Jedro

Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških postopka (V. točka izreka sodbe).

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 12. 2. 2013 in št. ... z dne 22. 4. 2013. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, in sicer da bremena ne presegajo 5 kg, brez pogostih in trajnih obremenitev prsno-ledvene hrbtenice v smislu prisilnih drž, z možnostjo, da se med delom občasno usede in ne preko polnega delovnega časa, v polnem delovnem času, od 4. 2. 2013 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo odločila o pravici, višini in odmeri nadomestila za invalidnost v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega (I. - IV. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 393,95 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa ji plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper stroškovni sklep (V. točka izreka) je pritožbo vložil tožnik in sicer v delu, kjer niso bili priznani celotni priglašeni stroški. Predlaga, da pritožbeno sodišče prizna tudi razliko pravdnih stroškov s pripadki (168,87 EUR s pripadki) oziroma podrejeno, da stroškovni sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, s stroškovno posledico. Sodišče je sicer pravilno odmerilo višino pravdnih stroškov, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, ki mu je priznalo le 70 %. Tožnik meni, da je z zahtevkom v celoti uspel. Z zavrnitvijo zahtevka za časovno razbremenitev niso nastali nobeni stroški, ki bi se lahko posebej ocenjevali. Sodišče je tožniku priznalo III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, kar pomeni, da bi mu moralo priznati v celoti tudi stroške v znesku 562,82 EUR in ne le 393,95 EUR in sicer skupaj s pripadki. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 2. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je med drugim pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca, odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal tudi časovno razbremenitev pa je zavrnilo.

7. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Sodišče pa lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnih delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek istega člena).

8. Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel, je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je tudi po stališču pritožbenega sodišča odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (višini 70 %), pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo dosedanji sodni praksi v podobnih primerih(1) .

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Glej Psp 271/2015 z dne 10. 9. 2015, Psp 635/2014 z dne 2. 4. 2015, itd.