Jedro

88. člen ZDen ne izključuje možnosti vlagatelja, da zaradi lastninjenja nepremičnine na podlagi pravnega posla iz tega člena, namesto zahtevka na vrnitev nepremičnine uveljavlja zahtevek na odškodnino. Navedeni člen namreč materialne dispozicije vlagatelja zahteve glede oblike vrnitve podržavljenega premoženja (1. odstavek 62. člena ZDen) ne omejuje, ker je namenjen zgolj varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi, ne pa varovanju celotnega režima denacionalizacije, določenega v ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (v nadaljevanju MKGP) je z izpodbijano odločbo dopolnilno odločbo Republike Slovenije, Upravne enote A., št. ... z dne 10. 4. 2007 v 2. točki izreka odpravilo in jo nadomestilo z novo 2. točko izreka, ki se glasi: "pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu B.B., rojenemu ... . ... . 1934, umrlemu dne ... . ... . 1975, nazadnje stanujočem v Avstriji, se v obliki odškodnine vrnejo zemljišča s parc. št. ... - vinograd 5.b.r. velikosti 110 m2; parc. št. ... - vinograd 5.b.r. velikosti 1.536 m2 in parc. št. ... - vinograd 5.b.r. velikosti 1.182 m2, vsa k.o. C., in sicer v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., Mala ulica 5, Ljubljana v višini 3.386,82 DEM izplačljivih v protivrednosti EUR." (točka 1. izreka) in k navedeni dopolnilni odločbi dodalo 2.a točko izreka, ki se glasi: "Slovenska odškodninska družba je dolžna obveznice v znesku 3.386,82 DEM izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe skrbnici za poseben primer D.D." (točka 2. izreka); v ostalem je MKGP izpodbijano dopolnilno odločbo potrdilo in jo pustilo v veljavi (točka 3. izreka) in ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni (točka 4. izreka). MKGP v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo zemljišč s parc. št. ..., ... in ... k.o. C. z obrazložitvijo, da so bila navedena zemljišča prodana fizični osebi po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji ter da pooblaščenec vlagateljice kljub dvema sklepoma, s katerima je prvostopni upravni organ prekinil postopek glede denacionalizacije parc. št. ..., ... in ... do izdaje pravnomočne sodbe o ugotovitvi lastništva, ter stranko opozoril na posledice, če tega ne stori, na pristojno sodišče ni vložil tožbe za ugotavljanje ničnosti kupoprodajnih pogodb na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 do 18/05 - odl.US, v nadaljevanju ZDen). S tako odločitvijo se MKGP ne strinja. Na podlagi odstopljene dokumentacije ugotavlja, da so sporna zemljišča sicer res prešla v last fizičnih oseb na podlagi kupnih pogodb z dne 3. 3. 1998 - parc. št. ... oziroma z dne 28. 1. 2003 - parc. št. ... in ..., torej po uveljavitvi ZDen, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati dejstvo, da je prodajalec zemljišč - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - zemljišča prodal v dobri veri, da za njihovo prodajo ni nikakršnih ovir, saj je pridobil od občine oziroma upravne enote in pristojnega sodišča ustrezna potrdila, iz katerih izhaja, da sporna zemljišča niso predmet denacionalizacijskega postopka. Po določbi 88. člena ZDen je z dnem uveljavitve zakona prepovedano vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, in so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s tem nični, zato je prvostopni upravni organ vlagateljico zahteve za denacionalizacijo napotil na pravdo za ugotovitev ničnosti teh kupoprodajnih pogodb, saj ZDen kot primarno obliko denacionalizacije predvideva vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi, lastninska pravica fizičnih oseb pa takšno obliko vrnitve preprečuje. Vendar pa po mnenju MKGP prvostopni organ ni ravnal pravilno in zakonito v nadaljevanju postopka, ko je zavrnil zahtevek za vrnitev spornih zemljišč, ker mu je vlagateljica zahtevka z dopisom z dne 5. 4. 2007 sporočila, da tožbe za ugotavljanje ničnosti ne bo vložila. Prvostopni upravni organ je namreč prezrl, da je vlagateljica D.D. v istem dopisu tudi spremenila postavljeni zahtevek v odškodninskega ter je namesto zemljišč v naravi le-te zahtevala v obliki odškodnine. Upravni organ prve stopnje bi zato moral v postopku ugotoviti, da za vrnitev spornih zemljišč v naravi obstajajo ovire po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen, da pa je zemljišče mogoče vrniti v obliki odškodnine ter izračunati njihovo vrednost ter jih bivšemu lastniku vrniti v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženec pojasni način in podlago za izračun odškodnine. Ker je prvostopni upravni organ po mnenju MKGP v 2. točki prvostopne odločbe napačno uporabil materialni predpis in ker je bilo na podlagi ugotovljenih dejstev potrebno odločiti drugače kot je odločil organ prve stopnje, je MKGP njegovo odločbo v napadeni 2. točki izreka odpravil in jo nadomestil z novo 2. točko izreka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu in meni, da obstoj ovire v skladu s 3. odstavkom 16. člena ZDen ni izkazan in je v obravnavani zadevi nedvomno podana kršitev 88. člena ZDen. Zahteva za denacionalizacijo premoženja je bila vložena pravočasno dne 2. 2. 1993 (pet let pred sklenitvijo kupoprodajnih pogodb), v tem času pa je že veljala določba 88. člena ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so s tem v nasprotju, so nični. Tožnik navaja, da je v skladu z 2. členom ZDen po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ki ima prednost pred odškodovanjem v obliki odškodnine (2. člen ZDen v povezavi z 42. in 43. členom ZDen). Zato tožnik meni, da zgolj sprememba zahteve za denacionalizacijo iz prvotnega zahtevka za vračilo v naravi v odškodninski zahtevek ni razlog za ugotovitev obstoja ovire po 3. odstavku 16. člena ZDen oziroma ugotovitev, da je lahko potem takem zavezanka za vračilo predmetnega premoženja zgolj Slovenska odškodninska družba. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

MKGP v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je bila na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št., 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) poslana tudi stranki z interesom D.D. po odvetniku E.E. iz F. Tožba ni utemeljena.

Tožnik nasprotuje odločitvi MKGP, ker meni, da je bila kršena določba 88. člena ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (1. odstavek), in da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični (2. odstavek istega člena). Po mnenju sodišča je navedena določba namenjena varovanju tistih denacionalizacijskih zahtevkov, ki zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Pravilno je sicer stališče tožeče stranke, da ima v skladu z 2. členom ZDen vrnitev vračilo premoženja v naravi prednost pred oškodovanjem v obliki odškodnine, ki jo ureja 2. odstavek istega člena, pri čemer pogoje in način denacionalizacije določa ta zakon (3. odstavek). V katerih primerih vrnitev podržavljenega premoženja ni možna je določeno v 16. in 42. členu ZDen. Po presoji sodišča je odločitev MKGP pravilna, saj je vlagateljica pravočasno pred izdajo prvostopne odločbe spremenila svoj zahtevek tako, da je za sporne nepremičnine zahtevala odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, s čimer je bila dana podlaga, da se k vračilu odškodnine zaveže tožečo stranko, saj vrnitev nepremičnin v naravi preprečujejo ovire (3. odstavek 16. člena ZDen). Glede na povedano je neutemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe 88. člena ZDen, saj 88. člen ZDen ne izključuje možnosti vlagatelja, da zaradi lastninjenja nepremičnine na podlagi pravnega posla iz tega člena namesto zahtevka na vrnitev nepremičnine uveljavlja zahtevek na odškodnino. Navedeni člen namreč materialne dispozicije vlagatelja zahteve glede oblike vrnitve podržavljenega premoženja (1. odstavek 62. člena ZDen) ne omejuje, ker je namenjen zgolj varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi, ne pa varovanju celotnega režima denacionalizacije, določenega v ZDen.

Tako je po presoji sodišča odločitev MKGP pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).