Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Sodišče druge stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 1. 10. 2010 in 18. 4. 2011, s katerima je bila tožniku odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je tožena stranka upoštevala podatke o tožnikovih plačah, kakor so bile sporočene na obrazcih M4 in pri izračunu pokojninske osnove in sorazmernega dela pokojnine upoštevala določbe ZPIZ-1 in Uredbe Sveta (EGS) o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (Uredba). Upoštevala je tudi pravilne valorizacijske količnike, predlog tožnika za postavitev sodnega izvedenca pa je kot neutemeljen zavrnilo, saj tožnik ni predložil nobenih dokazov, da ti podatki niso bili pravilno upoštevani.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je za dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker samo odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in zato drugih dokazov ni več potrebo izvajati. Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne razloge za svojo odločitev in jih v zadostni meri obrazložilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je pritožbeno sodišče nepravilno pritrdilo prvostopnemu sodišču, da se pri izračunu pokojninske osnove za tožnika upošteva obračunsko obdobje 17 let, saj se leta v katerem je podal vlogo, ne upošteva. Tožena stranka je za obdobje od 1993 do 2006 upoštevala nižji znesek osebnega dohodka, kot ga je tožnik dejansko prejemal, dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotovil pravilno višino plač, pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sporna je tudi pravilnost valorizacije plač, iz odločb tožene stranke pa tudi ni razvidno, kako je ta izračunala odmerni odstotek in višino sorazmernega dela pokojnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, ki jo po določbi prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1 predstavlja mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Po določbi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 se upoštevajo plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

7. Dejstvi, ki sta pomembni za določitev pokojninske osnove sta torej podatek o plačah, ki jih je tožnik prejel in uradno objavljen podatek o povprečni stopnji davkov in prispevkov. Za ugotovitev slednjega dejstva postavitev izvedenca očitno ni potrebna, za ugotovitev relevantnih plač pa bi bi bil morda potreben le, če ti podatki ne bi bili znani ali bi bil podan resen dvom v njihovo pravilnost. Tožnik v reviziji zatrjuje, da niso bili upoštevani pravilni podatki o plačah za obdobje od leta 1993 do leta 2006, vendar očitno neutemeljeno. Navaja namreč podatke o bruto plačah in ti podatki so enaki kot podatki, ki jih je izračun pokojninske osnove uporabila tožena stranka - zmanjšane za povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Za leto 1995 na primer tožnik navaja, da bi morala biti upoštevana kot osnova bruto znesek plače 371.304,00 SIT. Tožena stranka pa je pravilno upoštevala kot pokojninsko osnovo ta znesek, zmanjšan za povprečno stopnjo davkov in prispevkov 37,10% v letu 1995, kar znese 233.550,96 SIT. Enako velja tudi za vsa ostala sporna leta. Za ugotovitev teh dejstev ni bilo potrebno postavljati izvedenca, saj gre za preprosto matematično operacijo. Zavrnitev takega dokaznega predloga je bila zato utemeljena in tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

8. Enako velja tudi za uporabo valorizacijskih količnikov, ki so prav tako uradno objavljeni in za presojo njihove pravilne uporabe ob znanih podatkih o povprečni plači ni potrebno posebno strokovno zanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

9. Neutemeljeno se tožnik sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v primerih, ko podatki o plačah zavarovanca niso znani. Pri tožniku ne gre za tak primer. Povsem neutemeljeno pa je sklicevanje tožnika na „kolege“, ki naj bi imeli višje pokojnine. Pokojnina se odmerja za vsakega zavarovanca posebej, na podlagi njegovih osebnih razmer in podatkov in že po naravi stvari višina pokojnine ne more biti za vse enaka.

10. Neutemeljena je revizija, kolikor zatrjuje, da bi morala tožena stranka upoštevati 16 in ne 17 najugodnejših let zavarovanja. Za ugotovitev let zavarovanja se upoštevajo koledarska leta, v katerih je zavarovanec prejemal plačo najmanj šest mesecev (drugi odstavek 39. člena ZPIZ-1). Po določbi 406. člena se je upoštevanje tega obdobja od prejšnjih 10 na 18 let zagotavljalo postopoma, od 10 let v letu 2000 se je v začetku vsakega koledarskega leta to obdobje podaljšalo za eno leto. Za tožnika torej v letu 2007 znaša to obdobje 17 let. Nekaj drugega pa je določba tretjega odstavka 39. člena ZPIZ-1, da se pri izračunu pokojninske osnove ne upoštevajo plače iz koledarskega leta, v katerem je zavarovanec uveljavil pravico do pokojnine. Tožena stranka je zato pravilno upoštevala obdobje 17 let, plač za leto 2007 pa ni upoštevala.

11. Tožnik v reviziji ne zatrjuje, da bi bila odmerni odstotek (80,5%) in sorazmerni del (Slovenske) pokojnine napačna. Navaja le, da iz odločb tožene stranke ni razvidno, kako je tožena stranka to izračunala, pri čemer se sklicuje na 45., 46. in 47. člen Uredbe. Zatrjuje, da se odločb tožene stranke ne da preizkusiti, zaradi česar sta nezakoniti. Vendar je revizija tudi v tem delu očitno neutemeljena. Tožena stranka je obrazložila katere podatke je upoštevala pri izračunu tožnikove sorazmerne pokojnine. Sestavni del prvostopne odločbe so tudi priloge, kjer so vsi relevantni podatki navedeni, drugostopna odločba pa ima obširno obrazložitev, ki jo je kot pravilno potrdilo tudi sodišče. Izpodbijana sodba ima v zvezi s tem povsem jasno obrazložitev.

12. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, in revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).