Jedro

Po prvem odstavku 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Ker je sporna taksna obveznost nastala 13.4.2011, bi relativno zastaranje nastopilo šele 31.12.2013 in ne že 13.4.2013, kot zmotno meni pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodno takso za sodbo na 91,73 EUR in tožniku naložilo, da jo mora v 15 dneh po prejemu sklepa plačati na račun sodišča. 2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na „vse“ pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka odmere sodne takse. Meni, da je sklep nezakonit, saj je že med postopkom izkazal svoje slabo premoženjsko stanje in je bil zato tudi oproščen plačila sodnih taks. Sodišče bi ga moralo oprostiti plačila sodne takse za sodbo. Ne glede na to pa je njegova taksna obveznost že relativno zastarala, saj je bil plačilni nalog izdan več kot dve leti po nastanku obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz spisa je razvidno, da je bil tožnik oproščen plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo in plačila sodne takse za dopustitev revizije, medtem ko oprostitve glede takse za sodbo sploh ni predlagal. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena prejšnjega Zakona o sodnih taksah (ZST), ki se še uporablja v tej zadevi glede na čas vložitve tožbe, lahko sodišče izda sklep o oprostitvi samo na predlog stranke. Brez pomena je torej tožnikovo sklicevanje na svoje slabo premoženjsko stanje, saj ga brez ustreznega predloga sodišču ni bilo treba upoštevati. Po prvem odstavku 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je taksna obveznost nastala tega dne ali pozneje. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je obveznost plačila sodne takse za sodbo v skladu z 2. točko drugega odstavka 4. člena ZST nastala ob zaključku glavne obravnave. Ker je tožnik prvič predlagal oprostitev šele v pritožbi, torej dva meseca pozneje, njegov predlog ni mogel učinkovati tudi za takrat že dolgovano takso za sodbo.

5. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor zastaranja. Po prvem odstavku 9. člena ZST namreč pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Ker je sporna taksna obveznost nastala 13.4.2011, bi relativno zastaranje nastopilo šele 31.12.2013 in ne že 13.4.2013, kot zmotno meni pritožba. Plačilni nalog z dne 16.10.2013 je bil torej izdan še pred iztekom predpisanega zastaralnega roka, zato tožnikova taksna obveznost ni mogla ugasniti zaradi poteka časa.

6. Tožnik se po navedenem neupravičeno upira plačilu dolgovane sodne takse za sodbo. Sodišče prve stopnje jo je odmerilo v skladu s taksno tarifo, upoštevaje vrednost spornega predmeta, sicer pa tožnik v pritožbi odmere niti obrazloženo ne izpodbija.

7. Pritožbeni razlogi torej niso podani, do uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Ker je tožnik s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih mora kriti sam. Odločitev o tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.