Jedro

Vozilo, ki je bilo odvzeto, ni registrirano in le obdolženi trdi, da je vozilo pripadalo nekemu P. iz vasi K.. Pritožbene navedbe, da lastnik vozila o postopku ni bil obveščen, so zato neutemeljene, poleg tega pa je imelo sodišče prve stopnje pooblastilo za odvzem vozila v določbi šestega odstavka 324. člena KZ-1, po kateri se vzame tudi motorno vozilo, ki je last druge osebe, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela, da nima pravice voziti.

Izrek

Pritožba obdolženega D.B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.B. kriv kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika-1B (KZ-1B) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo (prav bi bilo: določilo) kazen pet mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 59. člena KZ-1 je obdolženemu D.B. preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Postojni IK 40787/2013 z dne 24. februarja 2014, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1 določena kazen pet mesecev zapora in zatem enotna kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu nato na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 upoštevajoč pravnomočno že določeno enotno kazen devetih mesecev zapora in kazen petih mesecev zapora izrečeno (prav bi bilo: določeno) v tej sodbi na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Odločilo je še, da se na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1B odvzame osebni avtomobil G.. Na podlagi prvega odstavka 72. člena KZ-1 se obdolžencu odvzame vozniško dovoljenje B kategorije in določi, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje dve leti po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo. Meni, da je kazenska sankcija previsoka oziroma ni sorazmerna z očitanim mu dejanjem. Prav tako se pritožuje zaradi odvzema tujega motornega vozila o čemer lastnik ni bil obveščen. Navaja še, da ga (lastnika vozila) je tožilstvo celo izsiljevalo, da mora podati kazensko ovadbo zoper njega (to je obtoženca), če hoče, da mu vozilo vrnejo, kar po mnenju pritožnika kaže na samovoljno prekoračitev pooblastil. Navedel je še, da želi biti prisoten na seji višjega sodišča. Kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker je pritožbeni senat prisodil, da navzočnost strank zaradi boljše razjasnitve stvari ni potrebna, obdolženca na sejo senata ni vabil. Pritožba ni utemeljena.

Nasprotno od obdolženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva glede odmere kazenske sankcije obdolžencu pravilno in celovito dognalo, in za odločitev, da se obdolžencu za to kaznivo dejanje določi zaporna kazen v trajanju petih mesecev navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih obdolženi zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je kazenska sankcija previsoka in ni sorazmerna z očitanim mu dejanjem, ni mogel ovreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu pravilno upoštevalo vse olajševalne kot tudi obteževalne okoliščine, ki vplivajo na odmero le-te (točka 5 obrazložitve). Kot je navedlo, je kot olajševalno upoštevalo njegovo odkrito priznanje kaznivega dejanja, kot obteževalno pa njegovo večkratno predkaznovanost za raznovrstna kazniva dejanja, kot tudi, da je bil že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Pravilno je kot obteževalno tudi štelo, da je obdolženi s svojim načinom vožnje naklepno kršil več z zakonom določenih cestnoprometnih predpisov, saj je sedel za volan navkljub izrecni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, vozil predrzno in pod vplivom prepovedanih drog ter ni upošteval pravil o prednosti (vožnja v rdečo luč na semaforiziranem križišču), s čimer je povzročil konkretno nevarnost za življenje in telo v prometu udeleženih oseb (to je nevarnost ne le za sopotnika in druge navzoče udeležence cestnega prometa, temveč tudi samega sebe kot voznika). Obdolženi je kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, prejšnje kaznivo dejanje pa je bilo istovrstno, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da za obtoženca ponoven izrek pogojne obsodbe ne pride v poštev.

Brez vsake teže so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odvzem vozila. Obdolženi najprej prihaja sam s sabo v nasprotje, ko najprej trdi, da je sodišče odvzelo tuje motorno vozilo pri čemer lastnik ni bil obveščen, hkrati pa trdi, da naj bi lastnika vozila tožilstvo izsiljevalo, da mora vložiti kazensko ovadbo zoper obdolženega, če hoče, da mu bo vozilo vrnjeno. Dejstvo je, da vozilo, ki je bilo odvzeto, ni registrirano in le obdolženi trdi, da je vozilo pripadalo nekemu P. iz vasi K.. Pritožbene navedbe, da lastnik vozila o postopku ni bil obveščen, so zato neutemeljene, poleg tega pa je imelo sodišče prve stopnje pooblastilo za odvzem vozila v določbi šestega odstavka 324. člena KZ-1, po kateri se vzame tudi motorno vozilo, ki je last druge osebe, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela, da nima pravice voziti. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje odločitve (7. točka) pojasnilo, da je prepričano, da je tudi omenjena oseba vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da obdolženi nima pravice voziti, pa mu je naposled le dopustila vožnjo. Obdolženi takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje v pritožbi ne oporeka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo vse okoliščine pomembne za pravilno sodbo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP obdolženčevo pritožbo zavrnilo in ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev, da obdolženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP iz enakih razlogov, kot jih je za svojo odločitev o oprostitvi stroškov postopka na prvi stopnji navedlo sodišče prve stopnje, torej zaradi slabih premoženjskih razmer obdolženca zaradi katerih je presodilo, da bi naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka zanj pomenila preveliko finančno breme.