1993 ob prvem obisku pri zdravniku zaradi teh poškodb ni tožila, pa je zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj iz ugotovitve izvedenca dr. S. C. v izvidu in mnenju izhaja, da je tožnica osebnemu zdravniku dr. Ž. C. že 31.5.1993 povedala za poškodbo obeh rok, kar je ta evidentiral tudi v zdravstveni karton tožnice z izrecno navedbo "Contusio antebrachii sin > dex.", kar prevedeno pomeni udarnina leve podlahti močnejša od desne. Zakaj je dr. C. ob zaslišanju to zamolčal pa ni razumljivo tudi pritožbenemu sodišču. Vse pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta glede dejstva, da tožnica osebnemu zdravniku dne 31.5.1993 ni povedala tudi za poškodbo leve roke in pomen tega dejstva, za zaključek, da se je tožnica v škodnem dogodku dne 28.5.1993 dejansko poškodovala tudi po levi roki, so tako v nasprotju z izvedenimi dokazi in na podlagi teh dokazov izpeljanimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dogodek potekal tako kot ga opisuje tožnica. Do poškodbe je torej prišlo ob tožničinem ročnem posredovanju pri zapornici. Tožnico je najprej po levi roki udarila zapornica potem, ko se je sprostila iz okvirja vrat, zaradi pritiska nekoga na gumb za dvig zapornice v vratarnici, pa je zapornica tožnico poškodovala še po desni roki. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v škodnem dogodku dne 28.5.1993 dobila poškodbe obeh rok.

Nadalje je sporno tudi vprašanje odgovornosti. Tožnica meni, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo in da za ugotovitev njene deljene odgovornosti do 1/6 ni podlage v ugotovljenih dejstvih. Tožena stranka in stranski intervenient pa menita, da je za vso nastalo škodo v celoti odgovorna tožnica. Iz obrazložitve sicer ne izhaja navedba, da šteje sodišče prve stopnje zapornico za nevarno stvar, vendar tak zaključek izhaja iz celotne obrazložitve. Z njim se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi če v normalni situaciji zapornice ne bi šteli za nevarno stvar, kot to v pritožbi zatrjuje stranski intervenient, jo kot tako prav gotovo lahko štejemo glede na ugotovljene okoliščine primera. Odločilne pri tem so ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravilni postavitvi zapornice poleg vrat in nepravilni izvedbi brez vgrajene avtomatske zaustavitve delovanja zapornice v primeru stika z oviro.

Po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je tako potrebno šteti, da za škodo, nastalo v zvezi z delovanjem te zapornice objektivno odgovarja tožena stranka. Svoje odgovornosti bi se lahko oprostila le v primeru, če bi dokazala, da ta ni bila vzrok nastale škode oz. če bi dokazala katerega izmed ekskulpacijskih razlogov iz 177. člena ZOR.

Na strani tožene stranke je tako bilo breme dokazovanja za delno razbremenitev od objektivne odgovornosti po 3. odstavku 177. členu ZOR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o postavitvi zapornice na neprimernem mestu, nepravilni izbiri same zapornice in neopremljenosti zapornice s sistemom avtomatske zaustavitve ob stiku z oviro, tožničinemu posredovanju pri zapornici ne moremo pripisati takšnega pomena kot mu ga je dalo sodišče prve stopnje. Do tožničinega ročnega posredovanja pri zapornici je namreč prišlo le zaradi okoliščin, ki so bile v sferi delovanja same zapornice in povsem brez njene krivde. Vzrok za nastalo nevarno situacijo je bil v celoti na strani tožene stranke. Če bi namreč bila zapornica pravilno izvedena in imela vgrajeno tudi avtomatsko zaustavitev ob stiku z oviro, tožničino ročno posredovanje pri zapornici sploh ne bi bilo potrebno. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino ročno posredovanje potrebno, ker bi v nasprotnem primeru prišlo lahko do okvare mehanizma delovanja zapornice in večje poškodbe vrat. Pritožbena navajanja stranskega intervenienta, da ni grozila kakšna večja škoda oz. ni bilo ogrožanja življenja zato pritožbenega sodišča ne prepričajo. Ni mogoče torej zaključiti, da se je tožnica po nepotrebnem izpostavljala nevarnosti, ampak je le opravljala svoje delovne obveznosti. Pri tem pa je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica o delovanju same zapornice ni bila nikoli poučena, tako da se niti ni mogla zavedati, do kakšnih nevarnosti lahko pride, če bo pri zapornici ročno posredovala. Take ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, torej ne dajejo podlage za zaključek, da je tožnica soodgovorna za nastalo škodo do 1/6, ampak za zaključek, da je za škodo nastalo tožnici v škodnem dogodku dne 28.5.1993 v celoti odgovorna tožena stranka.

S pritožbami so izpodbijane tudi odločitve glede škode. Tožnica izpodbija zavrnitev zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zgolj pavšalno pa zaradi prenizko odmerjene odškodnine za telesne bolečine in strah. Tožena stranka in stranski intervenient pa izpodbijata dosojo in višino priznane odškodnine za telesne bolečine in strah. Za tožnico je sporna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode.

Neutemeljena je pritožba tožnice glede zavrnitve zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica poskuša v pritožbi sicer prikazati, da med izvedenskima mnenjema dr. Č. in dr. C. obstajajo bistvene razlike glede trajnosti posledic tožničinih poškodb, vendar pa po zaključku pritožbenega sodišča temu ni tako. Izvedenec dr. M. Č. z nevrološkega vidika ni ugotovil trajnih posledic, dokončno oceno glede posledic na ortopedskem oz. travmatološkem področju pa prepustil izvedencu ortopedu oz. travmatologu. Iz tega razloga je bil tudi postavljen izvedenec dr. S. C., ki je podal mnenje glede posledic na teh dveh področjih. Oba izvedenca sta ugotovila, da trajnih posledic poškodbe rok z dne 28.5.1993 pri tožnici niso zapustile. Na podlagi teh objektivnih ugotovitev obeh izvedencev je sodišče prve stopnje zaključilo, da življenjske aktivnosti tožnice zaradi poškodb z dne 28.5.1993 niso bile dodatno zmanjšane, ampak so predvsem posledica prejšnje poškodbe in tudi njenega siceršnjega zdravstvenega stanja. Glede samih ugotovitev o posledicah poškodbe pa tožnica mnenjem izvedencev ni ugovarjala. Odpovedala se je tudi izločitvi izvedenca dr. S. C., zato njeno pritožbeno opozarjanje na večkratno angažiranje izvedenca s strani stranskega intervenienta ne more biti upoštevno. Sodišče prve stopnje zato po zaključku pritožbenega sodišča ni imelo razloga, da bi postavljalo drugega izvedenca, saj je bilo izvedensko mnenje izvedenca dr. S. C. dobro obrazloženo, poleg tega pa tudi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca tožnica ni podala. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da ta oblika škode tožnici zaradi poškodbe dne 28.5.1993 ni nastala.

Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno navajanje, da je odškodnina za telesne bolečine in strah prenizko odmerjena, celo nasprotno, utemeljeni sta pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta glede previsoke odmere teh dveh odškodnin. Glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter drugih neugodnosti med zdravljenjem, kot so razvidne iz mnenj izvedencev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo, tožena stranka in stranski intervenient pa jih izrecno ne izpodbijata, je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT previsoka, ampak je glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju po zaključku pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT, upoštevaje pri tem tudi primerljive odškodnine za podobne škode v drugih primerih.

Prav tako je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine za t.i. sekundarni strah, ki se kaže predvsem v strahu za zdravje in uspeh samega zdravljenja tožnice v višini 400.000,00 SIT. Glede na ugotovljeno intenzivnost ter trajanje strahu je ob upoštevanju dosedanje sodne prakse po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je občutek strahu pri tožnici z zaključkom zdravljenja minil. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino za telesne bolečine na 1.000.000,00 SIT, za strah pa na 200.000,00 SIT.

Ker je ugotovilo, da tožnica ni soodgovorna ji je priznalo dosojeno odškodnino v celoti in zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je znesek 2.000.000,00 SIT znižalo na 1.200.000,00 SIT, dodatno pa zavrnilo zahtevek še za 800.000,00 SIT.

Utemeljeno pa tožnica v pritožbi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek za plačilo razlike do polnega osebnega dohodka v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu. Tožnica ni mogla delati zaradi poškodbe, za katero je v celoti odgovorna tožena stranka, zato ji je ta to škodo tudi dolžna povrniti. Ker dejanskega stanja glede višine te škode sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP zavrnilni del izpodbijane sodbe v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od celotnega uspeha strank v sporu je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi to odločitev. Sodišče prve stopnje pa mora pri ponovnem odločanju o stroških upoštevati tudi pritožbene navedbe obeh strank in stranskega intervenienta ter o stroških postopka odločiti glede na uspeh v sporu.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).