Jedro

V obravnavanem primeru sta sodišči ugotovili, da je ugovorni organ tožene stranke, to je delavski svet tožene stranke, v času, ko je odločal o pritožbi (ugovoru) tožnika, štel 15 članov. Na seji delavskega sveta je bilo navzočih 8 članov. Od tega so štirje glasovali v korist tožnikovemu zahtevku, štirje pa so glasovali proti. Sodišči sta ob takšnem izidu glasovanja pravilno presodili, da o tožnikovem zahtevku ni bilo odločeno in da odločitev tožene stranke ni postala dokončna. Na seji ugovornega organa je bila navzoča večina članov, vendar pa za tožnikov zahtevek, ki ga je uveljavljal v ugovoru, ni glasovala večina vseh članov delavskega sveta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 26.5.1995 ter odločilo, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki po poteku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Tožniku je priznalo pravico do izgubljene plače in drugih prejemkov kot tudi do povrnitve stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je bilo pri toženi stranki ugotovljeno, da tožnikovo delo ni več potrebno iz nujnih operativnih razlogov. Tožena stranka je izdelala program razreševanja presežkov delavcev, ki ga je predložila sindikatu. Direktor tožene stranke je tožniku izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je še, da je tožnik zoper sklep direktorja vložil pritožbo (pravilno ugovor), vendar pa delavski svet tožene stranke o njem ni odločil. Odločitev tožene stranke ni postala dokončna, sodna odločba pa je na temelju 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) nadomestila dokončno odločbo tožene stranke tako, da je vzdržala v veljavi sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, vendar tako, da mu delovno razmerje preneha šest mesecev po pravnomočnosti sodne odločbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnik in tožena stranka, vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo. Presodilo je, da je bila odločitev direktorja tožene stranke zakonita, ter da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Presodilo je, da je sklep delavskega sveta, s katerim je ta zavrnil tožnikov ugovor, nezakonit. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodbi sodišč nepravilni, ker sta sodišči napačno presodili zakonitost odločitve delavskega sveta tožene stranke. Predlaga, da naj revizijsko sodišče sodbi razveljavi, ugodi pritožbi tožene stranke ter zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Ker je bilo na seji delavskega sveta navzočih več kot polovica članov, je delavski svet lahko veljavno odločal. Za tožnikov zahtevek je glasovala le polovica navzočih članov, zato sklep o tem, da se tožnikovemu ugovoru ugodi, ni bil sprejet z večino glasov, torej ni bil sprejet. Pravna ureditev glasovanja delavskega sveta ni predpisovala posebnega kvoruma niti posebne večine za sprejemanje odločitev. Očitno je, da sta sodišči zmotno razlagali določila poslovnika o delu delavskega sveta in disciplinske komisije tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revident drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dodatno preizkušalo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava. Če pravne norme ne določajo drugače, je za odločanje kolegijskih organov v organizacijah uveljavljen pravni standard, da ti organi odločajo z večino vseh članov organa. V skladu z obstoječimi statusnopravnimi predpisi (Zakon o podjetjih) je Pravilnik o delu delavskega sveta in disciplinske komisije tožene stranke v trinajstem členu določal, da delavski svet tožene stranke odloča z večino glasov. Tudi veljavna pravna ureditev odločanja organov gospodarskih družb potrjuje načelo večinskega sprejemanja odločitev. Tako določila 94. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 do 82/94) določa, da je mogoče z družbeno pogodbo določiti, da družbeniki, ki so upravičeni za vodenje poslov, sprejemajo odločitve z večino glasov. Določila 247. člena ZGD pa določajo, da člani uprave delniške družbe sprejemajo odločitve iz njene pristojnosti s soglasjem, statut pa lahko določi tudi drugačen način odločanja.

V obravnavanem primeru sta sodišči ugotovili, da je ugovorni organ tožene stranke, to je delavski svet tožene stranke, v času, ko je odločal o pritožbi (ugovoru) tožnika, štel 15 članov. Na seji delavskega sveta je bilo navzočih 8 članov. Od tega so štirje glasovali v korist tožnikovemu zahtevku, štirje pa so glasovali proti. Sodišči sta ob takšnem izidu glasovanja pravilno presodili, da o tožnikovem zahtevku ni bilo odločeno in da odločitev tožene stranke ni postala dokončna. Na seji ugovornega organa je bila navzoča večina članov, vendar pa za tožnikov zahtevek, ki ga je uveljavljal v ugovoru, ni glasovala večina vseh članov delavskega sveta.

Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke iz novembra 1990 v zvezi z odločanjem o prenehanju delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov ne ureja vprašanja načina odločanja delavskega sveta tožene stranke kot ugovornega organa. Določila 13. člena Poslovnika o delu delavskega sveta in disciplinske komisije (oktober 1989) pa določajo, da delavski svet odloča z večino glasov vseh članov, ne določajo pa posebnega pravila o posebnem kvorumu ali zahtevani posebni večini. Pristojni organ tožene stranke torej ni odločil o ugovoru tožnika, zato odločitev prve stopnje ni postala dokončna in izvršljiva, zato sta imeli sodišči pooblastilo, da sta na podlagi 24. člena ZDSS namesto ugovornega organa tožene stranke sprejeli odločitev o tožnikovem ugovoru.

Utemeljenost presoje, da je treba v obravnavanem primeru šteti, da organ druge stopnje tožene stranke ni odločil o ugovoru tožnika izhaja tudi iz procesnih določil. Po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) se v postopku odločanja pred organi, ki odločajo v ugovornem postopku, uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Po določilih 1. odstavka 14. člena ZDSS pa se v tem postopku uporabljajo določila ZPP, če s pravili ZDSS ni določeno drugače. Po določilih 2. odstavka 131. člena ZPP pa je za vsako odločitev senata potrebna večina glasov njegovih članov.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.