Jedro

Zaključek v izpodbijani sodbi, da je trditev tožnika o retroaktivni veljavnosti nove sistemizacije delovnih mest očitno zmotna, je pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici kot trajno presežni delavki prenehalo delovno razmerje. Delovno mesto, na katerem je delala tožnica, je bilo ukinjeno. Pri določitvi presežnih delavcev se niso uporabili izločilni kriteriji, ker ni bilo primerljivih delovnih mest, na katera bi bilo delavce z ukinjenih delovnih mest mogoče razporejati. Sodišče je tudi ugotovilo, da sprejeti program presežnih delavcev ni imel formalnih pomanjkljivosti in da je bil postopek izveden pravilno in zakonito.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili pravilno uporabljeni kriteriji za določitev presežnih delavcev. V zvezi z zatrjevano retroaktivno uporabo akta o organizaciji in sistemizaciji pa se je sicer strinjalo s pritožbo, da za sprejemanje takega akta z retroaktivno veljavo ni pravne podlage. Vendar pa dejstvo, da je tožena stranka šele po končanem postopku razreševanja presežnih delavcev dne 16. 10. 2000 sprejela nov akt, z veljavnostjo od 1. 6. 2000, na zakonitost postopka in sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika, nima odločilnega vpliva.

Tožena stranka je že v programu razreševanja presežnih delavcev z dne 24. 5. 2000 sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na posameznih delovnih mestih, čeprav je bila nova organiziranost določena šele kasneje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil akt o sistemizaciji, ki ga je tožena stranka sprejela 16. 10. 2000 z veljavnostjo šest mesecev za nazaj, pravna podlaga tako za Program razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za oba sklepa po katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. Sodišče naj bi tudi "storilo bistveno kršitev postopka", ko se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do pritožbenih navedb o retroaktivni veljavnosti akta o sistemizaciji.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno in določno ne uveljavlja.

Smiselno je navedbo v reviziji, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do nekaterih pritožbenih navedb, sicer mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP. Toda taka trditev sploh ne drži. Izpodbijana sodba ima obširno utemeljitev glede domnevne retroaktivnosti akta o sistemizaciji na tretji strani obrazložitve.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Tožnica v reviziji ne zatrjuje več zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z uporabo kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev oziroma upoštevanjem primerjalnih delavcev in ne glede kršitev pri sprejemanju programa presežnih delavcev ali sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Njen edini ugovor je, da za sprejem programa presežnih delavcev - in posledično nato tudi sklepov o prenehanju delovnega razmerja - ni bilo zakonite pravne podlage v Aktu o organizaciji in sistemizaciji. Samo v tem okviru je zato revizijsko sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2001 navajala, da je tožena stranka ukinjala delovna mesta na podlagi Akta o sistemizaciji delovnih mest, ki je bil sprejet šele 16. 10. 2000 z veljavnostjo za nazaj. Po dejanskih ugotovitvah sodišča je bila podlaga za sprejem Programa razreševanja presežnih delavcev v delu, ki se nanaša na ukinitev delovnih mest, sklep uprave družbe z dne 9. 5. 2000 o spremembah in dopolnitvah akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ne pa Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 16. 10. 2000. Navedbe tožene stranke potrjuje obrazložitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 25. 5. 2000: podlaga za določanje presežnih delavcev po programu so bile spremembe in dopolnitve Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, sprejete dne 9. 5. 2000. Te spremembe (priloga B4) sicer ne navajajo, kateri akt spreminjajo, toda v spisu je celoten Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, sprejet 28. 5. 1999 (s spremembami in dopolnitvami z dne 5. 7. 1999, prilogi B74 in B71). Zato je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je trditev tožnika o retroaktivni veljavnosti nove sistemizacije delovnih mest, sprejete 16. 10. 2000, očitno zmotna.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago sodbe izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).