Jedro

Glede na splošno načelo hitrega in učinkovitega priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb, ki se zasleduje z Bruseljsko uredbo, morajo biti sodišča pri prekinitvah postopkov precej zadržana. Osnovno vodilo pri odločanju o prekinitvi je, ali je verjetno pričakovati, da bo tuja sodna odločba v državi članici izvora razveljavljena oziroma spremenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 29. 1. 2008 na podlagi prvega odstavka 38. člena Uredbe Sveta ES št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska uredba) razglasilo za izvršljivo sodbo sodišča v Milanu, št. 12440/2003 z dne 5. 7. 2003 in Prizivnega sodišča v Milanu, št. 250/06 z dne 25. 1. 2006. S sklepom z dne 30. 7. 2009 pa je isto sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe. Ta sklep nasprotni udeleženec izpodbija s pritožbo.

Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba

2. Nasprotni udeleženec uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V pritožbi navaja, da je med postopkom na prvi stopnji predlagal prekinitev postopka na podlagi prvega odstavka 37. člena Bruseljske uredbe, sodišče pa o predlogu ni odločilo. Meni, da je razlog za prekinitev podan zaradi tega, ker je zoper sodno odločbo, ki je bila v tem postopku razglašena za izvršljivo, v Italiji vložil pritožbo na Vrhovno sodišče. Ta pritožba je v Italiji redno pravno sredstvo, ki preprečuje pravnomočnost sodne odločbe. Razglasitev izvršljivosti nepravnomočne tuje sodne odločbe naj bi bila po mnenju predlagatelja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in v nasprotju z načelom vzajemnosti priznavanja sodnih odločb. 4. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

6. Sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo, zavrne razglasitev izvršljivosti oziroma prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi kakšnega izmed razlogov iz členov 34 in 35 Bruseljske uredbe. Tuje sodne odločbe ne sme preverjati glede vsebine (45. člen Bruseljske uredbe).

7. Za razglasitev izvršljivosti Bruseljska uredba ne določa, da bi morala biti tuja sodna odločba pravnomočna, temveč le, da je izvršljiva v državi članici, v kateri je bila izdana (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe). Sodišče pa lahko na zahtevo dolžnika prekine postopek, če je bilo zoper sodno odločbo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora (prvi odstavek 46. člena Bruseljske uredbe).

8. V obravnavani zadevi je bila v Italiji (v državi članici izvora) vložena pritožba na Vrhovno sodišče, ki po italijanski ureditvi zadrži učinek pravnomočnosti. Tako pritožbo je treba šteti za redno pravno sredstvo v smislu prvega odstavka 46. člena Bruseljske uredbe še posebej, če upoštevamo široko razlago „rednega pravnega sredstva“, ki jo je podalo Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi C-43/77, sodba z dne 22. 11. 1977, Industrial Diamond Supplies proti Luigi Riva. Kljub temu pa sodišče, ki odloča o razglasitvi izvršljivosti, ni dolžno prekiniti postopka. Odločitev o prekinitvi je prepuščena diskreciji sodišča. Glede na splošno načelo hitrega in učinkovitega priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb, ki se zasleduje z Bruseljsko uredbo, morajo biti sodišča pri prekinitvah postopkov precej zadržana.(1)

9. Osnovno vodilo pri odločanju o prekinitvi je, ali je verjetno pričakovati, da bo tuja sodna odločba v državi članici izvora razveljavljena oziroma spremenjena. Nasprotni udeleženec v ugovoru, kjer je predlagal prekinitev postopka ni podal nobenih navedb, ki bi utemeljevale sklepanje, da bo sodba, ki naj bi bila izvršena, razveljavljena ali spremenjena. Ob tem, da sodišče ne sme tuje sodne odločbe preizkušati po vsebini, bi lahko prekinitev opravičile le morebitne nove okoliščine, ki bi se pojavile po izdaji tuje sodne odločbe, nasprotni udeleženec pa jih iz opravičljivega razloga ne bi mogel uveljavljati v dotedanjem postopku v državi članici izvora.(2) Ker nasprotni udeleženec ni zatrjeval niti verjetnosti spremembe oziroma razveljavitve tuje sodne odločbe niti morebitnih novih okoliščin, njegov predlog za prekinitev postopka ni utemeljen.

10. Tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugodilo predlogu nasprotnega udeleženca in postopka ni prekinilo, temveč je izdalo sklep, s katerim je ugovor zavrnilo. Svojo diskrecijsko odločitev je obrazložilo s tem, da bi se lahko izvršljivost odločbe odložila tudi v Italiji, do česar pa ni prišlo. Res je sicer, da odločitev o prekinitvi postopka za razglasitev izvršljivosti ni odvisna od tega, ali je bila v državi izvora predlagana odložitev izvršljivosti ali ne. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da ne prekine postopka, kljub temu pravilna, čeprav iz drugih, zgoraj navedenih, razlogov.

11. Izvršitev nepravnomočne sodne odločbe ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj tudi pri nas poznamo primere, ko je mogoča izvršitev še pred pravnomočnostjo. Poleg tega je taka možnost izrecno predvidena v Bruseljski uredbi in velja za vse države članice, torej tudi za Italijo. Zato tudi ugovor pritožnika glede vzajemnosti ni utemeljen.

12. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 366. in 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS št. 131/2003 s spremembami – ZNP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

Op. št. (1): Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi št. C-183/90, sodba z dne 4. 10. 1991. Op. št. (2): Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi št. C-183/90, sodba z dne 4. 10. 1991 odstavki 27 do 37.