Jedro

Iz določbe 48. člena ZBPP jasno izhaja, da je upravičenec do BPP po navedeni pravni podlagi dolžan vrniti le tisti del stroškov, izplačanih iz naslova BPP, ki jih država ni dobila povrnjenih od nasprotne stranke, zato bi moral organ za BPP postopati po določbi 46. člena ZBPP in stroške terjati od tožnikovega delodajalca, ne pa od tožnika. Na podlagi 48. člena ZBPP je namreč upravičenec do BPP dolžan povrniti le tiste stroške, ki jih država ni uspela izterjati oziroma presežek nad stroški, ki jih je dolžna povrniti nasprotna stranka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 324/2011 z dne 17. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe vrne prejeto brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v znesku 1 016,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča, pod izvršbo.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da je bila tožniku z odločbo Bpp 324/2011 z dne 4. 11. 2011 odobrena BPP za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A.A. s.p. Za nudenje BPP je bil tožniku dodeljen odvetnik B.B. iz C. Iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd 58/2012 z dne 25. 9. 2014 izhaja, da je upravičenec do BPP, tj. tožnik, v delovnem sporu delno uspel in mu je tožena stranka, tj. delodajalec, dolžna plačati 4 984,94 EUR, na račun sodišča pa mora plačati tudi stroške postopka v višini 1 037,88 EUR, saj je imel tožnik v postopku odobreno BPP. Organ za BPP ugotavlja, da tožena stranka navedenih stroškov postopka na račun sodišča ni plačala, ker je bila dne 1. 11. 2014 izbrisana iz sodnega registra.

3. Za nudenje brezplačne pravne pomoči v postopku Pd 58/2012 so bili s sklepom z dne 7. 11. 2014 izplačani stroški v skupni višini 1 016,21 EUR, od tega 806,21 EUR odvetniku in 210,00 EUR za sodno tolmačko.

4. Na podlagi zgornjih ugotovitev in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je pristojni organ za BPP začel ugotavljati, ali je tožnik dolžan povrniti stroške BPP. Zato ga je z dopisom z dne 9. 10. 2015 obvestil o uvedbi postopka vračila BPP in ga pozval, da ga obvesti, ali je prejel dosojeni znesek. Tožnik v postavljenem roku na poziv ni odgovoril, zato je organ v skladu s podanim opozorilom štel, da je tožnik na podlagi sodbe pridobil premoženje oziroma dohodek v višini 4 984,94 EUR, zaradi česar je izdal izpodbijano odločbo.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da ni nikoli prejel kakršnega koli obvestila oziroma poziva tožene stranke. Vročitev takšnega poziva bi morala biti opravljena osebno, pa očitno ni bila, kar je zagotovo razvidno iz vročilnice v upravnem spisu. Tožnik je bil 29. 10. 2015, ko naj bi bila vročitev opravljena, v tujini, saj je zaposlen kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu in se zato na naslovu začasnega prebivališča nahaja le občasno. V postopku so bile očitno kršene določbe upravnega postopka glede vročanja, posledično pa sta bila kršena tudi pravica do izjavljanja v postopku in načelo kontradiktornosti. Zato tožnik sodišču predlaga, da opravi poizvedbe o vročanju obvestila in zasliši vročevalca. Tožena stranka je, ker tožnik v postavljenem roku na poziv ni odgovoril, štela, da je pridobil premoženje. Pravna podlaga za takšno domnevo v izpodbijani odločbi ni navedena, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Ne v ZBPP ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podlaga za takšno domeno namreč ne obstaja. Tožnik sredstev po sodbi Delovnega sodišča v Celju ni prejel, zato ni podlage za vračilo sredstev BPP. Ob tem še opozarja na temeljna načela upravnega postopka, na uporabo katerih napotuje ZBPP. Tožena stranka ni popolno izvedla ugotovitvenega postopka, saj dejstva, ali je tožnik prejel sredstva po sodni odločbi, ni preverila ne pri A.A. ne pri Finančni upravni RS, kamor bi A.A. moral odvesti predpisane davke in prispevke.

6. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. V konkretnem primeru je organ za BPP svojo odločitev utemeljil na določbi prvega odstavka 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celot uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan Republiki Sloveniji povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP.

9. Iz besedila navedene določbe jasno izhaja, da je upravičenec do BPP po navedeni pravni podlagi dolžan vrniti le tisti del stroškov, izplačanih iz naslova BPP, ki jih država ni dobila povrnjenih od nasprotne stranke. V konkretnem primeru bi glede na izrek sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd 58/2012 z dne 25. 9. 2014 tožnikov delodajalec kot tožena stranka v delovnem sporu moral povrniti stroške postopka v višini 1 037, 88 in jih nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tega prostovoljno ni storil, zato bi moral organ za BPP po mnenju sodišča postopati po določbi 46. člena ZBPP in navedene stroške terjati od njega, ne pa od tožnika. Na podlagi 48. člena ZBPP je namreč upravičenec do BPP dolžan povrniti le tiste stroške, ki jih država ne bi uspela izterjati oziroma presežek nad stroški, ki jih je dolžna povrniti nasprotna stranka.

10. Da bi v konkretnem postopku organ za BPP stroške postopka vsaj poskušal izterjati od nasprotne stranke, iz upravnih spisov ne izhaja. Izbris iz sodnega registra, na katerega se sklicuje, ne more biti razlog za neizterjavo. Po izbrisu samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije (75. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) podjetnik kot fizična oseba namreč še naprej odgovarja za svoje obveznosti tudi iz poslovanja samostojnega podjetnika z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1). Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika torej ne pomeni tudi prenehanja stranke. Stranka namreč je že od vsega začetka le fizična oseba. S prenehanjem opravljanja gospodarske dejavnosti zato kot fizična oseba ne preneha obstajati in še naprej odgovarja za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti (enako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 609/2009 z dne 3. 1. 2011). Glede na navedeno bi moral organ za BPP na podlagi 46. člena ZBPP stroške postopka, ki jih nasprotna stranka ni plačala prostovoljno, od nje prisilno izterjati.

11. Po navedenem je organ za BPP napačno uporabil določbo 48. člena ZBPP in posledično od tožnika neupravičeno zahteval vračilo sredstev, izplačanih iz BPP. Čim pa je tako, so za odločitev v zadevi nerelevantni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno vročitev poziva z dne 9. 10. 2015 in posledično kršitev pravil postopka, na katere opozarja tožnik. Dejstvo, ali je tožnik dejansko prejel dosojene zneske, pa bo moral organ za BPP razčistiti v nadaljevanju postopka v primeru, če od tožnikovega delodajalca ne bo uspel izterjati (celotnega) zneska stroškov postopka. Šele takrat bo namreč imel podlago za postopanje po 48. členu ZBPP, pri čemer bo moral upoštevati tudi tretji odstavek navedene določbe, po kateri se od upravičenca do BPP v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 12. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu za BPP, da v zadevi ponovno odloči. 13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

14. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.